Kultura

Problematični fin de siècle v literaturi

V latinščini dekadenca pomeni (od)padanje. V nemščini pa “Lebensgefühl”, “odpad, propad, izmeček”Tovrstna literatura ponazarja razočaranje nad družbo in je pojem kulta osebnosti.
V današnjih dvomljivih časih se psihološke motnje stopnjujejo in število samomorov narašča. Naj bo literatura dekadence primer tega, kako vsi v določenem trenutku potrebujemo pomoč sočloveka…

KRVAVE ROŽE ZLA
Ihteči vzdihi
jesensko tihih
violin
srce mi stró
z otožnostjo
sivin.

Ves svet se duši
od blede luči,
in ko zvoni,
navda me spomin
na dneve davnin,
da zaihtim.

In grem od tod
z vetrom na pot,
ki me, nečist,
podi povsod,
sem in tja, kot
mrtev list.
Baudelaire
Rože zla, za nekatere izmed nas še vedno krvavijo. Literatura moderne je vedno polna blata in trpljenja…Za nekatere velja dualno načelo, da moraš poznati zlo, da lahko delaš dobro. Dekadentna literatura nosi svobodo vetra in žalost samotne teže uresničitev nočnih mor in sanj. Simbolizem tovrstne literature dovoli svobodno dvoumno interpretacijo vsem bralcem. Kajti interpretacija sanj je svobodna kot svoboden je prosti in prekleti simbolistični verz dekadence…

NIHILIZEM DVEH FILOZOFOV
Bogastvo je podobno morski vodi; čim več je pijemo, tem bolj smo žejni.
Kar pripoveduje zgodovina je le dolgotrajen, težak in zmeden sen, sen človeštva.
Več bolečin povzroči misel na smrt kot sama smrt.
Smrt je genij, ki daje navdih filozofu … Če ne bi bilo smrti, človek ne bi filozofiral.
Egoizem vzbuja takšno grozo, da smo izumili vljudnost, da ga skrijemo; vendar predira vse zastore in se izdaja ob vsakem srečanju.
Javnost je tako neumna, da rajši bere novo kot pa dobro.
Arthur Schopenhauer, nemški filozof, 1788–1960.
“Mar se ni večina knjig rodila iz dima in megle mnogih glav; naj bi se zato morale ponovno spremeniti v dim in meglo?” ( Friedrich Nietzche)

“Morala je eno najboljših sredstev, da vlečete človeštvo za nos.” (Friedrich Nietzsche)

“Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselja.” ( Friedrich Nietzsche)

“Slabo plačujemo učitelju, če zmeraj ostanemo samo učenci. (Friedrich Nietzsche)

SLOVENSKA MODERNA
Cankar in Cankar in zopet Cankar

“Ne poljubljaj, ne objemlji, Ne govori, da me ljubiš … S svojo strastjo nepotešeno Pogubila si mi dušo.”

18.

Srečala sva se na cesti: Zarudèl je njen obràz,
V tlà je zrla moja draga,
V stran sem se obrnil jaz.

4.

Ne vstajaj, ne vstajaj! … Ah moj bog, — kakó Pohotna ti ustna drhtijo;
V objemu trepeče ti belo teló, Od mraza ti lica bledijo!
Ti ljubica moja, čemú ta strah? čemú se ozira tvoj pógled plah Bolestno na duri, na okna?

Obdobje moderne se začne na Slovenskem z izidom knjige Erotika leta 1899, največjega slovenskega pisatelja in dramaturga Ivana Cankarja. Z njegovo smrtjo se obdobje moderne poezije tudi konča. Navkljub dejstvu, da na Slovenskem niso poznali takrat ne Baudelairja, ne Verlaina je nastopilo obdobje moderne, pod neželenim Avstrijskim vplivom, med impresionističnimi umetninami Groharja, Jakopiča, Sternena, Jame, Franca Bernekerja ter predvsem genialnega arhitekta Jožeta Plečnika.
Ustanovil se je bralno- literarni krožek, imenovan Zadruga, katere udeleženci so bili Ivan Cankar, Župančič, Kette in Murn. Na področju ustvarjanja v tem plodovitem obdobju sta bila pomembna tudi Saleški – Finžgar in Gradnik. Župančič in Kette sta bila spretna pri zbiranju sredstev za kulturo, saj sta ju finančno podpirala Kokut in Babič.
Oton Župančič je istočasno s Cankarjevo Erotiko izdal svojo knjigo Časa opojnosti in tako sta oba pesnika otvorila na dekadentno –simboličen način obdobje novoromantike. Nepozabna je vsekakor Župančičeva otroška poezija in proza, saj je s knjigo Mehurčki zabaval odrasle in otroke.
Od opojnosti do mehurčkov – Župančič

In kakor ovije se val okrog skal,
ob Gradu se lije Ljubljana,
vsa z mesecem posejana;
boječe se strehe stiskajo,
po vrsti mi križi bliskajo
poslednji, zlat pozdrav
in gasnejo v mraku daljav.

Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč

Župančič

Župančičevo poetiko je nespregledljivo oblikoval vpliv modernih protinaturalističnih literarnih tokov fin de siecla. Mednarodni dekadenčni, simbolistični in novoromantični upor zoper realistični in naturalistični objektivizem ter postromantično epigonstvo ima primerljive razmere tudi v slovenski literaturi zadnjega desetletja 19. stoletja, v kateri se gibanje “slovenska Moderna”, ki mu pripada tudi Župančič, sčasoma (pod vplivom Bahrove esejistike) opredeli za literarno izražanje subjektivizma in individualizma. V slovenskem literarnem kontekstu pomeni ta vdor moderne negotovosti tudi zavestni upor zoper neotomistični katoliški moralizem in idealizem v literaturi zato posamezne pesmi Župančičeve prve zbirke Čaša opojnosti sledijo postromantični (Heinejevi) tradiciji ironije in religiozne blasfemije, ki pa je pri Župančiču že cepljena na značilne (Baudelairove ali Verlainove) dekadenčne motive (tudi simboliko in metaforiko) in na dekadenčno dualistično tematiko erotične ljubezni, ki pa še ne preide v pravi dekadenčni amoralizem ( Janko Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2001)

SANJE V FRANCIJI
– Državljan! to preteklosti bil mrak,
ki je hropel, ko njen stolp smo osvojili!
Nekaj kot ljubezen v srcu začutili,
priželi k prsim svoje si sinove,
in kakor konji, prhajoči skoz nosove,
šli smo, siloviti, z dvignjeno glavó,
srca so nam bila, v soncu – kar tako –
v Parizu! K našim capam vsi so pohiteli.
Končno smo čutili se ljudje! Bledi,
vsi pijani od neznanskih sanj, gospod:
in ko pred stolpov senco stali smo odspod,
rog na ustih, hrastov list, v rokáh držalo
kopja; v nas sovraštvo več ni plalo,
– in močni, smo želeli biti blagi!
…………………………………………………………..
Od tega dne naprej smo vsi kot blazni!
Stotine delavstva na ceste je prišlo,
ti prekleti vro, da je vse temno
prikazni, ki hite pred vrata bogatunov.
Z njimi jaz hitim iščoč vohunov:
s kladivom na ramenih stikam po vseh kotih,
strašen, da pometem s faloti.
Ubijem tudi tebe, če se mi režiš!
– Saj je jasno, da dolgove položiš
za svoje moške v črnem, ki lete okrog,
si naše prošnje mečejo kot kupčke žog,
‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj! –
Ničesar jih ni strah, razen bajonetov …

Rimbaud

Sanje vsakega novoromantičnega avtorja, so bile preleviti črke v muzikalno sinfonijo čustev. Impresionizem, kjer prevladujejo subjektivni vtisi, je bilo prehodno obdobje med surovim naturalizmom in novoromantiko.Impresionizem, kot obdobje vsekakor poškropi tudi vse novoromantične pisce. Vendarle gre pri večini dekadentnih piscev za literarni increscendo Wagnerjevih melodij, ki se potencirajo z adrenalinskimi prepovedanimi dejanji, bodisi v pitju alkohola,absinte ali drugih prepovedanih snovi in dejanj, glede na individualistične okuse in želje posameznih piscev.
Naj mi lasje zavijajo okoli rogov
Drugi me bodo vodili do veselih grmov.
Veste, da je moja strast kot zrela in zveneča
Granatno jabolko eksplodira v gostih čebel,
In kdo bi imel raje tvojo kri v tistem trenutku,
Teče, hrepeneča, proti pohlepnemu mesu.
Nad umirajočim listjem, v pepelu in pozlačenju
Stefan Mallarme
In zaman vizija mnogih žena je skrivala:
Zažgal se je tok starodavne sijaje
Skoči gor, stoji sam, kot brezmadežna šarenica!
O ne! ne hitrih ustnic, golega in mokrega reza,
Niso mi goreči poljubi ubežnikov:
Tu na mojih prsih (O Faun! Čigava je kriv?)
Ugriz suverena še vedno gori – vendar dovolj!
Veliko skrivnosti, kot je prisluškovanje, je bilo nenamerno,
Izurjena trst, ki je tako brez dna prazna
Ko, prijete zaradi bolezni vročih ustnic,
Sanjalo v počasnih, soglasnih prelivih,
Kot mreža zmede, zoprnih zmede
Lepote narave bomo navdušili s pesmijo
In navadne hrbtenice in stegna golota,
Po ljubezenskem načrtu se preoblikujte v kočljiv
Mučni tok večnih soglasij,
Ne zamudite senc izpod zaprtih vek.
Šprico, odreži ti piščal!
Mallarme.

