Baletna pedagoginja in bodoča magistra Claudia Sovre 1. septembra odpira lastno baletno šolo Pizzicato v Bitnjah pri Kranju.

Barbra Drnač, Ljubljana, Maribor

Baletna pedagoginja in bodoča magistra Claudia Sovre 1. septembra odpira lastno baletno šolo Pizzicato v Bitnjah pri Kranju.

Draga Claudia, poletni pozdrav. Gledam v arhiv in vidim, da se midve ‘pogovarjava’ skoraj vedno v poletnem času, ko večina plesnih ustvarjalcev počiva. Tako ti kot tudi jaz pa sva kar nekako stalno v akciji. Pred nekaj dnevi si nas z objavo na družbenih omrežjih razveselila z novico, da septembra odpiraš lastno baletno šolo oz. kot si jo poimenovala Baletni Butik Pizzicato v Bitnjah pri Kranju. Vse stvari se zgodijo ob pravem času, rada pravim in predvidevam, da je bilo tako tudi pri tebi. Torej, moje prvo vprašanje se glasi: Kako so se zgodile Bitnje in seveda zakaj?

Da, res je – očitno se vse zgodi ob pravem času. Tudi tokrat so se zaprla vrata, na katera sem računala, in se hkrati odprla druga. Vse se je zgodilo zelo nepričakovano, praktično čez noč. Ker sem kot tipična strelka človek izzivov in se ne bojim skoka v neznano, se takšni priložnosti preprosto nisem mogla upreti – zagrabila sem jo z obema rokama. Tako je moje poletje, ki sem ga nameravala posvetiti izključno pisanju magistrske naloge, znova zavilo v povsem drugo smer od načrtovane. Zgodba o Bitnjah je pravzaprav precej preprosta. Moja nekdanja baletna sošolka Nena Vrhovec, nekdanja prvakinja ljubljanskega baleta, je na tej lokaciji dolga leta vodila Baletno šolo Stevens. Ko sem jo nekoč obiskala, sem se v hipu zaljubila v prostorno in svetlo baletno dvorano z ogromnimi ogledali. Takrat sem pomislila: ‘Kaj bi dala, da bi lahko poučevala v takšni dvorani!’ Želja po lastni baletni šoli me sicer spremlja že dlje časa, vendar se doslej ni ponudila prava možnost, da bi jo uresničila. Predvsem v Ljubljani je to zelo zahtevno – tako finančno kot organizacijsko. Konec junija se je Nena odločila, da bo poučevanje v Bitnjah zaključila. Nato sem izvedela, da se je tamkajšnjim otrokom, ki želijo z baletom nadaljevati, po besedah njihovih mamic ‘sesul svet’. Takrat se je ideja porodila skoraj sama od sebe. Stopila sem v stik s prijetnima lastnikoma prostora, ki sta bila zelo naklonjena temu, da mi od septembra dvorano oddata in tako omogočita nadaljevanje baletne dejavnosti. Odločitev je bila sprejeta zelo hitro, nato pa so si dogodki sledili skoraj sami od sebe: podpis pogodbe, organizacija skupin, predstavitev nove šole, vpisi otrok in načrtovanje vsega, kar nas čaka. Tega novega poglavja se že neizmerno veselim.

Kako si si zastavila program, ki je po opisanem sodeč precej obsežen?
Kar težko je bilo v eno samo dvorano in v čas po 16.30 umestiti vse, kar naj bi ponujala ‘resna’ baletna šola, saj starši otrok pred to uro praktično ne morejo pripeljati. Razpisanih imam več skupin: baletni vrtec za otroke od štirih do petih let, baletno pripravnico za otroke od šestih do osmih let, nato pa skupine Pizzicato 1 (9–11 let), Pizzicato 2 (12–14 let) in Pizzicato 3 (15 let in več). Poleg tega bi rada učencem ponudila še telesno pripravo po programu Progressive Ballet Technique ter ustvarjanje skupinskih koreografij in solističnih baletnih variacij, saj se nameravam tudi v prihodnje udeleževati plesnih festivalov in baletnih tekmovanj. To se je v zadnjih letih izkazalo kot izjemna motivacija za učence in dragocena spodbuda pri napredku njihove tehnike. Imam tudi idejo o treningih sodobnega plesa in skupini za odrasle, vendar bo izvedba odvisna od nadaljnjih prijav. Za osnovne skupine imam že dovolj prijavljenih, da bom pokrila mesečne stroške, pa še za kakšno kavo mi bo ostalo. Za začetek več kot dovolj. Ljudje so trenutno na počitnicah, tako čas ni najbolj primeren za promocijo nove baletne šole. Tudi zato sem pripravila teden odprtih vrat od 1. do 6. septembra, da si bodo zainteresirani lahko ogledali šolo in moj način poučevanja v živo.

Bo s tabo tudi pedagoška ekipa, saj verjetno sama ne boš zmogla vsega?
Seveda. Kljub vsej svoji želji in energiji vsega vendarle ne bom zmogla sama, zato sem se za pomoč pri vodenju baletnega vrtca in baletne pripravnice že dogovorila z Uršo Jaklič, ki je dolga leta plesala v Baletni šoli Stevens. Na moje veliko veselje Urša obiskuje dodiplomski študij baleta na Akademiji za ples AMEU, kjer pridobiva potrebno strokovno znanje za delo baletne pedagoginje. Metodiko klasičnega baleta po sistemu Vaganove ji predava odlična Melinda Szitt, sicer profesorica baleta na Madžarski plesni akademiji. Maj Luka Špenko, prav tako dolgoletni učenec Nenine šole, maturant umetniške gimnazije SVŠGUGL, smer sodobni ples, ter diplomirani športni trener, bo vodil sodobni ples, zagotovo pa ga bomo vpregli še kam. (smeh) Za začetek bo takšna ekipa povsem zadostovala. Najpomembneje se mi zdi, da pri baletnem pouku vsi sledimo istemu sistemu in skupnim strokovnim izhodiščem. Mladima pedagogoma pa bom z veseljem pomagala s svojim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami.

Z varovanko Kajo Baschofen von Echt v novi dvorani. (foto: osebni arhiv)

Je še ena baletna šola v slovenskem prostoru dobrodošla ali boš delala komu tudi konkurenco?
Prepričana sem, da bo moja šola v slovenskem prostoru več kot dobrodošla. Pri nas sicer deluje kar nekaj baletnih šol in plesnih klubov, v katerih poleg drugih plesnih zvrsti poučujejo tudi balet. Precej manj pa je šol, v katerih pedagogi dosledno poučujejo po eni izmed uveljavljenih metodik oziroma baletnih šol – naj bo to sistem Vaganove, metodika Cecchetti ali francoska baletna šola. Le sistematično in postopno poučevanje namreč omogoča, da učenci baletno tehniko usvajajo pravilno, varno in z jasnim dolgoročnim razvojem. Kolikor poznam ponudbo v bližnji okolici, primerljive šole s tako zastavljenim programom ni. Zato v njej ne vidim nepotrebnega podvajanja ponudbe, temveč novo možnost za otroke in odrasle, ki si želijo poglobljenega in kakovostnega baletnega izobraževanja. Če bo takšen koncept komu predstavljal konkurenco, pa verjamem, da je zdrava konkurenca vedno dobrodošla, saj nas vse spodbuja h kakovostnejšemu delu.

Vabljeni v Baletni Butik Pizzicato, ki ga je ustanovila Claudia Sovre.

Kako sem si vse skupaj zamislila, pa si lahko vsi radovedni in željni baletne umetnosti ogledajo v živo v tednu odprtih vrat, ki bo potekal od 1. do 6. septembra – delamo namreč tudi ob nedeljah. En obisk izbranega termina je brezplačen, seveda pa si lahko ogledajo tudi več različnih treningov. In naj se me vendarle nihče ne boji – nisem tako strašna, kot sem videti! (smeh)

Katere so prednosti tvoje baletne šole poleg poučevanja po sistemu Vaganove?
Prednost svoje baletne šole vidim predvsem v celostno in razvojno zasnovanem programu. Pri najmlajših seveda ne začnemo takoj z metodičnim poučevanjem klasične baletne tehnike. Vadba v baletnem vrtcu in baletni pripravnici temelji predvsem na razvijanju koordinacije, muzikalnosti, plesnosti, ustvarjalnosti in občutka za prostor. Otroci skozi igro, glasbo in domišljijo postopno spoznavajo svoje telo ter pridobivajo gibalne osnove, potrebne za nadaljnje baletno izobraževanje. Metodično poučevanje baletne tehnike se začne v skupini Pizzicato 1, namenjeni otrokom od devetega leta naprej, ko so za takšno delo tudi razvojno dovolj zreli. Od tam se zahtevnost in obseg vadbe postopno povečujeta. Osnovni program v glasbenih šolah sicer obsega dve vadbi tedensko – v prvih dveh razredih po 60 minut, pozneje pa po 90 minut. Po mojem strokovnem mnenju je to premalo za celovit in kontinuiran razvoj baletnega plesalca, tudi če nima želje postati profesionalec. Baletna tehnika namreč od telesa zahteva razvoj specifičnih gibalnih vzorcev, med njimi tudi pravilno in varno uporabo odprte postavitve nog – en dehors. Tega ni mogoče doseči na hitro ali s prisilo; delo mora biti postopno, redno in prilagojeno posamezniku. Pri premajhnem obsegu vadbe je težje razviti ustrezno telesno in mišično ozaveščenost, pomanjkljivo razumevanje pravilne izvedbe pa lahko poveča tudi tveganje za poškodbe.

Pomembna prednost je tudi možnost opravljanja izpitov po javno veljavnem učnem načrtu Republike Slovenije za balet v glasbenih šolah. Po uspešno opravljenem izpitu učenci pridobijo uradno spričevalo o opravljenem razredu, s čimer je njihovo baletno izobraževanje tudi formalno evidentirano. S skupinskimi koreografijami in solističnimi variacijami se udeležujemo plesnih festivalov in baletnih tekmovanj. To se je v preteklih letih izkazalo kot velika motivacija za učence, obenem pa tudi kot dragocena spodbuda za njihov nadaljnji napredek. V program želim vključiti še dodatno telesno pripravo po programu Progressive Ballet Technique (PBT); zdaj moram le zelo premišljeno sestaviti urnik, da mi bo vse to uspelo tudi kakovostno izpeljati.
Zame pa je bistveno tudi to, da preverjeni sistem Vaganove povezujem s sodobnimi pedagoškimi pristopi ter pouk prilagajam starosti, predznanju, telesnim značilnostim in ciljem posameznih učencev. To pomeni diferenciacijo, varno prakso in spremljanje individualnega napredka – ne pričakujem, da bodo vsi učenci napredovali na popolnoma enak način, temveč želim vsakemu omogočiti, da razvije svoje sposobnosti v največji možni meri.

