Kultura

Intervju z Nino Kosmač

1.-Kako pride do tega, da se človek odloči, da postane poklicni pisatelj, odnosno pisateljica?

Poklicni pisatelj, oziroma pisateljica? Ta poklicni je preveč zame. Verjetno so sanje vseh nas, ki pišemo, da bi lahko živeli od pisanja, a verjamem, da se te sanje le malokateremu izmed nas uresničijo. Ne verjamem, da se bom lahko preživljala s pisanjem in sem tudi bila zaposlena v turizmu, dokler nisem zaradi korone izgubila zaposlitve. V resnici še naprej čakam na vrnitev v službo, in pisateljevanje je del mojega intimnega sveta, ne pa poklic.

  1. Kdaj ti je postalo jasno, da bo pisanje literature tvoje življensko poslanstvo?

Ne verjamem, da je moje življenjsko poslanstvo prav pisateljevanje. Od malih nog sem rada brala in v šoli tudi pisala. Poslanstvo pa je močna beseda. Zame pomeni predvsem intimno realizacijo kot človeka, ki ima izoblikovana načela in se jih skuša po najboljših močeh tudi držati na svoji življenjski poti.

  1. Kako je moč živeti in ustvarjati v ‘poklicni senci’ literarno slavnega dedka? Ne gre za nikakršno „poklicno senco“, premajhna sem bila, ko je umrl in tudi nikoli se nisem obešala na njegov spomin, kot na spomin tako imenovanega slovenskega klasika. Živela sem v tujini, kjer sem začela pisati in na žalost njegova slava ne seže do Španije. Tam me nihče ni poznal kot njegovo vnukinjo niti me primerjal z njim. Sama se nikoli nebi želela primerjati mojega pisanja z njegovo literaturo, pa tudi koncept pisanja obeh je zelo različen.
  2. 4. Kateri izmed domačih (slovenskih) piscev literature je poleg deda tudi pomembno vplival na tvoje pisanje?

    Na žalost izbrušen literarni slog mojega deda ni vplival name. Lahko le povem, da sem v slovenski literaturi obnorena s Prešernom in Cankarjem in da poleg njiju cenim tudi Tavčarja, Kranjca in Voranca….Precej običajno. Med pesniki pa je Prešeren zame postavil tako visoka merila, da mi na žalost nihče drug ne more biti za vzor. Še Prešeren ne, ker je zame prevelik genij. Kot pravi španski pregovor: preveč peska za moj tovornjak…

  3. Kako pa je s tujimi vzorniki?

    Preveč jih je, da bi jih lahko naštela, a vzornika, kot takega nimam. Všeč mi je toliko njih, da težko dajem primere. Zagotovo jih je več kot sto. Na prvem mestu je večni Dostojevski, za njim Bulgakov in nato množica ostalih genijev.

  4. So ti slovenski pisci bolj pri srcu kot tuji ustvarjalci literature?

    Ne bi mogla odgovoriti česa takega. Dobrih književnikov ne razvrščam po narodnosti. Pri knjigi, ki mi je všeč mi je vseeno kdo jo je napisal in kje je bil doma. Verjamem, da so literarna dela pomembnejša od pisateljev, saj literarne mojstrovine tudi za tisočletja preživijo njihove avtorje.

  5. . Od kje izvira tvoja ljubezen do španske kulture?

    Spomnim se, da sem bila prvič z 12 leti na počitnicah v Granadi in njeni plaži Almunecarju. Njihova različnost me je osvojila. Bila je ljubezen na prvi pogled. Vse pri njih: način življenja, komuniciranja, glasbe. Vse. Ne vem, kako in zakaj, ampak takoj sem razumela Lorko in doumela, kaj pomeni verz v neki španski pesmi, ki pravi: Jug je veselje in agonija, ki se med seboj prepletata. Zame je to tudi flamenko.

    8. Kakšna je razlika med slovenskimi in španskimi ljubitelji literature, ker si v Španiji izdala že veliko knjig?

    Na žalost nisem izdala veliko knjig v Španiji. Do sedaj ne. Pisala pa sem za veliko španskih časopisov in revij s področja kulture, ki so mi objavljali članke in zgodbe. Razlika med španskimi in slovenskimi ljubitelji literature je ogromna. Slovenci pristopamo do nje iz svojega kritičnega očesa majhnega naroda, medtem ko je španski pristop bolj širok in neposreden. To je pogled velikega naroda, ki ima svojo slavno zgodovino, ki mu je nihče ne more vzeti. Kljub temu,da je nivo Slovencev višji, so Španci tudi v svoji nevednosti bolj spontani.

     

    9. Kje lažje objaviš in tržiš tvoja dela, v Španiji ali Sloveniji?

    Trženje mojih del? Prelepo, morda kdaj v prihodnosti. Verjetno bo šlo v Španiji lažje. V španščini bodo izšle moje kratke zgodbe in verjamem, da bo več odziva, kot v Sloveniji, saj mi je ilustracije za knjigo napisal svetovno znani plesalec flamenka Rafael Amargo in mi tudi obljubil, da bo plesal na predstavitvah zgodb „Srebrn prah“v Španiji.

  6. V Sloveniji sem bolj samotna in nimam preveč znancev v literarnih krogih, saj sem življenje živela na tujem.

     

    10. Si kdaj obžalovala svojo poklicno usmeritev?

    Obžalovala? Ne! Nujo, da pišem, jemljem kot nekaj samoumevnega, kar pač moram sprejeti, na podoben način, kot sprejemam, da imam modre oči. Volja in želja po pisanju sta del mene in ju ne jemljem kot poklic, ampak kot nekaj, kar je del mojega bivanja…

 

PR:

Nina Kosmač

3. 3. 2021

Avtor

Administrator