Trg arhivskih in predikatnih vin v Sloveniji ni »umrl naravne smrti«, sami smo ga spravili pod rušo. Počasi, sistematično in skoraj brez zavedanja, da izginja del naše vinske identitete.

Matic Romšak

Trg arhivskih in predikatnih vin v Sloveniji ni »umrl naravne smrti«, sami smo ga spravili pod rušo. Počasi, sistematično in skoraj brez zavedanja, da izginja del naše vinske identitete.

Pretekle kolumne si lahko preberete TUKAJ.

Ko sem leta 1986 začel graditi svojo zbirko arhivskih vin, je bilo vse drugače. V trgovinah si lahko brez posebnega napora kupil 10, 15 ali 20 let stare steklenice. Skoraj vsaka večja klet je ponosno hranila svoje najboljše letnike. Predikatna vina niso bila posebnost za zbiratelje, temveč povsem običajen del ponudbe. Pozne trgatve, izbori in ledena vina so dokazovali, da slovensko vinogradništvo zna ustvarjati vina, ki jih čas le še oplemeniti.

Danes pa arhivskih vin na trgovskih policah skoraj ni več. Predikatna vina nastajajo redkeje kot kadarkoli. Mlade generacije pa pogosto sploh ne vedo, zakaj so nekoč veljala za vrhunec vinarjevega znanja.

Preveč enostavno je reči, da je danes okus večine drugačen. Res je, sodobni porabnik išče svežino, nižje alkohole, izrazito sadnost in vina brez ostanka sladkorja. Trg se je prilagodil. Toda modni trendi pridejo in odidejo. Kulturna dediščina države, kar arhivska vina vsekakor so, pa bi morala ostati.

Ob propadih velikih vinskih podjetij se je, skoraj neopazno, zgodila velika tragedija. Ko so padli Vinag, Slovenija vino, kleti Slovenska Bistrica in Kapela, niso propadala le podjetja. Propadale so arhivske kleti. Izginjale so zbirke, ki bi jih danes občudovali vsi. Zakaj država ni storila, kar bi lahko? Odkupila vina in ustanovila svojo klet, morda vinski muzej?

Številne steklenice niso končale tam, kamor sodijo, končale so v stečajnih masah, razprodajale so se po cenah, ob katerih bi danes vsak resen zbiratelj le nejeverno zmajal z glavo. Nekatere so kupili ljubitelji vina, številne naključni kupci, stotine njih pa je zaradi nepravilnega skladiščenja preprosto propadlo.

Država je vse to opazovala povsem ravnodušno. Predstavljajte si, da bi Italija razprodala arhive barola, Francija svoje stare burgundce ali Portugalska zgodovinske letnike porta. Nepredstavljivo. Pri nas se je to zgodilo in nihče ni protestiral.

Zato si največje priznanje zaslužijo tiste slovenske kleti, ki so razumele, da arhiv ni strošek, ampak dediščina. Ptujska klet, Klet Brda, Puklavec Family Wines in Vinakoper še vedno hranijo stare letnike, jih negujejo in na trg spuščajo premišljeno. To ni le poslovna odločitev, ampak predvsem spoštovanje lastne zgodovine.

Toda težava sega še dlje. Slovenci radi govorimo o vinski kulturi, ne vprašamo pa se, ali jo sploh imamo. Nekateri že. Ko pa na državnih proslavah gledam, kako najvišji predstavniki države kozarec za penino držijo za kupo ali ko ob pomembnih protokolarnih dogodkih strežejo penine po metodi charmat, kjer bi morala biti predstavljena najboljša slovenska vina klasične metode, se vprašam, koliko ljudi, ki odločajo o takšnih podrobnostih, sploh razume simboliko in veličino našega vina.

Nobena druga pijača ne zna tako prepričljivo pokazati, kaj pomeni zorenje. Veliko vino čez 20 ali 30 let ni več isto vino. Je nova zgodba. Njegova primarna sadnost se umakne terciarnim aromam. V kozarcu ne okušamo več le grozdja, okušamo podpis vinarja in desetletja zorenja.

In če bomo še naprej verjeli, da je vinski arhiv le zbirka starih steklenic, bomo izgubili nekaj, česar pozneje ne bo mogoče več kupiti za noben denar. Zato ne pozabimo, arhivsko vino ni luksuz, je kulturna dediščina.

VIR: https://www.ovinu.si/