Kultura

Poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa

29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa, ki ga svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti ITI – International theatre institute tradicionalno obeležuje s poslanico izbranega ustvarjalca_ke iz vrst scenskih umetnosti in je za letošnjo poslanico izbrala baletnega plesalca in koreografa Friedemanna Vogla.

Društvo za sodobni ples Slovenije in JSKD – oddelek za ples smo v letošnjem letu k pripravi poslanice povabili Roka Vevarja, publicista na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti, zgodovinarja in arhivarja sodobnega plesa ter avtorja nedavno izdane knjige Ksenija, Xenia. Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978.

Poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2021 

V primerjavi z drugimi umetniškimi disciplinami in praksami je zgodovina sodobnega plesa razmeroma kratka. Njegovo stoletje sovpada s časom, v katerem se je moderni človek začel zavzemati za svoje pravice, ko je postopoma pridobival svoje svoboščine in ko se je ob industrijski revoluciji delavski razred zavedel, da ima telo, kognitivne sposobnosti, domišljijo in poleg vseh teh dejstev in lastnosti tudi sposobnosti, da lahko s svojim telesom kaj naredi – kaj ustvari.  

Ta osupljiva sposobnost, da človek iz svojega telesa ustvarja oblike in dejanja, ki jih na poseben način zaznamo, občutimo, ki se nas dotaknejo, pretresejo, nam nenadoma – praktično iz nič, četudi je telo daleč od Niča – omogočajo nepredvidljive premisleke, se mi je vselej zdela čudežna. Še bolj čudežno je, da na prvi pogled brez vnaprej določenih slovnic pri mojih sogledalcih vzbuja enake radovedne, intelektualne ali afektivne odzive kot pri meni. Nenadoma smo ugotovili, da smo med plesnim in svojim gledalskim telesom sposobni zaznati in tvoriti pomene, ne da bi za telesne jezike opravili kakršnekoli tečaje. Ugotovili smo, da nas poleg beljakovin, maščob, vode in jezika sestavlja še nekaj, česar se nemara doslej nismo zavedali. Nič ezoteričnega, le nekaj, kar nam priča, da je brez plesa naše razumevanje materializma precej omejena reč. 

Če so bila telesa v različnih fazah zgodovine – danes ni nič drugače – vselej podvržena ekonomskemu lastništvu, izkoriščanju ali obsojena na golo življenje, je umetniška volja, da se z njimi ustvari kaj drugega, neko obliko ali nenadejano dejanje, proizvedla protislovje. Koreografski napor je zavestno ustvaril nekaj, česar se je bilo težje ali nemogoče polastiti, saj so umetniške telesne oblike postale nikogaršnja last, na neki specifičen način so postala javna reč. Nihče jih ni imel, saj so bila brez pogleda drugega zgolj negotova, delna, ne povsem cela. Postala so razpoložljiva za vse, ki so si jih bili s gledalskimi čuti in intelektom pripravljeni ogledati, jih začutiti, razumeti ali nemara objeti. Neki naš teatrolog bi rekel, da je med telesi na odru in mojim gledalskim telesom še tretje telo, ki nastane in izgine v prostoru vmes: vez, kontakt, ki spominja na dotik in se v specifičnih plesnih delih med plesalkami in plesalci ter gledalkami in gledalci vanj celo pretvori. Valuta, ki ima predvsem izkustveno vrednost. Nekaj, česar se je mogoče polastiti zgolj tako, da se odpovemo njegovemu lastništvu. Nekaj, česar se lahko polastimo samo tako, da to postanemo: se vanj utelesimo. Da se ponovimo na nepredvidljivem in nenačrtovanem mestu. Nekje vmes.  