Zelo si uspešna, saj nekaj tvojih varovank nadaljuje oziroma končuje šolanje na konservatorijih v Ljubljani oziroma Mariboru, uspešne ste na festivalih, letos pa ste celo prebile led na državnem prvenstvu Plesne zveze Slovenije, kjer je bila prvič razpisana tudi kategorija klasičnega baleta. Spet zavoljo tebe in tvojega angažmaja. Kako ponosna si na varovanke in kako ponosna si nase?
Glede na to, da je bilo število mojih učenk in učencev doslej razmeroma majhno, sem lahko na naše skupne rezultate upravičeno ponosna. Kar štiri moje gojenke so že po koncu sezone 2024/25 nadaljevale šolanje na enem od obeh konservatorijev – tri v Mariboru in ena v Ljubljani. Vse učenke iz mlajše skupine pa so se odločile, da bodo baletno izobraževanje nadaljevale v moji šoli, kar mi prav tako zelo veliko pomeni. Na svoje delo sem ponosna tudi zaradi okoliščin, v katerih so ti rezultati nastajali. Ker doslej nisem imela lastnega prostora, temveč sem poučevala v sproti najetima dvorana v Lescah in Ljubljani, so bile skupine maloštevilne. V isti skupini v Lescah pa so se v minuli združila dekleta, stara od osem do petnajst let. V preteklosti bi se mi zdelo kakovostno delo v tako raznoliki skupini skoraj neizvedljivo. Kljub temu mi je predvsem z diferenciacijo uspelo doseči napredek pri vseh učenkah, kar smo ob koncu šolskega leta 2025/26 okronale z uspešno opravljenimi izpiti za 3. in 4. razred po obsežnejšem in zahtevnejšem programu. Tudi udeležbe na festivalih in tekmovanjih so nam prinesle številne pokale, ki jih želim v novi šoli ponosno razstaviti na vidnem mestu. Ne le zaradi rezultatov, temveč predvsem kot spomin na trud, vztrajnost in pogum učenk, ki so jih osvojile. Med svoje cilje sem uvrstila tudi nastop na državnem prvenstvu Plesne zveze Slovenije v novi kategoriji klasičnega baleta – in uspelo nam je tudi to. Letos smo se ga sicer udeležile v nekoliko skromnejšem številu, vendar je led prebit. Verjamem, da nas bo iz leta v leto več in da se nam bodo s svojimi učenkami in učenci pridružila tudi druga baletna društva. Na Štajerskem in v Pomurju deluje kar nekaj odličnih pedagoginj, med njimi Mirjana Šrot, Galina Čajka Kuhar, Marina Krasnova, Alenka Kostrevc, Ana Germ, Vanessa Kreslin in druge. Njihove učenke in učenci bi Slovenijo vsekakor lahko ponosno zastopali tudi na evropskih in svetovnih tekmovanjih. Zdrava konkurenca je vedno dobrodošla, saj se ob njej srečujemo, primerjamo in drug drugega spodbujamo h kakovostnejšemu delu ter nadaljnjemu napredku.

Poleti prav tako ne miruješ, kot sem že omenila, in vabiš še v Plesni Epicenter. Kaj se bo tam dogajalo?
Letošnji termini moje poletne šole v Plesnem Epicentru so res nekoliko specifični – potekala bo od srede, 26. avgusta, do nedelje, 30. avgusta, kar je povezano z mojo vrnitvijo z dopusta v Grčiji. Nekaj počitka si bom torej vendarle privoščila. (smeh)
Program sem pripravila za več starostnih in težavnostnih skupin, vseboval pa bo baletne treninge, telesno pripravo in delo na baletnem repertoarju. Iz izkušenj vem, da je pri mlajših otrocih zanimanje za poletno vadbo običajno nekoliko manjše, zato bo dokončna izvedba posameznih skupin odvisna od števila prijav. Kot pedagoginjo bom vključila tudi Anamarijo Radanovič, ki bo sodelovala pri telesni pripravi oziroma poučevanju baletnega repertoarja. Kaj vse bomo lahko izpeljali, bo tako dokončno znano v avgustu. Ceno poletne šole sem zavestno oblikovala tako, da je program čim bolj dostopen, saj želim vadbo omogočiti tudi tistim, ki si dražjih poletnih seminarjev ne morejo privoščiti. Kakovostno dodatno baletno izobraževanje po mojem mnenju ne bi smelo biti dostopno samo tistim z večjimi finančnimi možnostmi. Seveda pa se bodo moje Pizzicatice udeležile tudi poletnih priprav v Plesnem Epicentru v Ljubljani. Te bodo odličen uvod v novo šolsko leto, ki ga bomo tokrat prvič začele v naši lastni dvorani v Bitnjah. Tega se vse skupaj že neizmerno veselimo.

