Prvi intervju z novim direktorjem Elektroinštituta MIlan Vidmar dr. Urošem Kerinom.

Naša največja znanstvenoraziskovalna ustanova na področju energetike, Elektroinštitut Milan Vidmar (EIMV), ima od septembra novega direktorja – dr. Uroša Kerina. Priznani elektroenergetski strokovnjak je v zadnjih osmih letih pustil neizbrisen pečat na Elesu, na katerem je med drugim na noge postavil Diagnostično-analitski center, nazadnje pa je opravljal vlogo svetovalca direktorja družbe. Veliko se je ukvarjal s področjem vodika in med drugim vodil slovenski vodikov konzorcij SIH2. Izkušnje pa ima tudi iz gospodarstva, saj je bil pred prihodom na Eles sedem let zaposlen v nemški multinacionalki Siemens Power Technologies International.

Z njim smo se pogovarjali o njegovih načrtih in širšem pogledu na razvoj slovenske elektroenergetike.

Čestitke za imenovanje. Kako ste se znašli na novem delovnem mestu, kakšni so prvi vtisi?

Zelo pozitivni. Menil sem, da inštitut dobro poznam, vendar sem na prvem obhodu na prvi dan hitro spoznal še marsikaj, česar prej ni bilo vidnega. Presenetil me je nabor res različnih kompetenc in odličnih projektov, ki pa so v strokovni javnosti premalo poudarjeni.

Na inštitutu je veliko »biserov«. Dati jim moramo vidnost in jih širše predstaviti.

Lahko navedete kak konkreten primer?

Inštitut ima na primer veliko več akreditiranih laboratorijev in nišnih projektov, kot se zdi na prvi pogled. Gre za veliko večji in kompleksnejši mehanizem, ki pa mu želim dati dodaten zagon. Presenetila me je tudi energija mladih. Ekipa je zavidljivo raznolika in hkrati željna napredka. Pri mnogih čutim iskreno ambicijo po več, po več znanja, razvoju in novih izzivih.

Kako vidite vlogo EIMV v slovenskem prostoru, v slovenski energetiki?

Po mojem mnenju ima inštitut več vlog, ki se med seboj dopolnjujejo. V strokovni javnosti nastopa kot ugledna referenčna točka oziroma neodvisna avtoriteta, ki zna razmišljati širše od meja slovenske energetike in se spopasti z izzivi družbe kot celote. Tako sem ga poznal že prej, zdaj pa to mnenje le še bolj potrjujem.

Ustanovljen je bil kot strokovna opora slovenskemu elektrogospodarstvu, danes pa ima zaradi razvitih kompetenc pomembnejšo nalogo: vzgajati nove generacije strokovnjakov, nadgrajevati znanje izkušenih inženirjev, inovirati in zagotavljati energetsko prihodnost.

Zato verjamem, da mora biti glas inštituta slišan ne le doma, ampak tudi onkraj državnih meja.

Kaj imate v mislih?

Internacionalizacijo vidim večplastno. Prvi steber je močna prisotnost v mednarodnih strokovnih telesih in pri soustvarjanju evropskih energetskih politik. Na teh področjih je inštitut že aktiven, vendar verjamem, da lahko svojo prisotnost še okrepi in pridobi še močnejšo vlogo soustvarjalca. Verjamem, da lahko konkretneje prispevamo k standardizaciji, regulativi in k razvoju evropskega energetskega prostora.

Drugi steber je širitev partnerske mreže, raziskovalne in poslovne. Želimo zgraditi močnejše povezave z vodilnimi ustanovami in s podjetji, v katerih lahko naše kompetence ustvarjajo realno vrednost, hkrati pa s sodelovanjem pridobivamo nove priložnosti in znanje.

Če sem nekoliko pogumen: razmišljam tudi o vzpostavitvi manjše mednarodne izpostave. Tak korak zahteva čas, načrtovanje in poslovno previdnost, vendar je ambicija jasna. EIMV želim umestiti na mednarodni zemljevid kot prepoznaven center raziskav in strokovnih storitev.

Ali lahko že napoveste kakšno konkretno spremembo?

Majhne spremembe so lahko gradnik večjih. Osebno že čutim več dinamike in poguma. To je dobra osnova za razvoj naprej.

Hkrati pa se moramo kot inštitut prilagoditi realnosti, v kateri delujemo. Tehnična baza je izjemno močna, strokovni temelji so trdni, a zunanja javnost tega pogosto ne vidi v zadostni meri. Če želimo, da inštitut postane prepoznavnejši in jasno pozicioniran, bodo potrebne določene spremembe.