V Nemčiji se začne obdobje novoromantike s filozofskim Nietzcshejevim Rojstvom tragedije, kjer filozof vzpostavi razliko med dionizičnim in apoliničnim principom stare Grčije.
V Belgiji Rodenbach, Maeterlink, Verhaeren in Van Lerberghe. Maeterlink je avtor zanimvih del. Poznani so Princesa Maleine (La Princesse Maleine, 1889), Vsiljenka (L’Intruse, 1890), Slepci in Sinja ptica (L’Oiseau blue, 1908)

Gospod, ozri se, glej, kako mi je:
v solzah klečim v veselju neizrečenem,
Tvoj glas blaži me in boli obenem,
a vse je sladko: radost in solze.

V veselju, v solzah drami, kliče me
rog bojni na bojišču vsem ognjenem,
na ščitih angeli v modrem, sneženem
blešče se; klic mi vliva moč v srce.

Zamaknjen sem … zgrozim se, da izbran
nevreden sem, a Milost je brezbrežna.
Hudo mi je … srce gori … Skesan

klečim, čeprav bojazen neizbežna
mi up kali, ki si mi ga odkril,
in dih mi je trepetajoč.

VERLAINE

Predstavnika simbolizma za Baudelairjem sta bila Arthur Rimbaud in Mallarmé. Pomembna v smeri simbolizma sta bila v Nemčiji Gerhart Hauptmann, Richard Dehmel in Stefan George. Dekadentni roman, namesto poezije, pa je zapisal francoz Huysmans -Against Nature oziroma, Proti toku ( prevod) ali À rebours,kar dejansko pomeni “po napačni poti”.

SINFONIJA VSEH ČUTOV
Huysmans v romanu citira Schopenhauerja in definira romantiko kot”topoumni sentimentalizem, pomešan s praktično krvoločnostjo”. Omeniti velja, da sta na dekadente vžgala s krvjo svoj filozofski pristop tako Nietsche kot Schopenhauer, pomešanim z divjaštvom klasične glasbe. Francosko nezadovoljstvo dekadentnih literatov ali SPLEEN, se je s pomočjo filozofije na Slovenskem enačilo s svetoboljem.Metaforični izrazi in skoraj medicinska sinestezija, so bili zelo pogost pojav pri dekadentih, morda zaradi experimentiranja z absinto in drugimi substancami. Pesmi so bile lahko trde in oči iz mrhovine in jagod. Vsi čuti so bili usklajeni in tako je lahko Baudelaire podal primer sintezije in užitka v spodnji pesmi:
O skrivnostna preobrazba, v eno čute vse spoji!
Dih njen zame je kot glasba, glas kot vonj me opoji!

Za sinestezijo velja pri sektašu – satanistične sekte- Huysmanu prispodoba “simfonija likerjev”. Vsekakor je pisec v abstrakciji šel malo čez rob in imenoval vse ženske krvoločne psice. Potem, pa se je posledično posvečal samo še spolnemu občevanju z moškimi.

Zakotni sprehajalci med blatom in dandyiji

Saloma – odlomek
Odlomek
HEROD
Kje je Saloma? Kje je princesa? Zakaj se ni vrnila k slavju, kakor sem ji ukazal? A, tu je!
HERODIADA
Ne smeš je gledati! Venomer jo gledaš!
HEROD
Kako čudna je luna nocoj. Kajne, da je luna zelo čudna? Zdi se kot poblaznela ženska, ki se povsod ozira za priležniki. In tudi naga je, čisto naga. Oblaki jo skušajo zakriti z ogrinjalom, a ona se jim ne pusti. Opoteka se skoz oblake kakor pijana ženska. Prav gotovo se ozira za priležniki.  Kajne, da se opoteka kakor ženska, ki je pijana? Prav gotovo je zblaznela, kajne?
HERODIADA
Ne. Luna je kakor luna, to je vse. Vrniva se noter… Tu nimava kaj početi.
HEROD
Ostati hočem. Manasej, pogrni nam preproge! prižgi nam plamenice! Naj prineso slonokoščene mize in mize iz jaspisa. Zrak je tu mil.  Še bi rad pil vina s svojimi gosti. Odposlance Cezarjeve bi rad  počastil, kar se najbolj dá.
HERODIADA
Zaradi njih gotovo ne ostajaš tu.
HEROD
Pač, zrak je zelo mil. Pridi, Herodiada, najini gostje naju pričakujejo. Aj, zdrsnilo mi je. Spodrsnilo mi je na krvi. To je slabo znamenje. Zelo slabo znamenje. Zakaj je tu kri? … In tole truplo? Kaj pomeni tole truplo tu?  Mar mislite, da sem kot kralj Egipta, ki ne priredi nikoli slavja, ne da bi pokazal svojim gostom kakšno truplo? In sploh, čigavo je? Ne bom ga gledal.
PRVI VOJAK
Naš stotnik je, gospod. Mladi Sirijec, ki ste ga pred tremi dnevi povišali v stotnika.
HEROD
Nobenega ukaza nisem dal, da ga ubijete.
DRUGI VOJAK
Ubil se je sam, gospod.
HEROD
Zakaj? Saj sem ga povišal v stotnika!
DRUGI VOJAK
Nič ne vemò, zakaj, gospod. Ampak zabodel se je sam.
HEROD
Čudno, res. Mislil sem, da se le rimski modrijani sami ubijajo. Kajne,Tigelin, da se modrijani v Rimu ubijajo sami?
TIGELIN
So taki, ki se sámi ubijajo, gospod. Stoiški modrijani so. Zelo neizobraženi ljudje. In zelo smešni. Vsaj meni se zde zelo smešni.
HEROD
Meni tudi. Smešno, res, če se sam ubiješ.
TIGELIN
Ves Rim se jim posmehuje. Cezar je zložil satirično pesem nanje. Povsod si jo ponavljajo.
HEROD
A, satirično pesem je zložil nanje’ Cezar je čudovit. Vse zna… Čudno, da se je ubil, ta mladi Sirijec. Žal mi je zanj. Zelo žal. Zakaj lep je bil. Zelo lep. Njegove oči so bile polne otožnosti. Spominjam se, s kakšno otožnostjo v očeh je gledal na Salomo. Res, zdelo se mi je, da jo celo prêveč gleda.
HERODIADA
Prevèč jo gleda tudi še kdo drug.
HEROD
Njegov oče je bil kralj. Pregnal sem ga iz njegovega kraljestva. Njegova mati pa, ki je bila kraljica, je prešla med tvoje sužnje, Herodiada. Zato je bil tako rekoč moj gost. Zato sem ga povišal v stotnika. Res obžalujem, da je mrtev… Hej! zakaj puščate njegovo truplo tu? Odnesite ga! Ne bom ga gledal … Proč z njim!
(Truplo odnesejo.)
Mraz je tu. Ko da je zavel nekakšen piš. Kajne, da je zavelo od nekod?
HERODIADA
Kje neki. Nobenega piša ni.
HEROD
O, pač, od nekod je zavel piš. In v zraku, ko da slišim prhutanje kril, nekakšno prhutanje velikanskih kril. Ga ti ne slišiš?
HERODIADA
Ne, sploh ne.
HEROD
Tudi jaz ga ne slišim več. A slišal sem ga. Nekakšen piš je zavèl. A ni ga več. Pač, spet ga slišim. Ga ti ne? Res, prav razločno, ko da prhutajo krila.
HERODIADA
Povem ti, da ni nič. Bolan si. Vrniva se noter.
HEROD
Nisem bolan. Tvoja hči je bolna. Tvoja hči se mi zdi zelo bolna. Nikoli je še nisem videl tako blede.
HERODIADA
Rekla sem ti že, da je nikar ne glej.
HEROD
Natočite vina v čaše!
(Prinesejo vino.)
Saloma, pridi in popij malo vina z mano! Tu imam izvrstno vino. Sam Cezar ga je poslal zame. Pomôči v čašo svoje male rdeče ustnice, a jaz jo bom izpil do dna.
SALOMA
Nič nisem žejna, tetrarh.
HEROD
Jo slišiš, svojo hčer, kako mi odgovarja?
HERODIADA
Prav ima. Zakaj pa zmeraj gledaš vanjo?
HEROD
Prinesite zrelih sadežev!
(Prinesejo sadje.)
Saloma, pridi in podêli sadež z  mano! Tako rad gledam odtis tvojih drobnih zobkov v sadju. Samo košček tega sadeža odgrizni, jaz bom pa pojedel, kar bo ostalo.
SALOMA
Nič nisem lačna, tetrarh.
HEROD
(Herodiadi)
Kar poglej, kako si jo vzgojila, svojo hčer!
HERODIADA
Moja hči in jaz sva kraljevskega rodu. A ti? Tvoj ded je bil pastir kamel, povrhu pa še tat.
HEROD
Lažeš!
HERODIADA
Dobro veš, da ne.
HEROD
Saloma, pridi in prisedi k meni! Posadil te bom sèm, na prestol tvoje matere.
SALOMA
Nič nisem utrujena, tetrarh.
HERODIADA
Vidiš, kako te ima v čislih.
HEROD
Prinesite mi … Kaj sem že hotel? Ne vem več. Aha, že vem …
JOHANNANOV GLAS
Glejte, čas je napočil! Kar sem napovedal, se je zgodilo, govori glas Gospoda, mojega Boga. Prišel je dan, ki sem ga napovedal.
HERODIADA
Ukaži, naj umolkne! da ne slišim več njegovega glasu! Ta človek me samo psuje.
HEROD
Ničesar ni rekel zoper tebe. Razen tega je velik prerok.
HERODIADA
Ne verjamem v preroke. Kdo sploh lahko pove vnaprej, kaj se bo kdaj zgodilo? Nihče ničesar ne ve. Vrh tega me samo psuje. Ampak mislim, da te je strah pred njim. Prav dobro vem, da te je strah pred njim.
HEROD
Ni me strah pred njim. Pred nikomer me ni strah.

