Davos, Ženeva, New York, 20. januar 2020 – UNICEF je danes, tik pred srečanjem ministrov za izobraževanje in svetovnim gospodarskim forumom opozoril, da skoraj tretjina mladostnic iz najrevnejših gospodinjstev nikoli ni hodila v šolo. Revščina, diskriminacija na podlagi spola, invalidnosti, etničnega porekla ali jezika poučevanja, oddaljenost od šol in slaba infrastruktura so glavne ovire, ki najrevnejšim otrokom preprečujejo dostop do kakovostnega izobraževanja. Izključenost na vsaki stopnji izobraževanja ohranja začarani krog revščine in je ključno gonilo globalne krize izobraževanja.

Poročilo Reševanje krize izobraževanja: nujna potreba po boljšem financiranju izobraževanja za najrevnejše otroke opozarja na velike razlike v porazdelitvi javnih izdatkov za izobraževanje. Posledice pomanjkanja in nepravično razdeljenih finančnih sredstev so pogosto preveliki razredi, neustrezno usposobljeni učitelji, pomanjkanje učnega gradiva in slaba šolska infrastruktura. Vse to pa negativno vpliva na vpis, prisotnost in učenje v šoli.

»Številne države po vsem svetu zapostavljajo najrevnejše otroke, s čimer škodujejo tudi razvoju družbe«, je opozorila izvršna direktorica UNICEF-a Henrietta Fore. »Vse dokler bodo proračuni za izobraževanje prednostno usmerjeni v otroke iz najbogatejših gospodinjstev, bodo imeli najrevnejši otroci malo možnosti za prekinitev revščine, za učenje veščin, ki so potrebne za bivanje v sodobnem svetu, ter za izboljšanje gospodarstva svojih držav.«

Poročilo pri analizi 42 držav z razpoložljivimi podatki ugotavlja, da je v proračunih za izobraževanje za otroke iz najbogatejših 20 % gospodinjstev dodeljenih skoraj dvakrat več sredstev kot za otroke iz najrevnejših 20 % gospodinjstev. V desetih afriških državah so največje razlike v proračunih za izobraževanje, saj je štirikrat več sredstev namenjenih najbogatejšim otrokom v primerjavi z najrevnejšimi. Na primer v Gvineji in Srednjeafriški republiki, ki sodita med države z najmanj vključenih otrok v izobraževanje na svetu, je za otroke iz najbogatejših gospodinjstev namenjenih devetkrat in šestkrat več sredstev v Srednjeafriški republiki v okviru javnih izdatkov za izobraževanje kot za otroke iz najrevnejših gospodinjstev.

Barbados, Danska, Irska, Norveška in Švedska so edine države, vključene v analizo, ki javne izdatke za izobraževanje enakomerno porazdelijo med najbogatejše in najrevnejše otroke. Poročilo ugotavlja, da pomanjkanje finančnih sredstev za najrevnejše otroke poglablja krizo izobraževanja, saj šole ne morejo zagotoviti kakovostnega izobraževanja za svoje učence. Po podatkih Svetovne banke več kot polovica otrok v državah z nizkim in srednjim dohodkom do konca osnovne šole ni zmožna prebrati ali razumeti preproste zgodbe.

SLOVENIJA
Čeprav Slovenija zaradi pomanjkanja primerljivih podatkov ni bila vključena v UNICEF-ovo analizo, pa razpoložljivi podatki razkrivajo:

Po podatkih nacionalnega statističnega urada Slovenija namenja za formalno izobraževanje 5 % BDP, pri čemer velja, da je bilo 92 % javnih sredstev za formalno izobraževanje namenjenih neposredno izobraževalnim ustanovam. Izdatki za predšolsko vzgojo in izobraževanje so predstavljali 1,1 % BDP, izdatki za osnovnošolsko izobraževanje 2,3 % BDP, izdatki za srednješolsko izobraževanje 0,9 % BDP in izdatki za terciarno izobraževanje 1 % BDP.

