Radijski igri Medeja…bom postala in Glas šakala med nominiranci za nagrado Prix Evropa 2021
Foto: Prix Europa
Foto: Prix Europa

Od 11. do 15. oktobra bo v Berlinu potekal mednarodni medijski festival Prix Europa, v upanju, da ga tokrat epidemične razmere ne bodo znova umaknile na splet. Festival s 35- letno tradicijo in pod pokroviteljstvom Evropskega Parlamenta je bil prvi, ki je v žiriranje neposredno vključil vse sodelujoče ustvarjalce in tako omogočil intenzivnejšo kritično izmenjavo in povezovanje. Radio Slovenija odhaja v Berlin – Potsdam z dvemi deli: z radijsko igro Medeja… bom postala in z dokumentarno zvočno študijo Glas Šakala.

Slovenska radijska igra je že desetletja aktivna in prepoznavna sopotnica osrednjih mednarodnih medijskih festivalov, od koder se često vrača z uvrstitvami – na Prix Europa v sam evropski in na Prix Italia in Prix Ex Aequo tudi v svetovni vrh umetniške radiofonije.

Žirije in občinstvo festivalov zadnja leta še posebej cenijo inovativnost in intimnost slovenske igre in dokumentarca, vrhunska tehniška produkcija pa je že dolgo samoumevna. Nominacije in nagrade tako niso redke, ob pričakovanju zunanje potrditve pa je že od prvih slovenskih korakov na mednarodno prizorišče pomembna enakovredna komunikacija v umetniškem jeziku, razpiranje zornih kotov tudi na obrobje Evrope in od tod pogosto presenetljiv tematski izziv festivalskemu »main streamu«.

Če omenimo samo nekaj zadnjih uspešnih mejnikov: na Prix Italia 2020 se je v finale uvrstila pretresljiva intimna drama po besedilu Tomislava Zajeca Treba bi bilo peljati psa na sprehod. Na letošnjem Prix Italia pa je bil med finaliste umeščen dokumentarec Glas Šakala, ki zdaj nadaljuje pot v Berlin na Prix Europa, potem ko je – tako kot radijska igra Medeja po Seneki – bil izbran v festivalski predselekciji, kjer običajno izločijo okrog 60 odstotkov prijavljenih del.


Lucij Anej Seneka: Medeja… bom postala

– na Prix Europa 2021 v kategoriji radijske igre

Zgodba o ženski, ki jo je v kolektivno zavest vtisnila predvsem bolj znana in starejša Evripidova, grška Medeja. Kolhijska princesa, ki za svojega ljubljenega Jazona, vodjo argonavtov, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, ona pa mora v izgnanstvo. Evripidovo zgodbo v glavnih obrisih povzema tudi Seneka, razlike med obema tragedijama so le v podrobnostih in v zaznamovanosti s kulturo in s časom nastanka. Medeja je tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločin, ki ga skoraj ni mogoče razumeti, še manj pa se z detomorilko poistovetiti. In prav to ostaja velik izziv za inscenacije enega najbolj znanih antičnih mitov in za izbor poudarjenega motiva: Medeja – žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, Medeja – okrutna maščevalka, ali – Medeja – ženska, ki ostaja zvesta sama sebi?

Besedilo je prevedla Jera Ivanc, za radio priredila Saška Rakef, scenarij je zasnovala in igro režirala Špela Kravogel, komponist je bil Boštjan Gombač, posnela pa sta igro Sonja Strenar in Matjaž Miklič.

V glavnih vlogah: Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont).

Nataša Barbara Gračner. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Nataša Barbara Gračner. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan

Tina Kozin, Saška Rakef: Glas Šakala

– na Prix Europa 2021 v kategoriji dokumentarcev

Dokumentarna zvočna študija Glas šakala sledi migracijski poti šakalov, ki se v zadnjih desetletjih z Balkana širi proti srednji in vzhodni Evropi, vedno večje število in prostorska razširjenost pa sprožata konflikte, povezane s človekovimi interesi. V seštevku različnih diskurzov – od strokovnega do poetičnega, na terenu zajetih in komponiranih zvočnih krajin, avtorice raziskujejo odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami, odnos, ki ga v mnogih dognanjih lahko neposredno prenesemo tudi na kateregakoli družbeno pogojenega Drugega. Ta odnos premišljajo tudi na ravni forme: v odmiku od besede namenjajo posebno pozornost raziskavi senzoričnega jezika, fizične izkušnje, ki jo piše zvok in tudi sama zvočnost besede. Delo se tako – kot zemljevid perceptivne krajine, ki od logičnega preko asociativnega pelje do izkustvenega in nezavednega – razpira v neko drugo organizacijo časovnosti, ki zahteva drugačen način prisotnosti, pozornosti, prisluha. In po tej poti izumlja zvok, zmožen brez pokroviteljstva zastopati tega, ki glasu nima. Izumlja Glas šakala, in glas mu daje pravico do prostora.

Glas Šakala je režirala Saška Rakef, glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, tonski mojster – Matjaž Miklič.

Interpretacija: Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič

Volume 90%

Dokumentarna zvočna študija Glas šakala