Politika

Poslansko vprašanje Matjaža Nemca (SD) v zvezi z načrtovanimi ukrepi ministrstva za zunanje zadeve glede prepoznavnosti dediščine in življenja arhitekta slovenskih korenin Antona Laščaka

Spoštovani/e,

pošiljam vam besedilo poslanskega vprašanja Matjaža Nemca v zvezi z načrtovanimi ukrepi ministrstva za zunanje zadeve glede prepoznavnosti dediščine in življenja arhitekta slovenskih korenin Antona Laščaka, naslovljenega na ministra za zunanje zadeve dr. Mira Cerarja. 

S prijaznimi pozdravi
Janja Bregar
Poslanska skupina Socialnih demokratov
Odnosi z javnostmi
tel. 01 478 9632

Besedilo poslanskega vprašanja Matjaža Nemca

Prepričan sem, da delimo skupno mnenje o tem, da je slovenska kulturna dediščina v širšem pojmovanju osnovni gradnik slovenske identitete, njeno bistvo in rdeča nit njenega obstoja. 

Priznavanje lastne kulturne dediščine kot bistva identitete posamičnega naroda presega zgolj ozkogledo osredotočanje na posamične elemente kulturne dediščine v materialnem smislu, gre namreč za celostno pojmovanje o tem, kaj nas je kot narod združevalo, oblikovalo, če želite nam dalo svojstvene neponovljive specifike in kot tako predstavlja most med preteklostjo in prihodnostjo naroda. Trdnost tega mostu je v največji meri odvisna prav od odnosa do naše kulturne dediščine v vseh pogledih. Ob tem ne moramo mimo izjemne zahvale različnim civilno-družbenim združenjem ter posameznikom, ki s svojo predanostjo, trudom in vztrajnim delom nase v veliki meri prevzemajo vlogo varuhov slovenske kulturne dediščine in osveščanja o njenem izjemnem pomenu. 

Žal pa se tudi pri vrednotenju kulturne dediščine najdejo temne lise, ko so določene vsebine spregledane, zapostavljene ali se jim ne daje pomen, kot si ga zaslužijo. Tovrstno ravnanje oz. ignoranca do naše narodove kulturne dediščine nosi še toliko večji negativni prizvok in potencial izjemno škodljivih posledic, ko gre za dediščino obmejnih krajev in območij. Ti bi morali biti najmočnejši vratar in čuvar naše dediščine, kar sicer ne pomeni ograjevanje, saj je kultura prej dinamična kot statična materija in jo je nemoč ločevati v okviru meja. 

Navkljub temu pa moramo postaviti jasne ločnice tam, kjer je to potrebno in na podlagi dejstev sedanjim in prihodnjim rodovom omogočiti pravo vedenje o naši izjemni dediščini, kar seveda vključuje vedenje o njeni pravi identiteti. 

Naj se ob tem navežem na izjemnega in na naših tleh prevečkrat spregledanega arhitekta – dokazano slovenskega rodu – Antona Laščaka. Po študiju arhitekture na Dunaju je Laščak poslovne priložnosti poiskal v Egiptu in zavoljo svojih arhitekturnih presežkov kmalu pridobil sloves velika umetnika. Še več, takratni egiptovski podkralj mu je podelil plemiški naziv beg in tudi dandanes egiptovski mesti Aleksandrijo in Kairo krasijo njegove velike stvaritve. Svoj pečat je Laščak pustil tudi na naših tleh, na pobočju Kostanjevice si imamo moč ogledati edinstveno, v neoislamskem slogu zgrajeno vilo Rafut. Ta je edini tovrstni objekt v Sloveniji, tudi izven naših meja je prepoznan kot eden najvidnejših in najlepših primerkov gradnje neoislamskega sloga.  

Poleg arhitekture se je Laščak posvečal tudi poeziji in skladanju. Obsežen opus in pomen njegovega dela, ki je resda v večji meri udejanjen v tujini, pa naše države ne sme odvrniti od prepoznave in veljave Antona Laščaka kot enega največjih arhitektov slovenskega rodu v prejšnjem stoletju. Še več, v znak spoštovanja in ohranjanja slovenske kulturne dediščine, ne samo znotraj naših meja, temveč širše, bi veliko ustvarjanje Antona Laščaka od naše države terjal večji angažma, kot ga je pokazala doslej. To praznino pa žal nadomešča vse večja tendenca sosednje Italije, s katero je bil Anton Laščak sicer tesno povezan, da njegovo ustvarjanje v največji meri postavi pod ostrešje italijanske kulturne dediščine, kar se navsezadnje vidi v večji veljavi in prepoznavnosti njegovega dela v Italiji kot pri nas. Posledice tega so že vidne, tudi prek različnih spletnih in časopisnih zapisov, ko nemalo teh Antona Laščak označuje kot italijanskega porekla, kar ne drži. Še več, vse glasnejše postajajo tudi govorice o nameri, da se posmrtni ostanki tega velikega slovenskega arhitekta želijo iz Egipta premestiti v italijansko Gorico, kar bi lahko predvsem na simbolni ravni dalo vsem nameram po prisvajanju njegovega dela kot italijanskega arhitekta dokončno legetimiteto. Kot že povedano kultura ne pozna meja, je dinamična in presega ozko pojmovanje nacionalnega, navkljub temu pa lahko ima svojo pravo veljavo le, če ji priznamo njeno pravo identiteto, tudi glede izvora.

Ob življenju in delu Antona Laščaka se tako postavlja vprašanje o operativni zmožnosti slovenske zunanje politike uveljaviti interese Slovenije v sled prepoznave slovenske kulturne dediščine tudi izven naših meja.

Zato vas konkretneje sprašujem: 

kakšni so načrti in predvidene aktivnosti ministrstva za zunanje zadeve pri uveljavljanju interesa Slovenije glede prepoznave kulturne in širše narodove dediščine rojakov, ki so delovali izven naših meja; konkretno glede arhitekta slovenskega rodu Antona Laščaka in namere, da se njegove posmrtne ostanke prenese v italijansko Gorico?

7. 1. 2019

Avtor

Administrator


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja