Kultura

Program Festivala Pranger v torek, 27. 6. 2017

  1. Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije
  2. 6. – 2. 7. 2017

 

  • 20.00 – 21.30 KONCEPTUALNA RAZPRAVA: POEZIJA & STRAH

Torek, 27. junij 2017 Trubarjeva hiša literature

 

Gosta:

Meta Kušar

Blaž Lukan

 

Vodi:

Goran Potočnik Černe

 

Na kratko o razpravi

Se poezija rodi iz strahu? Ga izmeri in stehta ter ga na ta način razoroži?

Je strah nasledek poezije? Strah pred tem, da se pesniška moč usuje, da vrelec usahne?

Koliko strahu je v poeziji in kako poetičen je strah?

Koga je strah poezije in zakaj? Je pot pesnice/pesnika strašna pot?

Se dialektika strahu lahko zares izreče le skozi poezijo?

Ne pozabimo. V mitološko zavitem izvoru slovenske poezije je mitološki vozel strahu zvit v pesniško govorico: Sem dolgo upal in se bal, / slovo sem upu, strahu dal; / srce je prazno, srečno ni, /nazaj si up in strah želi.

Sta strah in poezija dve plati iste Reči?

 

  • 21.30 Razglasitev imena dobitnika / dobitnice Stritarjeve nagrade

Trubarjeva hiša literature

 

Razglasitev: Ivo Svetina in Nina Kokelj

Partner: Društvo slovenskih pisateljev

 

 

 

 

 

 

PREDSTAVITEV SODELUJOČIH

 

 

Meta Kušar

Meta Kušar je bila rojena leta 1952 v Ljubljani, kjer še vedno živi in dela. Je avtorica šestih pesniških zbirk. Njena pesniška zbirka Ljubljana je bila leta 2010 prevedena v angleščino (Ana Jelnikar in Stephen Watts), leta 2011 v srbščino (Ivan Obrenov) in 2013 v poljščino (Katarina Šalamun-Biedrzycka in Miłosz Biedrzycki). Objavila je tudi knjigo intervjujev Intervju in knjigo esejev Kaj je poetično ali ura ilegale, za katero je prejela Rožančevo nagrado 2012. Njena poezija je prevedena v številne tuje jezike, vključno v nizozemščino, hebrejščino in arabščino. Za pesniško zbirko Vrt je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Od leta 1980 dalje s kulturnimi in zgodovinskimi temami redno prispeva k slovenskem nacionalnem radiju in RAI-Trieste. Občasno napiše kak scenarij za film in ga tudi režira, njena glasbena uprizoritev lastne poezije z naslovom Prestol poezije pa je bila odigrana v Sloveniji, Washingtonu (1999), Kanadi (1999) in Londonu (2000).

Blaž Lukan

Rojen leta 1955 na Ptuju, gimnazijo končal v Mariboru, na UL AGRFT v Ljubljani diplomiral in doktoriral iz dramaturgije, tam tudi predava. Deluje kot dramaturg, bil je umetniški vodja gledališča Glej v Ljubljani in SLG Celje, piše gledališke kritike (delno zbrane v knjigi Po vsem sodeč), gledališkoteoretske razprave (zadnje zbrane v knjigi Performativne pisave) in spremne besede (npr. k dramskim besedilom E. Filipčiča, E. Flisarja, M. Jesiha, V. Möderndorferja, A. Rozmana, M. Zupančiča idr.). Pisal tudi prozo, radijske igre, dramatizacije za gledališče (npr. Drejček in trije Marsovčki), drame (Mrtvi v SNG Maribor). Objavil pesniške zbirke: Pesem in pesmiRana v krvi (pesniška in grafična mapa), Bohinjska Bela, Kolumbija/praefatio (vizualna poezija), V tihem tekuTkanjaNeslišnostSentence o dihanju, Pričakujem pozornost.

 

Goran Potočnik Černe (moderator razprave Poezija & Strah)

Goran Potočnik Černe (1972) diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavljal je kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise v številnih slovenskih časopisih in revijah ter na radiu. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic v treh zvezkih in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala Pranger. Od 2008 dalje je soustanovitelj in direktor založbe Mettis Bukvarna. Občasno se tudi umetnostno udejstvuje. Leta 2013 odpre Filozofsko posvetovalnico: Filozofirati s pavjim peresom. Član slovenske državne reprezentance v kendu.

 

 

Na sklepni prireditvi letošnjega festivala Pranger bomo podelili

STRITARJEVO NAGRADO 2017,

nagrado Društva slovenskih pisateljev

za mladega literarnega kritika oziroma kritičarko.

 

Nagrada je namenjena mladim in obetavnim kritiškim avtoricam ter avtorjem, ki s svojim pisanjem in prodornim ocenjevanjem literarnih del vstopajo na področje kulturnega ustvarjanja ter ga s svojo poglobljeno oceno pomembno sooblikujejo.

***

Josip Stritar je bil prvi slovenski estetični kritik,

estetično najizobraženejši južni Slovan.

                                                                         Fran Levstik

***

Dosedanji nagrajenci: Mitja Čander, Petra Vidali, Ignacija Fridl, Vanesa Matajc, Urban Vovk, Lucija Stepančič, Alenka Jovanovski, Petra Pogorevc, Gorazd Trušnovec, Tina Kozin, Jelka Ciglenečki, Goran Dekleva, Gaja Kos, Ana Geršak, Mojca Pišek, Gabriela Babnik, Aljoša Harlamov, Tanja Petrič, Aljaž Krivec.

