Včeraj smo v Slovenskem gledališkem inštitutu v sodelovanju z zavodom Muzeum, odprli pregledno razstavo Arhiv furioso ter predstavili novo publikacijo Gledališče kot muzej. Razstava in publikacija se posvečata 30-letnici delovanja zavoda Muzeum, ki je odločilno prispeval k uvajanju vizualnih umetnosti in sodobnega plesa v slovenske performativne umetnosti 90-ih let prejšnjega stoletja.

Včeraj smo v Slovenskem gledališkem inštitutu v sodelovanju z zavodom Muzeum, odprli pregledno razstavo Arhiv furioso ter predstavili novo publikacijo Gledališče kot muzej. Razstava in publikacija se posvečata 30-letnici delovanja zavoda Muzeum, ki je odločilno prispeval k uvajanju vizualnih umetnosti in sodobnega plesa v slovenske performativne umetnosti 90-ih let prejšnjega stoletja. Publikacijo, ki je izšla v  zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta v sozaložništvu z zavodom Muzeum, sta uredila mag. Primož Jesenko iz Slovenskega gledališkega inštituta in ustanoviteljica Zavoda Muzeum režiserka, producentka in kustosinja Barbara Novakovič. Sourednica publikacije je v sodelovanju z umetniki Meto Kojc, Maretom Mutićem, Andrejem Lamutom, mag. Vlatko Ljubanović tudi avtorica spremljajoče razstave o uprizoritvenem historiatu Gledališča Muzeum v letih 1994–2024. Razstava bo v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled do 6. junija 2025, naslednje javno vodstvo po razstavi pa bo že to nedeljo, 18. maja 2025, ob 17. uri.

»Umetniški podpis Barbare Novakovič, režiserke, izvajalke, producentke in kustosinje, je v slovenskem umetniškem prostoru od nekdaj prepoznan kot subverziven, referenčno bogat, humanistično osredotočen in hkrati izhajajoč iz analitičnega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine. Na sceno je vselej stopala v sebi lastnem ritmu in s temami, ki so navkljub zgodovinski relevantnosti za sodobni čas pogosto predstavljale tveganje in tako rekoč »rob nevidnega«, ki ga zaradi kompleksnosti materiala ni bilo mogoče zmeraj sproti reflektirati, ampak je svoj vpliv pokazal šele skozi čas. Njena stalna in tesna povezanost z zavodom Muzeum, ki ga je ustanovila leta 1996, je zakoličila trajno, a nenehno razvijajočo se idejo, da umetnostno zgodovino vseskozi infiltrira v svoje gledališko delo in obratno. Na slovenski uprizoritveni sceni je prav tako bila sinonim za »filozofsko gledališče«, ki pa ga kot snovalka konceptov in avtorica predstav razume izjemno kompleksno in interdisciplinarno. Filozofski dometi, ki se kažejo tako v pristopih k vsebinam kot v izvedbenih formatih, vstopajo v njene izraze razplasteno, na eni strani tekstualno (dobesedno), na drugi kot substanca, nekakšna neizrekljiva atmosfera. Filozofija kot surova realnost, kot trda beseda, a sočasno tudi kot nenehno prisoten, a neviden obroč okoli naših eksistenc – na odru in v občinstvu.

Osupljivo obsežen opus Barbare Novakovič in zavoda Muzeum razpira svojo političnost ne le na ravni vsebin ali formatov, ampak se kaže tudi v dualnosti vztrajanja »ženske v nevladnem sektorju«, kjer se hierarhije podvajajo, ranljivost in (občasne) negotovosti pa lahko segajo ne le v prostor kreacije, temveč tudi v eksistence. Ob tem je nujno izpostaviti tudi interdisciplinarnost njenega delovanja, ki se je nenehno gibalo med vizualnim (umetnostna zgodovina, gledališče materiala), uprizoritvenim (gledališkim, gibalnim) in filozofskim (teoretskim). Slednje z zunanjim pogledom beremo kot teritorij specifičnega medžanrskega raziskovanja, a pri tem ne smemo pozabiti, da je prehajanje med različnimi področji oziroma umetniškimi polji še kako zahtevno; zaradi združevanja različnih estetskih polj je nenehno treba preizpraševati mehanizme, logiko in tudi samoumevnosti drugega polja ter jih optimalno umestiti v lasten jezik in izrazni cilj. Zelo preprosto povedano: ne zavedamo se privilegija skupnega referencialnega kroga, preden ne sestopimo iz njega in vstopimo v drugega. Morda se šele takrat raziskava zares prične. Pravzaprav se tudi v tem nahajajo temeljni zametki eksperimenta.«

                                                                      dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, teatrologinja

Gledališče kot muzej, knjiga

»Pogled nazaj vzpostavlja polje sidrišč in misel jih polagoma sestavlja v poznane podobe. Vtisnjene v tisočerih koščkih, podobe potujejo k svojemu izhodišču – spominu. Predmetni svet zarisuje čutno smer zavesti in utira pot pomenu v relaciji z neskončnostjo števil, korakov, občutij, gest in besed.«

Barbara Novakovič, v Gledališče kot muzej

Obsežna knjiga na več kot 500 straneh črpa iz bogatega, obsežnega Muzeumovega arhiva dokumentov in referenc, fotografsko gradivo – knjiga zajema 313 fotografij in skic – je delo številnih, natanko 41 fotografov. Celota zajame natančen popis in enciklopedično, po obsegu impozantno zbirko uprizoritvenega (gledališkoplesnega) in razstavnega ter tudi založniškega opusa zavoda Muzeum. Glede na spremenjeni čas, kontekst in simptomatiko družbe je mogoče že začrtati sintezo. Avtorski prispevki v publikaciji (dr. Blaž Lukan, dr. Tomaž Toporišič, Jana Pavlič, Barbara Novakovič, dr. Zala Dobovšek) sledijo fenomenu Gledališča Muzeum, sprva konceptualnemu projektu, ki je bil (po prvi predstavi Čriček v pesti leta 1994) zasnovan kot raziskava razmerij slika-beseda, prostor-čas, gib-gesta, glasba – in transformacijam te odrske estetike (estetik) in ikonografije, kot jih razkrivata struktura in, navsezadnje, kazalo publikacije. Sintezo, ki pa vselej pomeni tudi natanko premišljeno selekcijo je pripravila Barbara Novakovič.

Arhiv furioso, pregledna razstava

»Če je skulptura podoba živega, prenesenega v statičnost in s tem v potencialno večnost, potem lahko tudi tokratno razstavo opazujemo v luči vizualnih odrskih materialov, ki kot »arhitektura rekvizitov« vstopajo v razstavni prostor. So fragmenti nekoč živega in obdanega z dinamiko dogodka, tukaj pa jih beremo kot eksponate, ki nastopajo kot »večne sledi« in oprijemljivi odtisi gledaliških uprizoritev, ki so kot celote nepovratno minile. Likovne podobe in vizualni artefakti so vzporedne dramaturgije znotraj trajanja dogodka. Na eni strani so nepogrešljiv komplementarni del celote, na drugi pa povsem samostojni elementi izraza, simbola in učinka.

Scenski dogodek v vsej svoji izvedbeni totaliteti in časovni absolutnosti z rekonstrukcijo nikoli ne more ponovno zaživeti, ne more se zgoditi znova – vsak poskus je le približek, utopična rezurekcija. Časa, ki je obrobljal njen kontekst, ni več. In ko ni več »istega« kontekstualnega časa (bodisi intimnega bodisi družbenega), se spremeni tudi esenca izvirnega trenutka. V tem ni nič slabega niti tragičnega, v bistvu smo se (so nas) naučili, da prav to specifiko vzljubimo. To, da se nobena predstava nikoli ne more vrniti v istem avtonomnem obratu in da je (bilo) naše izkustvo opazovanja radikalno pogojeno z neposredno udeležbo na dogodku. Živost, prisotnost, skupnost, bližina in sočasnost. Vsakega od teh pojmov najbolj točno vrednoti in opredeljuje, tako rekoč pomensko pogojuje, šele družbeni čas, prepojen s politiko in filozofijo – v njunem najširšem pomenu.

Kaj torej pomeni zazreti se v uprizoritveno preteklost skozi perspektivo predmetov/objektov (ki se ne zmenijo ne za politiko ne za filozofijo)?

Kaj pomeni razgrniti svojo evolucijo konceptov prek »neživih« materialov?

Pomeni: ustvariti čudovit paradoks.

Tisto, kar je bilo nekoč v neki uprizoritvi najbolj »neživo«, je zdaj tukaj najbolj »resnično«.

Predmeti, objekti, odrski rekviziti, ki so tukaj sicer izvzeti iz izvirne dogodkovne dramaturgije in prostora, ne morejo »nadomestiti« bistva in izkušnje dogodkov, kljub vsemu pa v sebi in s seboj nosijo izjemen potencial svoje popolnosti, saj so – za razliko od nastopajočih in občinstva – točno takšni, kot so bili takrat, nekoč. Bivajo v sebi in predvsem zase. Vrednost, simbolnost in konotacijo jim pripisujemo šele mi. Označiti oziroma »zaznačiti« nek nekdanji uprizoritveni dogodek s fokusom prav v tisto, kar je eksistencialno razumljeno pasivno, brezpravno in samozadostno, je v resnici tudi najbolj točno. Nema vseprisotnost objektov-predmetov, ki je nekoč »igrala vlogo« v uprizoritvenem dogodku, danes spregovori z razstavnim glasom, ki zastopa vse, česar ni več. Kar je bilo okoli njih, se je razblinilo. Danes oni utemeljujejo nov dogodek. Za razliko od so-umeščene video dokumentacije so vizualne materije molčeče priče preteklosti in minljivosti.