Oscar Wilde v Angliji oživi koncept lepo oblečenega moškega, med tem, ko se med Francozi obudi koncept “flaneur artiste”. Flaneur je, postopač po zakotnih barih, sirotnišnicah, bordelih…To naj bi umetnik počel, da bi razumel temno plat življenja s strani opazovalca.

STRASTNI BOLEČE OKRVAVLJEN POLJUB DEKADENCE IN SIMBOLIZMA
Dekadenca in simbolizem se pri nekaterih prekletih pesnikih prepletata kot steblo in trni vrtnice. Kot da bi bil simbolizem trn, ki se zabada v dekadentno cvetje. Rože zla, so primer prepletanja kot pri vrtnicah ovijalkah pisanja, kjer se simbolizem in novo romantika tvorita grm vrtnic ” Enfant terrible” – avtor – Rož zla- Baudelaire velja za začetnika dekadence in tudi simbolizma v literaturi. V Oscar Wildovem dekadentnem delu – Portret Doriana Graya- je simbolizem graviran kot zbirka draguljev protagonista.

DEKADENTNI PISATELJI
Za dekadentne pisatelje poleg Baudelairja veljata tudi Verlaine in tudi pripadnik satanističnega verovanja Huysman. Leta 1883 se zbere skupina nezadovoljnih individualističnihin francoskih ” enfants terribles”, ki sami sebe poimenujejo za preklete in dekadentne. V skupino dekadentov sodijo pesniki Jules Laforgue, Jean Moréas in Georges Rodenbach.

Bohemsko razuzdano življenje Buadelairja v pariški četrti CARTIER LATIN
Oče mu umre pri šestih letih; in ko se mati ponovno poroči ga pošljejo študirat v internat. Bolj kot mama ga je vzgojila varuška, o kateri priča Baudelairjeva poezija. Do dojilje je bil pesnik vedno bolestno posesiven. Ko se vrne v Paris, se nesmrtno zaljubi v prostitutko, ki ji posveča verze tudi v delu Rože zla.Od tega dekleta,ki ga imenjuje prekleta židinja – dobi sifilis. Pijančuje in bere Sainte-Bauva, a Chenierja in Musseta.

V znameniti latinski četrti v Parizu se druži z umetniki, kot so: Gustave Le Vavasseur, Ernest Prarond, Gérard de Nerval, Theodore in Balzac. Včasih je, za ustvarjalce kar družba imenuje ” slaba družba” odličen vir inspiracije. Pod psevdonimom Baudelaire začne objavljati članke in svoja dela. Očim in mama ga vseeno pošljeta iz Pariza za več kot leto dni, da bi se oddaljil od nevarnosti bohemskega življenja. Bilo je vse zaman.

