V sredo, 22. januarja 2025, je v prvem preddverju Cankarjevega doma potekalo uradno odprtje spominskega programa 8372 živih spominov ob 30. obletnici genocida v Srebrenici. Dogodek se je začel z odprtjem razstave Vesti, ki niso zbudile vesti, ki jo je pripravil novinar in kustos razstave dr. Ali Žerdin.

V sredo, 22. januarja 2025, je v prvem preddverju Cankarjevega doma potekalo uradno odprtje spominskega programa 8372 živih spominov ob 30. obletnici genocida v Srebrenici. Dogodek se je začel z odprtjem razstave Vesti, ki niso zbudile vesti, ki jo je pripravil novinar in kustos razstave dr. Ali Žerdin. Razstava je ena od osrednjih programskih aktivnosti spominskega programa in prikazuje časopisne naslovnice ter članke slovenskega, bosanskega in svetovnega tiska, ki nazorno dokumentirajo dogodke v Bosni in Hercegovini v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Ti materiali so neizpodbiten dokaz, da se je za dogajanja vedelo, vendar svet ni pravočasno ukrepal in preprečil genocida v Srebrenici.

Dogodek uradnega odprtja je pritegnil veliko obiskovalcev, med njimi številne predstavnike diplomatskega zbora in ugledne osebnosti javnega življenja. Generalni direktor Cankarjevega doma, gospod Jure Novak, je ob odprtju poudaril, da je ohranjanje spomina na tovrstne zločine izjemnega pomena za ozaveščanje in preprečevanje podobnih tragedij v prihodnosti. Mufti mag. Nevzet Porić je v svojem govoru izrazil dolžnost vseh generacij, da ohranjajo spomin na grozljive dogodke in mlade učijo vrednot miru ter sožitja. »Generacije, ki so doživele tragedije, kot je Srebrenica, težko dosežejo spravo. To bo naloga mlajših generacij, ki jih moramo učiti, ozaveščati in opogumljati, da kljub slabim zgledom nasilja, ki jih spremljajo povsod, izberejo pot miru,« je poudaril v nagovoru.

Po uradni otvoritvi je sledil pogovor z gosti. Fikret Alić, preživeli iz koncentracijskega taborišča Trnopolje, je simbol trpljenja Bošnjakov v vojni v Bosni in Hercegovini. Njegova podoba, ujeta za bodečo žico taborišča, je postala ena najbolj prepoznavnih podob grozot vojne. Fotografijo je leta 1992 posnel ameriški novinar Roy Gutman, potem ko ga je do prizorišča pripeljala novinarka Nada Kronja-Stanič. Alić, takrat močno podhranjen, je poosebljal brutalnost in krutost taborišč, ki so jih srbske sile vzpostavile za bošnjaške in hrvaške civiliste. Fotografija je obšla svet in opozorila na krutosti, ki jih je mednarodna skupnost dolgo ignorirala.

V pogovoru je Alić opisal svoje izkušnje v taborišču, kjer so srbske sile zapornike ves čas nadzorovale, spremljale vsako njihovo besedo in dejanje ter jih sistematično ustrahovale. Povedal je, da je ločevanje in ubijanje potekalo po vnaprej določenih slojih. Najprej so bili tarča zdravniki, profesorji, sodniki in drugi izobraženi ljudje, ki so predstavljali intelektualno in moralno jedro skupnosti. Zatem so bili na vrsti ljudje z določenim vplivom na druge zapornike, nazadnje so na vrsto prišli vsi ostali. »Ta sistematična selekcija je bila izjemno premišljena in kruta,« je dejal in dodal, da so bili tisti, ki so si drznili spregovoriti ali poskusili razkriti resnico o dogajanju, pogosto kaznovani ali celo ubiti.

Spomnil se je tudi, kako je nastala znana fotografija: »V tistem trenutku nisem vedel, kako pomembna bo ta slika. Nada Kronja-Stanič je Gutmana pripeljala do nas, bili smo vidno prestrašeni.« Obudil je spomine na dneve, ko so se zločini odvijali pred očmi sosedov, ljudi, s katerimi so živeli v sožitju, in poudaril, da je prav to ena najbolj bolečih izkušenj. »Najbolj boli, da so nasilje in zločine izvajali ljudje, ki so bili moji sosedje. Ljudje, s katerimi smo si delili življenje, so se obrnili proti nam. To boli bolj kot karkoli drugega,« je dejal in dodal, da vojna nikoli ne prinese nič dobrega. »To, kar so storili meni, sam ne bi nikoli storil nikomur.«

Fikret Alić danes, več kot trideset let po teh dogodkih, nosi ponos in dostojanstvo preživelega, a hkrati opozarja, da njegove rane nikoli ne bodo povsem zaceljene. Ob spominih na taborišče je dejal: »Vsak dan se spomnim ljudi, ki niso imeli te sreče, da bi preživeli. To je moj dolg – njihovim zgodbam dati glas, da jih svet ne pozabi.« Zaradi takega prepričanja se je iz Danske leta 2009 vrnil v Prijedor in poroča tudi o tem, kako težko je življenje tam.