Izpostavljeni eksponati na razstavi, ki so v opusu Barbare Novakovič temeljno zaznamovali fenomenologijo izbranih predstav, so izvzeti iz izvirnega konteksta in pazljivo preseljeni v novega, da bi skrojili novo srečanje, nove odnose, preverili obstoječe spomine na preteklo(st) in izrisali »materialno podobo / podobo materialov«, ki v sferi uprizoritvene prakse predstavljajo veliko več, kot se zavedamo. Razstavni predmeti/objekti v naši zaznavi na prvi pogled ostajajo »točno takšni«, kot so bili takrat; šele razmislek z zamikom pa razpre temeljni uvid, da se njihova »materialnost«, ki obstaja in biva onkraj čutnega, verbalnega in racionalnega, nenehno spreminja. Ne, ker bi bile spremembe vpisane vanje, pač pa, ker so vpisane v nas.«

dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, teatrologinja

Arhiv furioso

Pregledna razstava Muzeum 30 let: 15. 5. – 6. 6. 2025, Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)

Produkcija: Muzeum Ljubljana (zanj: Barbara Novakovič, direktorica)

Koprodukcija: SLOGI (zanj: Gašper Troha, direktor)

Avtorica, kuratorka in umetnica: Barbara Novakovič

V sodelovanju z umetniki: Meta Kojc, Mare Mutić, Andrej Lamut, Vlatka Ljubanović

Strokovna podpora: Primož Jesenko (SLOGI), Gašper Troha (SLOGI)

Besedila: Zala Dobovšek, Barbara Novakovič

Mizarska dela: Marko Udvanc, Miha Zupan

Tehnična podpora: Andrej Ovsec (SLOGI)

Artefakti, besedila, fotografsko gradivo, video in zvočni posnetki: zavod Muzeum in arhiv gledališča Muzeum

Gledališka maketa: Dana Čuk, Valentin Dowhyj, Juna Drobnič, Maša Ferjančič (študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. Vlatka Ljubanović, u.d.i.a.)

Video posnetki predstav: Tone Stojko, (Prodok Teater TV Ljubljana), Mare Mutić, Maša Nonković, Matej Kalafatić, Dunja Danial, Gregor Gobec, Manja in Avguštin Solce

Izvedba postavitve: SLOGI 

Prevod in lektura angleškega besedila: Jana Renée Wilcoxen

Plakat (oblikovanje: Dana Čuk)

Fotodokumentacija: Mare Mutić

Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Gledališče kot muzej

Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta, Letnik LXII, št. 108

Izdal: Slovenski gledališki inštitut, Ljubljana, zanj: Gašper Troha

Knjiga je izšla v sozaložništvu z zavodom Muzeum, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo, Ljubljana, zanj: Barbara Novakovič

Urednika: Primož Jesenko, Barbara Novakovič

Fotografi: Igor Andjelić, Urška Boljkovac, Jeff Bickert, Bojan Brecelj, Miha Erman, Tjaša Gnezda, Mojca Gorjan, Dejan Habicht, Nika Hölcl Praper, Leonora Jakovljević, JAŠA, Aleksandra Kajbič, Egon Kaše, Žiga Koritnik, Iztok Kurnik, Andrej Lamut, Matija Lukić, Kata Molnár, Mare Mutić, Rok Oman, Matevž Paternoster, Marko Pleterski, Katja Rosa, Uroš Rustja, Nejc Saje, Bojan Salaj, Janez Skobe, Tone Stojko, Barbara Stupica, Matic Sonnenwald, Jože Suhadolnik, Miha Škerlep, Darja Štravs Tisu, Margareta Tomić, Atej Tutta, Peter Uhan, Aleksandra Vajd, Petra Veber, Sandra Vrh, Denis Zupan, Nada Žgank

Skice, risbe in makete: Aljoša Kolenc, Nina Dešman, Vlatka Ljubanović, Barbara Stupica, Jaka Šimenc, Uroš Rustja, son:DA, Saša Vale, Urša Vidic, Elica Georgieva, Barbara Novakovič, Petra Petan, Dana Čuk in Valentin Dowhyj

Izbor slikovnega gradiva in imensko kazalo: Barbara Novakovič

Arhivske kartice: Helena Pivec, Barbara Novakovič

Lektor: Andraž Polončič Ruparčič

Prevod in lektura angleškega povzetka: Jana Renée Wilcoxen

Oblikovanje in priprava za tisk: Dana Čuk, Vlatka Ljubanović

Zahvaljujemo se Gašperju Trohi, Aljoši Dobovišku, Dani in Luki Kašetu, Andreju Ovscu, Renati Šolar,

Ani Kolenc, Meti Kojc, Mateju Filipčiču, Maretu Mutiću in Mojci Gorjan.

Izdajo knjige je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

VIR: Slogi