V zadnjem letu se je v ta vmes naselila grozljiva razdalja, vanj pa je z zloveščim plenilskim apetitom planila tudi nezadržna totalitarna biopolitična moč. Za njeno imunitarno diktaturo nič ni tako nevarno kot dotik. Skozi svojo kratko zgodovino je bil sodobni ples spremenljivo sosledje mogočih dotikov med različnimi telesi. V nekaterih nesrečnih primerih, ko se je znašel na napačni strani zgodovine in ko so se iz teles izselile razlike, iz katerih bi lahko vzniknilo kaj nepredvidljivega, kaj tretjega, kar je vselej nastajalo, ko so se telesa ali njihovi pomeni podrgnili ob teksture razlik, je bil iz plesa izgnan prav dotik. Ta z enim samim telesom namreč ni mogoč, še manj smiseln. Med istostmi ni dotika, ker ni ničesar vmes, kadar plesne kože prekrivajo eno samo telo, ki se le stežka podrgne obse. 

Zdi se, da v našem času še nikoli nismo imeli tako razvidne priložnosti zaznati zveze med perfidnim apetitom politike, da upravlja z našimi telesi, razdaljami in dotiki, kot prav v zadnjem letu. Zlovešča politična koreografija je postala del našega vsakdana. Še nikoli doslej zato naši javni protesti niso bili tako telesni, plesni in koreografski, še nikoli doslej se niso s takim žarom ukvarjali z razdaljami in bližinami ter se tako intenzivno pretvarjali v oblike dotikov.  

»Globoko jedro depresije je sestavljeno iz krčenja, kontrakcije telesa, ki se ni več sposobno dotakniti drugega telesa ali takšnega dotika sprejeti. Samo iz tega stika lahko povlečemo gotovost smisla, ki ni doma nikjer drugje, kot ravno v tem taktilnem stiku med mojo in tvojo kožo,« piše Franco Berardi Bifo, ki se sprašuje, ali je mogoče biti srečen v sistemu, ki uničuje dotik zaradi tega, ker je s skrčenim in depresivnim telesom lažje kovati dobiček. »Sreča ni stvar intelektualnega, ampak korporealnega razuma, je iz čustva, ki telo odpre v objem. Ni niti vera niti upanje, ampak usmiljenje, če se izrazim v stilu, ki ni ravno moj. Ne onesrečuje nas obupana zavest, depresivnost je tista, ki povzroča nesrečo našemu empatičnemu telesu. Družbeno trpljenje se spremeni v depresijo, ko oslabi našo zmožnost, da bi nas kaj objelo. In odprtost za to, da bi sprejeli objem, ni edini pogoj za posameznikovo srečo, ampak tudi uporna, kolektivna avtonomija ter emancipacija od mezdnega dela,« zapiše italijanski filozof, ki meni, da je odsotnost solidarnosti povezana prav z zmanjšano pripravljenost telesa, da bi se koga ali česa dotaknilo ali da bi se kdo ali kaj dotaknilo njega. Totalitarne politike, ko so upornike nameščale v takšne ali drugačne samice, so vselej vedele, kaj je tisto, kar uporniška telesa zlomi in razveže: odsotnost dotika.

V zadnjih mesecih pogosto razmišljam o partizanskem sodobnem plesu, s katerim se je Marta Paulin Brina leta 1943 dotikala svojih soborcev in ki je plesalki na gozdnih jasah ter nenačrtovanih travnatih odrih nezadržno vračal objeme soborčevskih zbranih pogledov in vzklikov. To je bil ples golih življenj, ki jim je zgodovina nenadoma odvzela vse razen dotika. Nenadoma so se temu dotiku, temu preostanku svojega dostojanstva zavezali, ker so vedeli, da jih lahko samo tovrstna oblika solidarnosti preosebi v nekaj, kar je večje od njih samih. 