Zadnja raziskava PISA, ki je bila izvedena v letu 2018 in ki je tudi eden temeljnih virov podatkov UNICEF-ovega poročila, se je posebej posvetila konceptu pravičnosti v izobraževanju, kjer je raziskovala vključenost in nepristranskost. Rezultati  te raziskave nakazujejo, da so okoliščine, kot so socialno-ekonomski status učencev, spol in imigrantsko ozadje učencev, pomembni napovedniki učnih dosežkov. V Sloveniji nekaj več kot 1 od 10 učencev iz deprilevigiranih okolij dosega najboljše bralne rezultate, kar je primerljivo s povprečjem OECD, a ob tem velja omeniti, da najboljše bralne rezultate dosega več kot vsak drugi otrok, ki prihaja iz privilegiranega okolja. Podobne razlike se pojavljajo pri matematični in naravoslovni pismenosti.

Učenci, ki so na preskusu PISA 2018 dosegli enake rezultate, a prihajajo iz prikrajšanih okolij, imajo v primerjavi s tistimi iz privilegiranih okolij, nižja pričakovanja glede nadaljnje izobrazbe. Kar 31,7 % jih ne pričakuje, da bodo dosegli univerzitetno izobrazbo, medtem ko podobno meni le 8,1% tistih, ki prihajajo iz privilegiranih okolij (OECD 2019).

Slovenija sodi med države, kjer sta vsaj 2 od 5 učencev z imigrantskim ozadjem sočasno tudi socialno-ekonomsko prikrajšana. Za Slovenijo velja, da učenci brez imigrantskega ozadja dosegajo bistveno boljše bralne rezultate kot otroci z imigrantskim ozadjem, prav tako pa je delež učencev, ki so na lestvici bralne pismenosti dosegli največje rezultate (8,8 %) eden najnižjih med državami OECD (povprečje OECD: 16,8 %).

UNICEF-ova priporočila vladam:
– V okviru nacionalnih javnih izdatkov/proračunov za izobraževanje naj bodo sredstva razdeljena tako, da je otrokom iz najrevnejših 20 % gospodinjstev namenjenih vsaj 20 % sredstev za izobraževanje.
– Prednost naj ima financiranje predšolskega izobraževanja, kjer je vključenost otrok iz najrevnejših gospodinjstev najmanjša. Cilj povečanega financiranja predšolskega izobraževanja je zagotoviti univerzalno vključenost otrok. Temu mora slediti postopno povečevanje sredstev za osnovnošolsko, srednješolsko in visokošolsko izobraževanje.
– Vsakemu otroku je potrebno zagotoviti vsaj enoletno predšolsko izobraževanje. Predšolsko izobraževanje je namreč pomemben temelj za vse nadaljnje stopnje šolanja. Otroci, ki zaključijo predšolsko izobraževanje, pogosteje zaključijo šolanje, imajo boljši učni uspeh in aktivno prispevajo k razvoju družbe ter gospodarstva, ko odrastejo. Namenitev vsaj 10 % proračuna za izobraževanje za predšolsko izobraževanje lahko prispeva k univerzalnemu dostopu do predšolskega izobraževanja za vsakega otroka.

»Smo na odločilnem razpotju. Če premišljeno in pravično vlagamo v izobraževanje otrok, imamo najboljše možnosti za rešitev otrok iz revščine na način, da jim omogočimo znanja in veščine za dostop do priložnosti in za ustvarjanje novih, « je dejala Forova.

– Deset afriških držav, kjer so največje razlike v proračunih za izobraževanje:  Gvinea, Srednjeafriška republika, Senegal, Kamerun, Benin, Niger, Ruanda, Gana, Togo in Tunizija.
– V analizo je bilo vključenih 42 držav z razpoložljivimi podatki, ki so v nadaljevanju razvrščene od največjih do najmanjših razlik v javnih izdatkih za izobraževanje: Gvineja, Srednjeafriška republika, Senegal, Kamerun, Benin, Niger, Ruanda, Gana, Togo, Tunizija, Kostarika, Filipini, El Salvador, Bangladeš, Mongolija, Brazilija, Kolumbija, Moldavija, Mehika, Indonezija, Madžarska, Malta, Ukrajina, Francija, Litva, Nepal, Poljska, Švica, Italija, Avstrija, Češka, Nizozemska, Grčija, Estonija, Ciper, Kazahstan, Čile, Švedska, Norveška, Barbados, Irska, Danska.

Foto: UNICEF/Labrador

SLOVENSKA FUNDACIJA ZA UNICEF