Beseda »sprememba« lahko sicer vzbudi odpor, a sam na to gledam pozitivno. Najprej poglejmo, kje smo vrhunski, in to še okrepimo. Tam, kjer imamo manj prednosti, pa se iskreno vprašajmo, ali je to področje, ki ga želimo razvijati naprej, ali pa lahko z drugačnim pristopom dosežemo raven, na katero bomo upravičeno ponosni. Spremembe niso nevarnost; raje jih vidim kot priložnost, da dobrim temeljem damo nov zamah.

Imate že kakšne načrte glede morebitne nadgradnje raziskovalne opreme?

Temeljno vodilo inštituta mora ostati razvoj. Nakup opreme je pri tem le en vidik, mogoče še pomembnejše pa je okolje, v katerem znanje in tehnologija živita. Naše obstoječe prostorske zmogljivosti so že za današnje ambicije mogoče nekoliko pretesne. Če želimo, da ideje rastejo, jim moramo omogočiti prostor. Zato se bomo morali kmalu začeti tudi strateško spraševati o prostorskem razvoju. Mogoče o nadgradnji obstoječih laboratorijev, mogoče o novi stavbi ali skupnem kampusu, ki bi resnično odražal razsežnost našega znanja in vizij. Ne želim, da nas stene omejujejo; raje vidim, da jih prilagajamo našemu razvoju.

Na katerem področju, ki je v današnjem svetu ključnega pomena, bi po vašem mnenju inštitut potreboval največ okrepitve? Kaj je po vaši oceni šibka točka?

Kadrovski razvoj vidim kot enega najpomembnejših gradnikov prihodnosti. Imamo zelo kakovostne strokovnjake, hkrati pa sta pred nami izziv in priložnost, da povezovanje med generacijami še okrepimo. Nekateri ključni sodelavci odhajajo v zrela obdobja, kar je naraven proces. Prav pa je, da njihovo znanje pravočasno prenašamo na mlajše in ga ob tem nadgrajujemo.

Energetika se spreminja izjemno hitro in zahteva vse več novih kompetenc. Potrebovali bomo naložbe v obstoječe znanje ter hkrati v sveže profile in ideje. Moja želja je, da inštitut ostane intelektualni steber slovenske energetike in da v prihodnje še močneje deluje tudi v mednarodnem prostoru. Tam pa je znanje konkurenčna prednost.

Razmišljate o ustanovitvi kakšnega novega oddelka znotraj inštituta?

Prihodnje spremembe vidim bolj kot preoblikovanje obstoječega, ne kot radikalne premike. V določenih primerih bo mogoče smiselno katero področje razširiti v samostojen oddelek ali pa povezati dve kompatibilni enoti, pri čemer to prinese večjo sinergijo in učinkovitost. Raziskovalne teme so se do zdaj oblikovale organsko, predvsem glede na potrebe naročnikov, danes pa je čas, da se prilagodimo novemu okolju in usmeritvam.

Konkretnim rešitvam se bomo posvetili postopoma in premišljeno. Trenutno je še prezgodaj govoriti o podrobnostih, pomembno pa je, da ostanemo odprti za razvoj in spremembe, ki bodo omogočili, da inštitut svojo vlogo opravlja še bolj jasno in samozavestno.

Močnostna elektronika sodi med področja, ki bi v današnjem času potrebovala več pozornosti.

Drži, lahko bi razmišljali v tej smeri. Če je zaradi tega potrebna osvežitev organizacije, pa težko rečem. Vsekakor raje kot o preureditvi delovanja inštituta razmišljam o reorganizaciji znanja, ki jih imamo.

Če bi lahko lastnoročno upravljali slovenski elektroenergetski sistem, katere bi bile vaše prioritete v prihodnjih letih?

To je zahtevno vprašanje. Menim pa, da so bile številne odločitve, sprejete v preteklosti, zelo preudarne. Rezultat je elektroenergetski sistem, ki danes sodi med najzanesljivejše v Evropi. A to še ne pomeni, da si lahko privoščimo počitek. Če smo se nekoč osredotočali predvsem na elektrifikacijo države in univerzalen dostop do energije, so danes v ospredju izzivi, povezani s stroški zagotavljanja odpornosti in visoke zanesljivosti ob naraščajoči dinamiki omrežja.

