Kultura

38. Festival Radovljica 2020 – drugi in tretji koncert / 9. in 11.8.2020

7.8.2020 se pričenja 38. Festival Radovljica 2020. Otvoritveni koncert, ki bo potekal zaradi slabe vremenske napovedi v cerkvi sv. Petra v Radovljici, je že razprodan.
Spodaj vam pošiljamo informacije o drugem in tretjem koncertu.

 

***

  1. FESTIVAL RADOVLJICA 2020 – 2. koncert:

Nedelja, 9. avgusta 2020, ob 20.00, cerkev sv. Petra, Radovljica

Valvasorjev zvok

Slovenska glasbena dediščina 17. stoletja v nenavadni zasedbi glasbil, ki so se leta 1693 znašla v zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja

 

Les haulz et les bas

Ian Harrison, šalmaj, dude, poštni rog, glasbeno vodstvo

Gesine Bänfer, šalmaj, dude

Tom Daun, harfa

Riccardo Delfino, harfa

Teresa Ortner, fagot, dulcian

Slavni kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) ni posebno tesno povezan z glasbo, a med raznimi matematičnimi in fizikalnimi pripomočki, ki so jih v začetku leta 1694 v Krškem popisali v njegovem zapuščinskem inventarju, je bilo tudi več glasbil. Skupaj so se verjetno znašla bolj ali manj po naključju in nikoli niso zazvenela hkrati, a se presenetljivo dobro dopolnjujejo tako po glasbeni vlogi kakor po zvočni barvi in so navdihnila nenavadno zasedbo na nocojšnjem koncertu:

  • Nov glasbeni instrument, imenovan fagot
  • Dve veliki, umetelno izdelani francoski piščali za šalmaj
  • Harfa
  • Nova, umetelno z medenino obita harfa
  • Medeninast poštni rog
  • Dvoje novih dud
  • Tri manjše piščali za šalmaj

Naštetim sledita še dva medeninasta »instrumenta na poteg«, vsak s šestimi kolesci, ki bi lahko bila pozavni, morda z okrasnimi obroči, vendar je to malo verjetno, saj je opis nejasen in inventar kot »instrumente« navaja še mnoge druge pripomočke, ki niso povezani z glasbo. Zbirko je pozneje kupil Franc Albreht pl. Seethal, po njegovi smrti leta 1701 so jih evidentirali v Ljubljani, njihova nadaljnja usoda pa je neznana.

 

V štirih zvezkih Slave vojvodine Kranjske, ki obsegajo več kakor 3500 strani, posveča Valvasor glasbi in zvoku več prostora, kakor je bilo v navadi v podobnih delih. Opisuje petje v cerkvi, tudi skupaj z orglami, trobentami in pavkami, in pri tem pogosto navaja Te Deum. Glasbo je bilo mogoče slišati na pogrebih, žegnanjih in ob praznikih, kot so pepelnična reda, dan sv. Mihaela in praznik sv. Rešnjega telesa, in ob rojstvu nadvojvode Leopolda Jožefa, pa tudi na zabavah s plesom, sejmih, pojedinah, pri skupnem delu in na ohcetih. Pogoste so procesije s pevci, piskači ali goslači, največkrat pa trobentači in pavkisti. Ples včasih spremljajo violine in basovska godala, sicer pa šalmajke, tudi istrske sopele ali roženice in dvojnice ali vidalice. V vojaški glasbi nastopajo trobente, pavke, šalmaji in razne piščali, na sprevodih in praznovanjih tudi cinki in pozavne. Podobna zvoke je mogoče slišati tudi pri Turkih in janičarjih. Poleg vseh naštetih glasbil Valvasor omenja še dude, lutnjo, špinet, harfo, cister, fagot in razne rogove. Lepo zložene cevi topa v mestni orožarni primerja s trstenkami, pozlačene glave na tabli so razporejene po velikosti kakor orgelske piščali, na orgle ga spominjajo tudi kapniški stebri v Županovi jami blizu Grosupljega. Ob obisku cesarja Leopolda I. leta 1660 veslajo veslači v slavnostnem ladijskem sprevodu po Ljubljanici usklajeno kakor po glasbenem taktu. Takrat so v paviljonu grofa Auersperga izvedli italijanska opero, katere avtorstvo je danes neznano.

 

Valvasor se pogosto sklicuje na vsestranska učenjaka in znana glasbena teoretika Athanasiusa Kircherja in Marina Mersenna. Razpravlja o tem, zakaj imajo nekatere melodije takšen ali drugačen učinek in kako nekateri raje poslušajo nežno in melanholično lutnjo, drugi pa vesele zvoke trobent in pavk. Citira Kircherja o pomenu poltonov kot duše glasbe, sprašuje se, zakaj Hrvati tako radi plešejo na melodijo, znano kot Tonanina, najbolj nenavadni pa se zdijo njegovi številni opisi učinka glasbe na živali. Tako na primer trdi, da litovski medved pleše ob zvokih šalmaja, a zgolj na melodijo, ki jo pozna, podobno kakor se mečarice navdušujejo nad določeno sicilijansko melodijo. V enajsti knjigi najdemo notni zapis melodije, ki jo žvižgajo pri lovu na rake v Kolpi. Petje privablja tako pijavke v Cerkniškem jezeru kakor ribe v Sredozemskem morju. Med živalmi, ki jih Valvasor omenja v povezavi z glasbo, so še delfini, opice, slavčki in druge ptice pevke, tarantele, jeleni, konji, psi in celo sloni.