Sodobni ples je v svojem dobrem stoletju premostil vrsto političnih, ekonomskih in zdravstvenih kriz. V osemdesetih letih je v večjih svetovnih sodobnoplesnih centrih ostal ujet v pandemijo aidsa, zaradi katere niso umirali samo umetniki, ampak v veliki meri tudi njegove celotne javnosti, še prej, kadar je bilo to priročno, so totalitarne oblasti dotik onemogočale z argumentom, da se je potrebno izogibati nevarnostim jetike. O tem pričajo med drugim dokumenti iz časa, ko je zahodno slovensko ozemlje okupirala fašistična Italija. Sodobni ples je premoščal različne spolne razlike, pri katerih je velikokrat ostajal marginaliziran preprosto zato, ker je bilo njegovo delo poceni, o čemer govori neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, da nobena druga umetniška praksa nikoli ni bila tako neposredno povezana z voljo izjemnih žensk, da postanejo umetnice pod svojimi lastnimi pogoji, iz katerih dotik ni bil izključen. Dotik, telesni stik je bil preprosto nekaj, česar si niso pustile odvzeti. Ta je bil vselej naš zvesti zaveznik: naša zaveza. Poleg dotika je sodobni ples vselej zelo dobro razumel dotik tal, v materialnem ali metafizičnem smislu. Z njih se je vselej dvigal prenovljen. Ker se Društvo za sodobni ples Slovenije vseh teh dejstev dobro zaveda, si prizadeva, da bi se sodobni ples s tlemi v prihodnje srečeval zgolj v ogrevanih in prostornih pogojih ter v stiku s solidarnimi telesi. 

Vsem umetnicam in umetnikom, kulturnim delavkam in delavcem, ki ustvarjajo na področju sodobnega plesa, ter našim zvestim javnostim v imenu svojih soborcev pri Društvu za sodobni ples Slovenije ob našem prazniku, svetovnem dnevu plesa želim srečen trenutek in obilo lepše prihodnosti. 

— Rok Vevar

Društvo za sodobni ples Slovenije (DSPS) je krovna organizacija na področju sodobnega plesa v Sloveniji, kamor se prostovoljno povezujemo ustvarjalci_ke (plesalci_ke, koreografi_nje, pedagogi_nje, teoretiki_čarke in kritiki_čarke), da bi oblikovali in uresničevali svoje stanovske interese: vzpostavitev prostora komunikacije, ozaveščanje in izgradnja tradicije sodobnega plesa pri nas, vsestranski razvoj področja sodobnega plesa in pogojev za profesionalno ustvarjanje v Sloveniji.

Na občnem zboru društva februarja 2021 je članstvo izvolilo nov upravni odbor društva. Na mesto predsednika društva je bil izvoljen Dejan Srhoj, mesta v upravnem odboru pa so zasedli Pia Brezavšček, Maša Radi Buh, Jan Rozman, Rok Vevar, Jasmina Založnik in Sabrina Železnik.

Upravni odbor je zasnoval plan aktivnosti DSPS za prihajajoči 4-letni mandat in bo med drugim strmel k vzpostavitvi vadbenih prostorov za sodobni ples v dialogu z Mestno občino Ljubljana in Ministrstvom za kulturo; aktivnemu vključevanju sodobnega plesa v programe novih prostorov namenjenih za kulturo ter v strateške dokumente na ravni države in Mestne občine Ljubljana; zagonu projekta “Slovar Sodobnoplesne Terminologije” ter pridobivanju novih članov predvsem mlajše generacije ustvarjalcev na področju sodobnega plesa.

Pod okriljem DSPS in ob boku partnerskih organizacij: Cankarjev dom, Bunker, Emanat, Maska, Plesni Teater Ljubljana, Pekinpah, Društvo Nagib, Zavod MOJa KreacijA, se snuje tudi Gibanica – bienale slovenske sodobne plesne umetnosti, ki je postala osrednja sodobnoplesna manifestacija domačih ustvarjalcev pri nas. Letošnjo, jubilejno 10. izdajo, smo zaradi želje, da jo izpeljemo v živo, premaknili iz začetka leta na jesen 2021. Potekala bo med 15.–18. septembrom 2021, na njej pa bomo, tokrat že petič, podelili tudi stanovske nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa v Sloveniji.

Gibanica 2021 – video napovednik

PR: Copyright © *2021* *Društvo za sodobni ples Slovenije*,

30. 4. 2021

Avtor

Administrator