Kultura

In memoriam: Peter Kolšek

In memoriam:

Peter Kolšek

1951–2019

Peter Kolšek, pesnik in kritik, a tudi esejist, kolumnist, urednik in komentator, je bil ena ena najprepoznavnejših novinarskih in kritiških osebnosti zadnjih treh desetletij pri nas. Kot strastenfilmski in literarni kritik je bil tako rekoč zadnje utelešenje velikega kritiškega duha – bil je predanbralec in neumoreninterpret slovenskega literarnega kanona, antologist in sestavljavec učbenikov, poznavalec klasikov in sodobnikov ter njihov nepopustljivipremišljevalec. Kot pesnik je bil nežni samohodec, ki mu ni bila tuja tista redko tako žlahtna ironija. Za svoje novinarsko in publicistično delovanje je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo.

V elektronskem medijuwww.ludliteratura.sije objavilpesemin (kot gost simpozija Umetnost kritike, na katerem pa zaradi bolezni žal ni mogel nastopiti) lucidenesej o stanju slovenskega kritištva. V spomin na avtorja objavama dodajamo šeintervjuiz revijeLiteratura– prvega sploh, v katerem je nastopil v vlogi intervjuvanca.

pesem

Samke

Dobrohotne kot grlice se nasmihajo vsemu, kar je ostalo od banketa, črne ženske, oprte na nerazložljivo daljavo, vršičke smrek čutijo v bradavicah, z glasbo in rastlinami si spletajo vzglavje za dolgo ležanje, ampak zdaj so prispele,sreča, nikjer se ne kaže zaljubljeni par.

Preberi

esej

Kaj je in česani

Še preddesetletji je veljalo prepričanje, da mora kritika bralcem tolmačiti, razlagati globine literarnega dela, danes je jasno, da bralec potrebuje predvsem osnovno orientacijo ponepreglednem svetu literarne ponudbe. Intonalogo slovenska literarna kritika zadovoljivo opravlja.

Preberi

intervju

Saj ste hoteli kaj roman­tič­ne­ga, aline?

“Ko pozno ponoči sedim oboknu, ssteklenico refoška obsebi, me navdaja občutek, da se stvarnik morda vendarle ni zmotil, ko je tudi mene priklical vsvoje občestvo.”

*

“Več kot očitno je, da je pri nas poezija izjemno živa literarna žival. Ali jetonaš nacionalni anahronizem ali pa gre za svetovno – no, evropsko – epohalno diskontinuiteto, ki že zelo dolgo traja, ne vem. Če gledam natostvar kot pesnik, se o njej seveda ne sprašujem; kaj me briga, kako pojejo na primer Nemci, jaz bom pel toliko, kolikor mi je slavec grlo ustvaril. Če pa gledam na zadevo kot kritični opazovalec, sem prisiljen k določeni redukciji, disciplini, samospraševanju: zakaj bi kopičil nakopičeno!”

Preberi

13. 5. 2019

Avtor

Administrator