 

  1. FESTIVAL RADOVLJICA 2020 – 3. koncert:

Torek, 11. avgusta 2020, ob 20.00, cerkev Marijinega oznanjenja, Velesovo

Renesančna polifonija iz Ljubljane

Prva sodobna izvedba maše flamskega mojstra Antoniusa Gosswina, ki se je ohranila v Ljubljani, in liturgična glasba njegovih sodobnikov na dvoru v Gradcu

 

Cinquecento

Terry Wey, kontratenor

Achim Schulz, tenor

Tore Tom Denys, tenor

Tim Scott Whiteley, bariton

Ulfried Staber, bas

Kakor v zadnjih štirih letih je tudi letos eden izmed koncertov posvečen glasbi, ohranjeni le v rokopisih, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za zbirko šestih dobro ohranjenih velikih kodeksov, nastalih okrog leta 1600 v okviru nadvojvodske glasbene kapele v Gradcu, in sicer na podlagi tam hranjenih rokopisov in tiskov. Kodeksi so prešli v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je v letih 1614–1621 deloval v Gradcu kot notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik. Repertoar v teh rokopisih je liturgičen (maše, magnifikati, psalmi, himnusi, litanije ipd.) in obsega skladbe za različne zasedbe – od štiriglasnih del do maše za štirinajst pevskih in instrumentalnih glasov Lamberta de Sayva, ki je na Festivalu Radovljica zazvenela leta 2017.

 

Osrednja skladba sporeda je tokrat petglasna Missa Invidiosa Amor malo znanega flamskega skladatelja Antoniusa Gosswina. Te maše ne najdemo na sodobnih seznamih Gosswinovih del, kar je morda posledica napačne transkripcije njegovega priimka v katalogu skladb v Hrenovih kodeksih – namesto Goswinus (Goſuuinus) so tam zapisali Goluvinus. Gosswin je že kot deček postal pevec v münchenski dvorni glasbeni kapeli, ki jo je vodil slavni Orlando di Lasso. V Münchnu je s prekinitvami deloval do konca leta 1579 ali začetka leta 1580, nato je stopil v službo freisinškega škofa in pozneješega kölnskega nadškofa Ernesta. Cenili so ga kot pevca in skladatelja. Njegove maše so pogosto izvajali v bavarski kapeli. Missa Invidiosa Amor pripada tipu maš, ki jih označujemo z izrazom parodične. To pomeni, da temelji na glasbenem gradivu že obstoječe skladbe, pri čemer (v nasprotju s praksami prejšnjih stoletij) podlaga za novo skladbo ni le en sam glas, temveč vsi glasovi predloge. Gosswin je za kompozicijsko podlago uporabil posamezne dele madrigala Invidioso Amor svojega sodobnika Alessandra Striggia. Striggio, ki je večino časa, tj. nekje med letoma 1560 in 1587, deloval na dvoru družine Medici v Firencah, je bil v svojem času zelo priznan predvsem kot avtor madrigalov. O tem priča med drugim prav razširjenost madrigala z nocojšnjega sporeda, njegove prve tiskane skladbe. Invidioso Amor, uglasbitev ljubezenske pesmi mantovskega plemiča Giulia Nuvolonija, sledi toku besedila; vsak verz je glasbeno oblikovan po svoje, zato je glasba razgibana. Striggiova harmonska govorica je preprosta, izogiba se disonancam, a skladatelj v madrigalu zato razvija ritmične kontraste, ki ob teksturni razgibanosti pripomorejo k privlačnemu glasbenemu izrazu. Začetek maše je Gosswin zelo jasno osnoval na glasbenem gradivu začetka predloge in se od te nato vedno bolj oddaljeval. Večinoma je prevzel melodično gradivo obeh zunanjih glasov (zgornjega, zlasti pa spodnjega), spremenil pa je notranje glasove. Harmonsko se ni oddaljil od Striggiovega jezika, zato je maša harmonsko razmeroma preprosta in pogosti so trozvoki v osnovni obliki. Ker je v spored vključena predloga maše, lahko poslušalec neposredno spozna, na kakšen način je Gosswin citiral, predelal in preoblikoval glasbeno gradivo Striggiovega madrigala.

 

Spored poleg maše obsega tudi skladbe Gosswinovih sodobnikov, ki so delovali na graškem dvoru. Najstarejši med njimi je Johannes de Cleve. Sprva je deloval na Nizozemskem, nato je leta 1553 postal član cesarske glasbene kapele na Dunaju, po smrti cesarja Ferdinanda I. leta 1564 pa je prevzel vodstvo kapele na dvoru njegovega sina Karla II. v Gradcu. Leta 1570 je zapustil graški dvor in se sprva preselil na Dunaj, nato pa je od leta 1579 do smrti živel v Augsburgu. Po odhodu iz Gradca ga je na čelu tamkajšnje kapele nasledil Annibale Padovano, ki je tja prišel že pet let prej iz Benetk, kjer je bil organist v cerkvi sv. Marka. Svoja dela je izdal v tiskih, številne prepise njegovih skladb pa najdemo tudi v rokopisih graškega izvora, med njimi motet Domine a lingua dolosa. Dve leti po Padovanovi smrti je v Gradcu kot učitelj deških pevcev službo nastopil Lambert de Sayve, ki je bil sprva pevec na cesarskem dvoru na Dunaju, nato učitelj pevcev v benediktinskem samostanu v Melku. Sayve je v Gradcu ostal do leta 1582, nato je stopil v službo nadvojvode Matije in vodil njegovo kapelo tudi potem, ko je ta leta 1612 postal cesar. Skladba Ave stella matutina je izšla v zbirki njegovih zbranih motetov Sacrae symphoniae (1612), katere izvod parta za cantus hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici.

 

PR:

za Festival Radovljica
7. 8. 2020

Avtor

Administrator