Vkrca se na ladjo za Kalkuto vendar ga kapetan barke in zdravnik posadke napotita domov, saj doživlja na ladji hude izbruhe jeze ter abstinenčne pojave skupaj z napadi panike. Vrne se v Pariz in z osemnajstimi leti in pridobi vso veliko očetovo denarno dediščino, ki jo velikodušno zapravlja med družbenimi odpadniki in boemi.

Leta 1843 Charles spozna tretjerazredno igralko- mulatko Jeanne Duval od katere se ponovno naleze sifilisa .Jeanne Duval je bila za Baudelairja prava ” femme fatale”. Imenuje jo ” črnska venus” in njuno razmerje je zelo vihravo.

V enem letu Baudelaire skupaj z usodno črno Venero zapravi ves denar in prijavi finančni stečaj. Črnsko Baudelarjevo Venero naslika sloviti in nesmrtni slikar Manet. Baudelaire je napisal najboljše verze med burnim ljubezenskim razmerjem z žensko, ki jo je imenoval za ljubezen svojega življenja.
Očim in mama ne želita finančno pomagati pesniku, ki je v bankrotu, vendar mu je za denar malo mar, kajti je značilno francosko brezbrižen do le – tega(nonchalance; franc.) . Izposodi si denar in odplove na Karibske otoke, kjer se sonči, plava in neumorno piše. Po vrnitvi v Pariz zaslovi med intelektualci kot dober pisec tekstov in od takrat naprej se izogiba alkoholu, prostitutkam in spolnim zvezam nasploh. Zaljubi se v igralko Marie Daubrun, vendar vztraja, da mora biti tokrat zveza izključno platonska.Pri trindvajsetih letih napiše kontroverzno delo Rože zla. Rože zla izidejo leta 1857 in povzročijo javni škandal.

Baudelaire mora zaradi mojstrovine v zapor. Zapustijo ga vsi razen drugi pisatelji in kulturniki, za katere postane ikona. Le –ti mu nudijo finančno oporo, medtem ko se čustveno uničen genij umakne v samoizolacijo.S prisotnostjo in denarjem ga nenehno oblegata dva takrat še nepoznana avtorja, ki sta klasika svetovne literature Stéphane Mallarmé in Paul Verlaine. Kot da bi bila genij in prekletstvo nalezljiva, kmalu tudi sama postaneta dekadentna pesnika zloglasne slave v Franciji.
Baudelaire se v obupu, bolan in depresiven vrne k materi in se z njo pobota. Poizkuša neutrudno zaman pridobiti spoštovanje akademikov in strokovnjakov, ki ga ne priznavajo kot avtorja ali pesnika. Zato odide za dve leti v Belgijo. Po tem času se vrne ponovno v Pariz, kjer pri 46 letih umre v naročju matere. Po smrti mu objavijo druga cenzurirana dela in 100 let kasneje se mu akademija znanosti in umetnosti javno opraviči in mu postavi spomenik kot nadčasovnemu geniju.

DIVJI DANDY WILDE ALI CITATI VEČNOSTI
Odlomek iz knjige
Kako žalostno! je zamrmral Dorian Gray in še vedno strmo gledal svoj portret. Kako žalostno! Jaz bom postal star, grozen in ostuden. Ta slika pa bo ostala večno mlada. Nikoli ne bo starejša kot ravno tega junijskega dne… Ko bi bilo vsaj obratno! Ko bi lahko ostal jaz večno mlad in bi se slika starala! Za to – za to bi bil pripravljen dati vse! Saj, ni je stvari na svetu, ki je ne bi bil pripravljen dati! Svojo dušo bi prodal za to!

WILDOV NIHILISTIČNI SPOMENIK HEDONIZMU IN MLADOSTI

LJUBEZEN SE ZAČNE Z DEJSTVOM, DA SE OSEBA ZAVAJA IN SE KONČA Z DEJSTVOM, DA VARUJE DRUGEGA. TO SE IMENUJE ROMANTIKA.
ZA TISTE, KI SO ZVESTI V LJUBEZNI, JE NA VOLJO SAMO NJENA BANALNA ESENCA. TRAGEDIJO LJUBEZNI POZNAJO LE TISTI, KI SE SPREMENIJO.
LJUBITE VSAKOGAR IN LJUBEČ VSAKOGAR POMENI, DA NIKOGAR NE LJUBITE. VSI STE ENAKO RAVNODUŠNI.
LJUBEZEN SE HRANI S PONAVLJANJEM IN SAMO PONAVLJANJE SPREMENI PREPROSTO POŽELENJE V UMETNOST. ŠE VEČ, VSAKIČ, KO SE ZALJUBIŠ, SE LJUBIŠ PRVIČ. PREDMET STRASTI SE SPREMINJA, STRAST OSTAJA EDINA. SPREMEMBA JO SAMO KREPI. ŽIVLJENJE DAJE ČLOVEKU V NAJBOLJŠEM PRIMERU LE EN VELIK TRENUTEK, SKRIVNOST SREČE PA JE, DA TA VELIKI TRENUTEK DOŽIVIMO ČIM POGOSTEJE.