Dr. Mujo Begić, raziskovalec masovnih grobišč, profesor in sodelavec Inštituta za pogrešane osebe v Bosni in Hercegovini, je podrobno predstavil dogodke v občini Prijedor, kjer je srbska vojska že leta 1992 izvajala sistematične zločine, ki so bili jasen uvod v genocid v Srebrenici. Po njegovih besedah je bil »Prijedor generalna vaja za genocid v Srebrenici,« saj so srbske sile tam vzpostavile model delovanja, ki je kasneje služil kot osnova za realizacijo genocida v Srebrenici. Na območju Prijedora so postavili koncentracijska taborišča, izvajali množična posilstva ter načrtno odstranjevali bošnjaško in hrvaško prebivalstvo. »Prijedor je paradigma, ki kaže, kako so srbske sile na začetku agresije na Bosno in Hercegovino načrtovale, organizirale in izvajale genocid. Sistematičnost teh zločinov dokazuje, da ni šlo za naključne dogodke, temveč za premišljen načrt,« je poudaril.

Posebej je izpostavil raziskovanje masovnega grobišča Tomašica, ki velja za največje masovno grobišče v Evropi po drugi svetovni vojni. V njem so našli ostanke celotnih družin, staršev, otrok, žensk in celo dojenčkov. »Tomašica je po eni strani družinsko grobišče, kjer so bili ubiti vsi, od dojenčkov do starejših. To priča o izjemni krutosti, ki jo je izvajala srbska vojska,« je dejal in dodal, da so izkopali skelet dojenčka, ki je bil le malo večji od mobilnega telefona. Prizor je bil po njegovih besedah ena najbolj srhljivih podob njegovega raziskovalnega dela.

Begić je pojasnil, da Tomašica ni edino grobišče, saj so zaradi prikrivanja dokazov žrtve premikali v sekundarno grobnico Jakarina kosa. »To premišljeno premeščanje ostankov dokazuje obseg načrtovanja teh zločinov,« je dejal. Svoja spoznanja je podkrepil s pričevanji o tem, kako so bile številne žrtve umorjene na brutalne načine, pri čemer niso ločevali med starostjo ali spolom. Poudaril je tudi pomen zapisovanja teh zgodb. »Pomembno je, da mladi generaciji pustimo dediščino spomina in jih naučimo, kako pomembno je preprečiti, da bi se kaj takega kdaj ponovilo,« je dejal.

Ob tem je poudaril, da morajo sporočila o teh zločinih ostati jasna in močna. »Naša civilizacijska obveza je, da opozarjamo na grozote teh zločinov. Prijedor je bil začetek, Srebrenica je bila vrhunec. Brez razumevanja prvega ne moremo razumeti drugega,« je zaključil Begić.

Novinarka Nada Kronja-Stanič je prispevala dodaten vpogled v delo novinarjev, ki so s poročanjem svet poskušali opozoriti na dogajanja. Spomnila se je, kako je Roy Gutman, ki je veliko raziskoval holokavst, hitro prepoznal vzorce genocida v Prijedoru in o njih poročal z jasnim opozorilom. Poudarila je, da bi bilo marsikaj mogoče preprečiti, če bi se svet hitreje odzval.

Pogovor je zbranim ponudil pretresljive zgodbe preživelih in poglobljeno razumevanje sistematičnih zločinov, hkrati pa izpostavil pomembnost izobraževanja mladih o teh dogodkih. Spominski program 8372 živih spominov bo s številnimi dogodki do julija 2025 opozarjal na pomembnost ohranjanja zgodovinskega spomina ter se poklonil žrtvam genocida v Srebrenici.

Razstava bo v Cankarjevem domu na ogled do 16. februarja, spremljata jo še dva preostala dogodka, in sicer pogovor o genocidu skozi prizmo mednarodnega prava s prof. dr. Vasilko Sancin, ki bo v ponedeljek 27. januarja ob 19. uri v Klubu CD, in zaključni dogodek literarnega natečaja z zmagovalci in Muanisom Sinanovićem v ponedeljek, 3. februarja, ob 19.30 v Klubu CD.

Foto: Cankarjev dom, Kristina Bursać