 

Letošnja žirija:

Gaja Kos (predsednica), Katja Klopčič Lavrenčič, Vlado Motnikar

KRITIKA, KJE SI?

 

»Najbolj žalostno poglavje naše kritike je naša dnevna kritika, ki naj bi bila v razvoju ljudskega okusa nekako pripravljalna šola in ki naj bi bila radi tega izvajana s posebno skrbnostjo in vednostjo,« je zapisal Josip Vidmar pred devetdesetimi leti v mesečniku Kritika, ki ga je sam izdajal in urejal. S tem je opozarjal na tisto pomembno pomanjkljivost slovenskega slovstva, kateri je v svojih Kritičnih pismih posvetil precejšnjo pozornost že Josip Stritar. S Pismi je Stritar ustvaril slovensko esejistično in znanstveno prozo ter dokazal, da je slovenščina primeren jezik za izražanje zapletenih estetskih in kulturnih razmišljanj. V njih se je zavzemal za slovstveno kritiko, ki je nujna, če hočemo imeti književnost po zgledu drugih evropskih narodov. Ob tem je Stritar opozoril, da kritika ne more nikogar »ostrašiti«, saj te moči nima, ima pa drugo, in sicer da sodi in loči dobro od slabega, da se more iz nje učiti kaj, kdor se more in hoče učiti. Ob tem Stritar ne spregleda »veliko zmoto današnjih časov« in »pregreh naših novih pesnikov«, kar je posledica vse bolj razširjene »omike«, zaradi česar je umetnost postala »demokratična«, kar pomeni, da smo vsi enaki … »Vsi smo poetje, …«.

Tako kot je bil Josip Stritar naš prvi literarni kritik, tako je področje kritičnega vrednotenje slovenske književnosti v 20. stoletju zelo opazno zaznamoval Josip Vidmar. V predavanju Slovstvo in kritika, ki ga je imel januarja 1926, je opozoril na pomembnost  kritike, ki ni bila nikdar »priljubljena« niti »priznana«. Ob tem je omenil celo znamenito  Flaubertovo misel, da si je vsak kritik v mladosti prizadeval biti umetnik, a ko je ugotovil, da za to nima dovolj daru, je postal kritik. Torej je kritika posledica enega od mnogih mladostnih razočaranj!

Josip Vidmar nadalje opozarja, da je problem književnost in kritike tudi v tem, da je kritika »umstveno udejstvovanje«, umetnost pa »rezultat človeških intuitivnih sil«. Umetnik ustvarja iz brezinteresnega zrenja na svet, kritik pa mora ocenjevati, vrednotiti (besedno) umetnino. Za Vidmarja ima kritika naslednje tri naloge: mora »delati red v svetu umetniške produkcije«, nadalje mora »tolmačiti« umetniško delo in končno je njena vloga tudi, da »uči« in odstira bralcu zapleteno podpodje umetniškega dela.

Kako si lahko danes pomagamo s temi, za marsikoga že nekoliko arhaičnimi mislimi? Z žalostjo, če ne kar z jezo, lahko ugotovimo, da t. i. dnevne kritike ni več. Vse krajši zapisi o literarnih delih, objavljeni v tiskanih medijih, so bolj ali manj le »impresionistični« vtisi o prebrani pesniški zbirki ali romanu. K temu v veliki meri pripomore uredniška politika, ki je ni več! Kritiko je treba gojiti kot samostojno literarno zvrst, na pol poti med esejem in znanstveno razpravo. Ko se kritično razmišljanje o »rezultatu človeških intuitivnih sil« omeji na nekaj sto znakov (s presledki!), je kritike konec, ne glede na dar in razgledanost kritika.

Tisto, zaradi česar je Josip Vidmar pred devetimi desetletji ustanovil Kritiko, torej prostor za poglobljen vpogled in razmišljanje o neki pesniški igri, romanu ter drami, se danes na Slovenskem lahko objavlja v treh mesečnikih: v SodobnostiLiteraturi in Dialogih. Pot mladega kritika, ne glede na »psihološki« vidik, o katerem je pisal Flaubert, mora biti  nadzorovana, usmerjena, spodbujana … Urednikova naloga je, da je hkrati tudi mentor mlademu kritiku. Kajti kritik mora veliko brati, predvsem pa mora veliko pisati in objavljati. K temu ga mora nenazadnje spodbujati tudi ustrezen avtorski honorar, saj je treba upoštevati, da je tudi pisanje kritike delo.

Moramo tudi priznati, da je »demokratizacija« družbe, na katero je Stritar opozarjal že pred poldrugim stoletjem, resnično vzpostavila ne le vladavino enakosti, ampak predvsem tudi povprečnosti. Prav zaradi tega je danes vloga kritike, slovstvene kritike, še toliko pomembnejša. Kritik se mora zavedati, da so njegove naloge nadvse odgovorne. Produkt umetniške intuicije mora prevesti v jezik, ki bo temeljil ne le na pravilni uporabi slovnice, ampak predvsem na premišljenih in zavezujočih kriterijih, ki bo v vsesplošni povprečnosti in t. i. hiperprodukciji znal ločiti besedno umetnino od nanizanke tisočerih besed.

Ivo Svetina

Za Pranger 2017,

Ana Petrovčič

Dogodek je del programa literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

26. 6. 2017

Avtor

Administrator