Tole vprašanje ti je bilo postavljeno že lani, a je še vedno aktualno. Poleg tega, da si dejavna pedagoginja in koreografinja, pripravljaš še magistrsko nalogo na Akademiji za ples. Kdaj se bo zgodila še ta kljukica v tvojem curriculumu?
KMALU! (smeh) Načrtovala sem, da bom magistrsko nalogo svojemu mentorju, prof. dr. Sveborju Sečaku, poslala v pregled že pred začetkom počitnic. Vendar mi vse dejavnosti, povezane s Pizzicatom, tega niso dopustile, čeprav sem ves čas pisala po delih, kolikor mi je pač uspelo. Nato sem bila prepričana, da bom lahko vse poletje do odhoda v Grčijo v drugi polovici avgusta mirno in kakovostno posvetila magistrski nalogi. No, potem pa se je povsem nepričakovano zgodila nova šola v Bitnjah, kar je s seboj prineslo ogromno organizacije in zelo hitrih odzivov. Odpirati novo šolo julija, ko se je večina staršev že odločila, katere dejavnosti bodo njihovi otroci obiskovali septembra, je namreč prava Misija: Nemogoče. Ampak jaz se po zgledu Toma Cruisa ne dam: šola bo zaživela, magistrska naloga pa bo najpozneje do 15. avgusta z enim klikom odpotovala v elektronski predal mojega mentorja. Seveda me nato čakajo še njegove pripombe, popravki, urejanje prilog in zadnje dopolnitve, a bo glavnina dela za menoj. Nekaj časovne rezerve imam do konca oktobra, saj sem dispozicijo oddala v začetku novembra, za dokončanje magistrske naloge pa imam na voljo eno leto. Torej: tudi ta kljukica v mojem curriculumu bo narejena – razen v primeru kakšne naravne katastrofe! (smeh)

Claudia Sovre se je pred tremi leti poslovila po 40 – ih letiha dela na baletnih odrih. Srečno! (foto: Aleksander Domitrica)

Mogoče ali pa tudi ne, hehehe. V tem intervjuju za spremembo izpustiva dogajanje v tvojem bivšem gledališču, ki si ga zapustila pred skoraj tremi leti. Balet SNG Ljubljana se nekako ne najde v umetniškem smislu. Sicer se pohvalijo z odlično zasedenostjo dvorane in razprodanimi predstavami (kmalu napišem članek), a program, ki ga napoveduje Lukas Zuschlag, nekako ni vznemirljiv. Kaj meniš ti?
Joj, Barbra, res me rada vlečeš za jezik! (smeh) Kot sem že večkrat javno povedala, že ime SNG Opera in balet Ljubljana jasno sporoča, da je balet ena izmed dveh temeljnih umetniških dejavnosti te nacionalne ustanove. Zato se mi zdi samoumevno, da mora imeti njen baletni ansambel prepoznaven umetniški profil, jedro repertoarja pa mora izhajati iz znanja in tehnike, za katera so bili njegovi plesalci profesionalno izšolani. To seveda ne pomeni, da bi moral ansambel ostati ujet v preteklosti in uprizarjati samo tradicionalne postavitve klasičnih baletov. Sodobnejši, neoklasični in avtorski baleti so danes nujen del vsakega kakovostnega repertoarja. Vendar morajo biti po mojem mnenju izbrani premišljeno, v skladu s profilom ansambla in občinstva, predvsem pa mora med različnimi programskimi usmeritvami obstajati razumno ravnovesje. Vodstvo gledališča upravičeno poudarja odlično obiskanost in navaja, da so bile predstave v zadnjem delu sezone razprodane. To je vsekakor pohvalno. Vendar dobra zasedenost sama po sebi še ne odgovori na vprašanje umetniškega profila baletnega ansambla. Iz lastnih izkušenj vem, kako hitro poidejo vstopnice za kakovostne klasične predstave, še posebno za Hrestača. Po drugi strani pa sem v času umetniškega vodenja Sanje Nešković Peršin večkrat opazovala izrazito sodobne plesno-performativne projekte, ki običajnega operno-baletnega občinstva niso nagovorili v enaki meri. To ne pomeni, da takšni projekti nimajo umetniške vrednosti, temveč da nagovarjajo drugačno občinstvo.