Sosednja Avstrija
Moderna nastane v Nemčiji in Avstriji kot mešanje novo romantike, dekadence, simbolizma in impresionizma in seveda kot protiutež realizmu.
Novoromantika je inačica v literaturi za Moderno. Pomembno za moderno je, da človek išče rešitve v plavanju proti toku, v sanjah, omami, drogah, razdvojenosti, pesimizmu, misticizmu, patologijah, deviacijah…

Avstrijski poročeni zdravnik srednjih let (poln travm) in široko zaprte oči njegove žene
Največji predstavnik avstrijske moderne je dr. Schnitzler. Iz družine zdravnikov večih generacij je kmalu na Dunaju odprl lastno prakso in začel pisati.Omenjeni zdravnik je med prakso napisal ljubezensko pismo balerini in ga tudi objavil. Zaradi obsesij s spolnostjo o kateri je pisal s psihološkega vidika zdravnika, je bil proti njemu sprožen sodni proces, zaradi kršenja javne morale.Po aferi z baletko se je poročil iz ljubezni. Z ženo sta skupaj preizkušala meje lastne ljubezni in travm.
Čeprav je zmagala ljubezen nad travmami in seksualnimi izkušnjami zalitimi z experimentiranjem z drogami in orgijami, očitno javna morala, tega ni tako doumela. Prav tako ni doumela političnih konotacij in povezav s seksualnimi izprijenci in političnimi sektami, ki vladajo svetu v zdravnikovem pisanju. Z ženo sta uporabljala spolnost kot spoznavanje samega sebe in gradila mostove v svojem zakonu preko odrešitiv travm. Zdravnik je v bistvu nizal razliko med dionizičnim pristopom (ljudi, ki vse gledajo skozi spolnost) in apoličnim pristopom (ljudi, ki vse tudi na spolnost gledajo na mentalni ravni) v Sanjski noveli.
Po Sanjski noveli (Traumnovelle) je bil posnet film Stanleyja Kubricka Široko zaprte oči, ki je bil interpretiran kot družbena kritika satanizma, pedofilije, sekt,( illuminatov), kjer je spolna nadmoč in trgovanje z belim mesom del nekaterih ritualov. Nehote se ljubezenski par v knjigi znajde zaradi visokega finančnega položaja v pokvarjeni družbi iz katere ju na konca filma reši njuna medsebojna ljubezen, razumevanje in spoznanje, da je njuna spolnost, čeprav nekonvencionalna in neobičajna – čista. Zaradi emocionalnih travm in ljubezni ( oba nehote iz naivnosti preideta v zrelo partnerstvo kot partnerja v zločinu), se na koncu zakonca združita proti celemu pokvarjenemu svetu.

Novela travm, pa je vsekakor prikaz človeške in normalne želje, da bi s partnerjem, ki ga ljubimo, uskladili medsebojne spolne želje in jih tudi udejanjili samo z njim.

Les Enfants terribles v literaturi ali Zlobni francoski dekadentni des Esseintesi,ki so plavali proti toku.
TUJEC
Povej, skrivnostnež, koga najbolj ljubiš? Očeta, mater, sestro ali brata?”
Nimam ne očeta ne matere, ne sestre ne brata
“Prijatelje?”
Govorite o nečem, za kar do tega do tega dne še nisem ugotovil, kaj pomeni.
“Domovino?”
Ne vem, na katerem koncu leži.
“Lepoto?”
Ljubil bi jo,če bi bila božanska in nesmrtna.
“Zlato?”
Tako ga sovražim, kot vi sovražite Boga.
“Oh, kaj pa potem ljubiš, čudni tujec?”
Ljubim oblake… oblake, ki plavajo… tja daleč… tja daleč… tiste čudežne oblake.
… Baudelaire

Leta 1929 je Cocteau izdal roman Les Enfants terribles in zaznamoval s tem simbolom za vedno francosko literaturo.

