Pet let po sprejetju evropskega zelenega dogovora je skupno raziskovalno središče Evropske komisije objavilo doslej najobsežnejšo študijo o napredku pri doseganju splošnih ciljev zelenega dogovora. Analiza služi kot dragoceno orodje za primerjalno analizo ter kot podlaga za prihodnje politike in programe EU.

Avtor: Polona Bahun         Avtor fotografij: Freepik

Zeleni dogovor si prizadeva zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 55 odstotkov do leta 2030, doseči podnebno nevtralnost do leta 2050 ter vzpostaviti gospodarstvo, ki temelji na učinkoviti rabi virov. 
Analiza združuje vse ukrepe evropskega zelenega dogovora in z njimi povezane politike ter ponuja oceno zelenega prehoda EU na podlagi zanesljivih podatkov in znanstvenih dognanj. Identificira prednostna področja za okrepljena prizadevanja in določa ključne smernice za doseganje kratkoročnih izvedbenih ciljev.

Analiza zajema 154 zavezujočih in nezavezujočih merljivih ciljev zelenega dogovora iz 44 političnih dokumentov, sprejetih med letoma 2019 in 2024 dogovora in zagotavlja vpogled v napredek pri njihovem doseganju na podlagi razpoložljivega znanja in podatkov.
Razdeljeni so na sedem tematskih področij, ki pomagajo pri lažjem usmerjanju napredka v smeri zelenega dogovora: podnebne ambicije; čista, cenovno dostopna in varna energija; krožno gospodarstvo; trajnostna in pametna mobilnost; ozelenitev skupne kmetijske politike in strategije „od vil do vilic“; ohranjanje in varstvo biotske raznovrstnosti; in napredovanje proti ničelni onesnaženosti okolja.

Analiza ugotavlja, da so bili v tem obdobju doseženi pomembni premiki pri dosegi zastavljenih ciljev zelenega dogovora, vendar pa se mora napredek na številnih področjih pospešiti. In sicer je od sredine leta 2024 32 od 154 ciljev na dobri poti, 64 ciljev potrebuje pospešitev, 15 ciljev ne napreduje ali nazaduje, za 43 ciljev pa trenutno ni razpoložljivih podatkov.
Na številnih področjih je bil dosežen znaten napredek v smeri trajnostne preobrazbe Evrope, na primer pri zmanjšanju emisij, reciklaži in prehodu na krožno gospodarstvo. 
Tako je EU leta 2023 dosegla osem odstotno zmanjšanje neto emisij v primerjavi z letom 2022. To pomeni največji letni padec v zadnjih desetletjih, razen leta 2020, ko so se emisije zmanjšale zaradi omejitev, uveljavljenih med pandemijo koronavirusa. Tako so emisije zdaj za 37 odstotkov nižje od ravni iz leta 1990. BDP EU je v istem obdobju zrasel za 68 odstotkov. K zmanjšanju emisij je znatno prispeval energetski sektor. Emisije iz proizvodnje električne energije in ogrevanja so se zaradi rasti vetrne in sončne energije ter prehoda iz premoga v primerjavi z letom 2022 zmanjšale za 24 odstotkov.
Največje zmanjšanje emisij je bilo zabeleženo v sektorju stavb, kjer so se emisije leta 2023 zmanjšale za približno 5,5 odstotka v primerjavi z letom 2022. Sledile so emisije iz kmetijstva, ki so se leta 2023 zmanjšale za dva odstotka. Emisije iz prometnega sektorja, ki predstavljajo več kot eno tretjino skupnih emisij, pa so se v istem obdobju zmanjšale za manj kot odstotek. 
Emisije iz naprav v EU ETS so zdaj približno 47,6 odstotka pod ravnmi iz leta 2005 in so na dobri poti, da do leta 2030 dosežejo cilj zmanjšanja za 62 odstotkov. Leta 2023 so se emisije iz sektorjev energetike in industrije zmanjšale za rekordnih 16,5 odstotka, medtem ko je sistem za trgovanje z emisijami ustvaril prihodke v višini 43,6 milijarde evra za naložbe v podnebne ukrepe.

EU bo za zelene naložbe med letoma 2021 in 2027 namenila 658 milijard evrov, kar je več kot 34 odstotkov vseh proračunskih obveznosti. Na mednarodni ravni EU, vključno z državami članicami in Evropsko investicijsko banko, še vedno največ prispeva k podnebnemu financiranju v državah v razvoju po vsem svetu.
Mora pa EU ohraniti svoje naložbe, da bi do leta 2040 dosegla predlagani cilj 90-odstotnega zmanjšanja neto emisij in zagotovila gladek prehod na konkurenčno, neto ničelno gospodarstvo. Tokovi javnih in zasebnih financ za energetske sisteme se morajo v letih 2031–2050 povečati na približno 3,2 odstotka BDP na leto. To pomeni dodatne naložbe v višini 1,5 odstotka BDP na leto v primerjavi z relativno nizkimi naložbami v desetletju 2011–2020.

Za napredek še veliko prostora

Čeprav je napredek obetaven, je za doseganje ciljev do leta 2030 in kasneje na nekaterih področjih nujno več ukrepanja. Na primer, v energetskem sektorju morajo OVE rasti hitreje, da bomo dosegli cilj 42,5 odstotnega deleža OVE, zato jih je treba podpreti z naložbami v infrastrukturo in inovacije. Širitev zavarovanih območij in obnova ekosistemov bosta ključnega pomena za povrnitev izgube biotske raznovrstnosti. Za spremljanje napredka so potrebni tudi izboljšani podatkovni sistemi za spremljanje napredka, saj danes za merjenje napredka za 28 odstotkov ciljev ni na voljo dovolj podatkov.

Analiza obravnava in ocenjuje tudi mešan napredek, ker je bilo veliko zakonodajnih pobud v okviru zelenega dogovora sprejetih šele pred kratkim, kot je zakon o obnovi narave, in se še ne izvajajo. O drugih se pobudah se še razpravlja ali pa potrebujejo dolgo časa, preden je mogoče doseči pomembne rezultate. Prepoznavanje, ali smo na dobri poti pri doseganju različnih ciljev, je bistvenega pomena za prepoznavanje, kje je potrebnih več ukrepov za dosego ambicioznih ciljev zelenega dogovora in za zagotovitev vključujoče blaginje za evropske državljane znotraj.
Analiza prepoznava nekatera področja, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost: bodisi kjer napredek ni na pravi poti bodisi kjer podatki za merjenje napredka niso na voljo. Na primer, populacije ptic že od leta 2010 kažejo pozitivne znake okrevanja, vendar na kmetijskih zemljiščih še naprej vztrajno upadajo.

Splošna ocena analize torej kaže, da smo na pravi poti pri uresničevanju ciljev zelenega dogovora. Večina politik in podpornih orodij je vzpostavljenih in začenjajo prinašati rezultate. Da pa bi dosegli ambiciozne cilje za leti 2030 in 2050, je treba pospešiti napredek na številnih področjih.
Polno izvajanje in uporaba teh politik prek ukrepov na ravni držav članic je ključnega pomena za doseganje ciljev v okviru zelenega dogovora, kar je skupna odgovornost vseh deležnikov, od državnih organov in podjetij do civilne družbe. Ključnega pomena je zagotoviti sistemske spremembe v vseh sektorjih in premik k odgovornejšim modelom proizvodnje in potrošnje.

VIR: Naš stik