Vexations -Vaje v nelagodju koreografinje Mateje Železnik v tretji kleti SNG Opera in balet Ljubljana v trajanju 12 ur. (foto: Darja Štravs Tisu)

Julijska premiera projekta Mateje Železnik Vexations – Vaje v nelagodju je bila umeščena v ArtLab na odru –3, zato želim biti poštena: ni šlo za premiero osrednjega baletnega repertoarja na velikem odru, temveč za dvanajsturni eksperimentalni glasbeno-gibalni performans s tremi pianisti in petimi zunanjimi performerji. Kljub temu me njegova umestitev v nacionalno operno-baletno hišo spominja na programsko razmišljanje iz časa Sanje Nešković Peršin, denimo na plesno-performativni projekt oziroma prostorsko instalacijo Globina (po)gleda avtoric Kristine Aleksove in Žive Petrič. Ne gre za to, da takšni projekti ne bi smeli obstajati. Ljubljana ima številna prizorišča, na katerih bi bili povsem naravno umeščeni – Španske borce, Kino Šiška, Plesni teater Ljubljana, Gledališče Glej in druge prostore, namenjene sodobni uprizoritveni umetnosti. V nacionalnem baletnem gledališču pa se mi ob projektu z zunanjo izvajalsko zasedbo upravičeno zastavlja vprašanje, kako takšna produkcija prispeva k umetniškemu razvoju redno zaposlenega baletnega ansambla in kakšno mesto zavzema med programskimi prioritetami hiše.

Baletni plesalec in zdajšnji direktor baleta Lukas Zuschlag pripravlja novo sezono tudi kot koreograf Pepelke. (foto: Tanja Ficko)

Prihodnja sezona sicer prinaša dva zelo zveneča in za občinstvo privlačna naslova – Pepelko in Labodje jezero. Toda iz napovedi je razvidno, da tudi tokrat ne gre pričakovati tradicionalnih klasičnih postavitev. Pepelka v koreografiji Lukasa Zuschlaga klasično pravljico umešča v sodobni svet družbenih pritiskov, internata in gradbišča tovarne čevljev. Novo Labodje jezero v koreografiji Andrewa McNicola pa je napovedano kot svež pogled na zgodbo s sodobno odrsko poetiko. Predstav seveda še nismo videli, zato ju ne morem in ne želim vnaprej ocenjevati. Govorim lahko le o napovedani programski usmeritvi, v kateri znova prepoznavam težnjo po preoblikovanju klasičnega repertoarja v sodobnejše gledališke koncepte.

Nekdanja balerina in nekdanja vodja baleta Sanja Neškovič Peršin. (foto: arhiv Parada plesa)

Podobno zamisel smo v Ljubljani že videli leta 2015, ko je Sanja Nešković Peršin na repertoar uvrstila Labodje jezero v avtorski klasični koreografski postavitvi Lynne Charles, sicer (delno) po Ivanovu in Petipaju, vendar z izrazito sodobno vizualno podobo scenografov Vadima Fiškina in Mirana Moharja ter kostumografa Uroša Belantiča. Predstava je bila dobro obiskana, vendar je name učinkovala kot precej neposrečen hibrid med klasičnim baletom in sodobnim vizualnim konceptom, saj se oba svetova po mojem mnenju nista povezala v prepričljivo umetniško celoto. Zato se sprašujem, zakaj se po dobrem desetletju vračamo k podobni ideji, ko pa obstaja toliko čudovitih del klasične in neoklasične baletne zakladnice, ki jih na našem odru še nismo videli. Takšna dela bi lahko pomenila svež umetniški izziv za plesalce, občinstvu pa ponudila nekaj novega, ne da bi se moral nacionalni balet pri tem odpovedovati svoji temeljni identiteti.