SIMBOLIZEM VIOLIN V VETRU
MORSKA PODOBA
Srebrni in bakreni vozovi-
jekleni in srebrni premci-
bijejo peno,-
dvigujejo korenine robid.
Tokovi puške
in brezmejne kolesnice oseke
izginjajo krožno proti vzhodu,
proti stebrom gozda,-
proti deblom pomola,
ob čigar rob udarjajo vrtinci svetlobe. Beaudalaire
Simbolizem se je pojavil v Franciji, v želji ,da bi se skrivnosti samo zaslutile preko simbolov, ki naj bi dali globino realnosti in čutnemu svetu. Značilnost simboličnega pisanja naj bi bila dvoumnost, ter moč osebne interpretacije literature bralcev. V želji prikazovanja skrivnega sveta čutov, je bila uporaba simbolov mnogokateremu pisatelju v pomoč. Simbolisti so bežali v svet skritega in nadnaravnega, ter se tako odmikali od resičnosti. Skrivnosti naj bi se morale zastreti, v kolikor so vidne in očitne, izgubijo moč in čar. Iz Francije je simbolizem prešel v Rusijo.

Impresionizem se je najprej pojavil v slikarstvu. Zelo hitro zatem tudi v književnosti (1890-1915). Poudarek je bil na tem, da te prvi vtis zadene, brez razmišljanja – kot strela z jasnega. Bistvo impresionizma je fuzija in muzikalnost tako v slikarstvu kot v književnosti.
Zvrst zelo značilna dekadence in novo romantike je v pesništvu prosti verz. Pri dramskih delih pa je prevladovala statičnost igralcev na odru.
PROSTI VERZI IZ VSEH VETROV

Aloisius Bertrand
ZOPET POMLAD

Vse misli in vse strasti, ki vzburkavajo
smrtnikov srca, so sužnji ljubezni.
Coleridge

Zopet pomlad – zopet kaplja rose, ki se bo zibala trenutek v mojem grenkem kelihu, in ki se iz njega izgubi kakor solza.
O moja mladost! tvoje radosti so pozeble od poljubov časa, a tvoje bolesti so preživele čas…
Gabriele d’Annunzio
SLEDOVI

Ozri se nazaj, na stare sledove za sabo!O Ljubezen: – Pij! – in stare zopet besede ponavlja o opojenju novem in o neznanem čaru …

Paul Verlaine
SOMRAK MISTIČNEGA VECHERA

Tajinstvena, kjer se mnogi cveti
– dahlija, lilija, tulipan in zlatica –
penjajo po mrežah in vijo
z bolehnim puhom
težkih in gorkih vonjav, katerih strup
– dahlija, lilija, tulipan in zlatica –
moje čute, mojo dušo in moj razum preplavljajo,
v brezmejno omotico mešajo
Spomin s Somrakom.
(Poèmes saturniens)

Alfred Jarry
VAMPIR

Ziblji se v kelihu na tokih rožnatega olja, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja, tresi se od groze v kelihu na tokih črne nochi, lučica nočna, in bodi lampa mrtveca!

Antonin Sova
PRETEKLOST

Črno sem videl vodovje skoz drevje, upognjeno k zemlji,
doge so mrtve žarele, vanje negibni so stolpi shtrleli.

Tam ni živelo nić, vzdihnilo ne in ne vzcvetelo…

Dekadenca družbe bolj nevarna in nesmrtna od vseh virusov

Dekadenca novoromantike je pojem, ki je povezan z vročičnimi simfonično –barvitimi bolezenskimi stanji duše. Prvič v zgodovini literature je bolezensko stanje individualistične vzhičenosti postalo nekaj pozivitivnega, če jemljeno na subjektivni način besedo pozitivno kot ustvarjanje umetniških mojstrovin, ki so imela kot žrtve osamljene umetnike… Upajmo, da nas temne strasti ne zaslepijo toliko, da ne bomo mogli več pripomoči k družbenemu kolektivnemu dobremu in naj ne bo individualizem in končno tudi smrt posameznika rešitev proti zlo- tvorni družbi. Skoraj vsi novoromantični dekadentni pisci so umrli ali se same sebe pognali v smrt ob hudih telesnih in psihičnih mukah, zavrženi, zavoženi in nerazumljeni od svojega časa.Morda bi lahko čutili malo več empatije tudi do sočloveka, ki ga ne maramo in ne razumemo v tej dekadentni in osamljeni narcicistični družbi…Rimbaud in Verlaine sta bili izjemi, saj sta imela drug drugega.

REFERENCE

( Janko Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2001)

PRi in foto:

Nina Kosmač – pisatelj

9. 4. 2021

Avtor

Administrator