Prihodnji razvoj bo neizogibno del širšega evropskega prostora. Kot majhna država ne moremo in ne smemo delovati izolirano. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da mednarodne trende sprejemamo premišljeno glede na lokalne posebnosti in prednosti, ki jih imamo. Napredek mora biti odprt svetu, vendar ukoreninjen v domače izkušnje in realnost.

Lahko navedete kak konkreten primer?

Energetska tranzicija je dober primer. Nekatere države so se v preteklih letih podale vanjo zelo hitro in ambiciozno, z velikimi cilji in velikimi tveganji, včasih tudi s koraki, ki so se pozneje izkazali za prezahtevne ali prehitre. Slovenija ni sledila temu tempu, kar je komu lahko delovalo zadržano. Sam pa menim, da je šlo bolj za trezno presojo.

Najprej smo opazovali razvoj drugod, se učili iz dobrih praks in tudi iz napak drugih. Prav zaradi tega smo cilje, ki smo si jih zadali, lahko uresničevali bolj stabilno in premišljeno. Manjša država ima manj prostora za napake. Zato je previdno, postopno in premišljeno uvajanje sprememb pogosto najbolj zdrava strategija.

Na Elesu ste se veliko ukvarjali z vprašanjem razvoja vodikovih tehnologij. A v zadnjem času iz tujine prihajajo predvsem poročila o zaustavljanju velikih projektov proizvodnje zelenega vodika zaradi preslabe ekonomike. Kako optimistični ste glede nadaljnjega razvoja?

Vprašanje je izjemno relevantno in hkrati kompleksno. Vodik vidim kot enega izmed potencialnih nosilcev energije v prihodnjem energetskem prostoru. Zeleni vodik je danes še vedno stroškovno zahteven in tržno manj privlačen, vendar je treba gledati širšo sliko. Če želimo zmanjšati odvisnost od uvoženih fosilnih goriv in okrepiti energetsko suverenost, lahko vodik na dolgi rok predstavlja pomemben del rešitve.

Pri tem ostajam realist. Velike države z razvito industrijsko bazo in zmožnostjo celotne vertikale uvajanja vodikove ekonomije se s tem izzivom spoprijemajo že dolgo, pa preboji še vedno prihajajo postopoma. To kaže, da pot ni trivialna, kar pa ne pomeni, da je ne smemo ubrati, ampak da jo moramo voditi premišljeno, korak za korakom.

Koristno se je spomniti tudi na zgodovino. Do točke, ko lahko danes brez težav napolnimo avtomobil z bencinom ali elektriko skoraj kjer koli, je minilo približno sto let razvoja, standardizacije in investicij. Pri vodiku pa pogosto pričakujemo enak rezultat v nekaj letih. Mislim, da si moramo priznati, da je energetika področje počasnih, a trajnih premikov. Napredki se zgodijo, vendar ne čez noč.

Kaj vidite kot največjo grožnjo zelenemu prehodu, kot največje tveganje za njegovo uspešno izvedbo?

Mogoče nas včasih preveč vodi izraz »zelen«. Energetika je šla skozi več tehnoloških prehodov in vsak je pomenil izboljšanje učinkovitosti. Sam raje kot na barvo gledam na prehod kot tak, na večjo učinkovitost, boljši dostop do energije, manjšo obremenitev uporabnikov in zanesljiv sistem. To je cilj. Hkrati pa ne moremo spregledati dejstva, da je prav ta ambicija prerodila razvoj sončne in vetrne energije ter povzročila veliko inovacij. Delovala je kot katalizator.

Danes ne nadgrajujemo le energetskega sistema, ampak se spreminjajo tudi industrija, trgi, poslovni modeli in uvajajo rešitve, ki jih prej sploh nismo poznali. To ni evolucija, ki bi se zgodila spontano kot nekoč. Odločili smo se zanjo in jo gradimo zavestno. In prav v tem vidim napredek.

Zadnje vprašanje: koliko ste v svojem zasebnem življenju napredni pri uvajanju zelenih tehnologij?

Ne dovolj (smeh). Pravzaprav sem še bolj na začetku. Sicer imamo pasivno hišo, sončne elektrarne in električnega avtomobila pa za zdaj ne. Smo pa o tem že veliko razmišljali. Priznam, da bi bil lahko »boljši«. Ocenjujem pa, da je trenutno naš način življenja nezdružljiv z električnim avtomobilom, ki zahteva določeno disciplino in dnevno predvidljivost. Tega trenutno preprosto nimamo v pretiranem izobilju. 

VIR: Naš Stik