Koreografinja Labodjega jezera Lynne Charles. (foto: Darja Štravs Tisu)

Naj ob tem poudarim, da osebno nimam nič proti Lukasu Zuschlagu ali Sanji Nešković Peršin. Prav tako se ne nameravam več potegovati za mesto umetniške vodje; ta zgodba je zame zaključena. Moja kritika je izključno programska. Ne nasprotujem sodobnemu plesu, moti pa me pretirano ‘posodabljanje’ baletnega ansambla brez jasno prepoznavnega ravnovesja med klasičnim, neoklasičnim in sodobnim repertoarjem. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so ustvarjalci, povezani z Judson Dance Theater, zavestno rušili gledališke konvencije. V ples so vključevali vsakdanje gibanje, preproste naloge, predmete, film in druge umetniške medije ter ustvarjali tudi zunaj tradicionalnega proscenijskega odra. Te prakse so pomemben del zgodovine sodobnega in postmodernega plesa in imajo še danes vso pravico do obstoja. Niso pa nekaj povsem novega, zato njihova vključitev v nacionalno gledališče sama po sebi še ne pomeni umetniške inovativnosti. Podpiram vse oblike plesa. Prav zato menim, da vsaka potrebuje premišljen kontekst, primeren prostor in svoje občinstvo. Sodobna umetnost naj se razvija, raziskuje in prestopa meje, nacionalna baletna hiša pa pri tem ne bi smela izgubiti zavesti o tem, zakaj obstaja in kakšna je njena temeljna umetniška identiteta.

Kolikor sem bila vesela tvoje objave o baletni šoli, pa sem tudi žalostna, saj vem, da ti bo čas za pisanje recenzij za portal strogo odmerjen. A tvoje zapise zelo radi beremo. Se boš potrudila, da nas čisto ne zapustiš?
Ah, ne, nikakor vas ne nameravam zapustiti, čeprav bo moj Pizzicatov urnik precej natrpan. Najprej moram novo šolo ‘zalaufati’, da se skupine oblikujejo in delo uteče. Ko bo sistem vzpostavljen, pa bom zagotovo lahko občasno prosila enega od svojih dveh sodelavcev, da me nadomesti na večer, ko me boš potrebovala za ogled predstave in pisanje recenzije. Pri poučevanju si namreč rada pomagam tudi z videoposnetki, kar je v sodobni pedagogiki priporočljivo predvsem zaradi analize, refleksije in samoevalvacije. Za posamezne skupine posnamem sestavljene sklope baletnih vaj, ki jih nato izvajamo določeno obdobje. Tako lahko učenci vaje ponavljajo in utrjujejo tudi doma, pedagog, ki me po potrebi nadomešča, pa se lahko vnaprej seznani s programom, zato klas nemoteno poteka po začrtanem sistemu. Verjetno res ne bom mogla sprejeti prav vsake recenzije, bom pa naredila vse, da ostanem del Parade plesa. Ko me bo poklicala dobra predstava, bom z veseljem znova sedla najprej v gledališko dvorano in nato še za računalnik. Torej, Barbra – ne boš se me še tako hitro rešila! (smeh)

Saj veš, spomin je varljiv in Parada plesa skrbi za to, da se plesni koraki, ki smo jih videli včeraj, ne pozabijo jutri. Kaj torej balet oziroma ples še vedno prinaša v tvoje življenje?
Ples oziroma danes predvsem poučevanje plesa ostaja moja radost, navdih in motivacija za nenehno radovednost, učenje ter nadaljnje raziskovanje. V njem se zame nikoli nič zares ne konča – vsako novo spoznanje odpre naslednje vprašanje, vsak doseženi cilj pa že nakaže novega. Največja nagrada zame je viden napredek mojih Pizzicatic in njihovi nasmejani obrazi ob prejemu nove medalje, pokala ali letnega spričevala. Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, zakaj vztrajam in zakaj mi vse to toliko pomeni.
In kar je pri mojih letih morda najpomembnejše: ples in vse dejavnosti, povezane z njim, me ohranjajo mlado v duši. Kolena škripajo, križ zbada, stopala bolijo – pa nič zato. Mission: Impossible, Tom Cruise in nora Claudia se ne damo! (smeh)
Hvala in naj te spremlja kreativno veselje v novem šolskem letu.
Hvala za povabilo in uživaj poletje!

Parada plesa je edini brezplačni medijski spletni portal specializiran za ples v vseh svojih zvrsteh. Podprite nas!

VIR: https://www.paradaplesa.si/