Ljubezenska zgodba, ki utripa v ritmu magičnega realizma.

Feri Lainšček: Vem, da angeli niso srečni

Ljubezenska zgodba, ki utripa v ritmu magičnega realizma.

V svojem novem romanu Vem, da angeli niso srečni se Feri Lainšček vrača k pisateljskim pristopom, zaradi katerih so nekatera njegova prozna dela povezovali z magičnim realizmom. Zgodba o posebnežu in samotarju, ki si sredi ravnice zgradi leseno barko, je eden izmed segmentov večplastne pripovedi o ne povsem običajnih življenjskih usodah v osrčju Panonije. Maksi Fram je bogat dedič, ki se dekadentno izmika sponam svojega družbenega statusa.Vendar pa se po usodnem srečanju s starcem zvrsti niz dogodkov, ki mu povsem spremenijo življenje in pogled na svet. Spremljamo njegovo pristno ljubezensko zgodbo, ki priča, da je le resnica tisto, kar človeka lahko dokončno osvobodi. To sicer zahteva boleče soočenje z nevarno preteklostjo in opustitev vsakršnega udobja, a le tako lahko priložnost dobi ljubezen, ki je nasprotje materializma in novodobne preračunljivosti.

Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček (1959) živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med katerimi je 25 romanov, ki so večinoma že prevedeni v tuje jezike. Za svoja dela je prejel številne nagrade: leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. S prvim in drugim delom Murske sage se je uvrstil med zmagovalno peterico za nagrado kresnik, ki jo je sicer osvojil dvakrat; najprej za roman Namesto koga roža cveti (1992) in nato še za Murišo (2007).

Jan Cvitkovič: Vse je normalno

Množično všečkana premišljevanja enega najbolj samosvojih domačih filmskih ustvarjalcev.

Vse je normalno je zbirka Facebook zapisov Jana Cvitkoviča – kratkih, surovo iskrenih in hkrati nežno odbitih, nastalih iz vsakdanjih situacij, ki so v resnici vse prej kot vsakdanje. Iz drobcev življenja avtor izlušči humor, melanholijo, toplino in absurd – trenutke, ki jih vsi poznamo, a jih le redko kdo zna upovedati tako neposredno, ranljivo in duhovito. Od barov, bencinskih postaj in obcestnih srečanjdo filmskih snemanj, naključnih pogovorov in nenavadnih epizod, ki človeku zlezejo pod kožo, Cvitkovič ustvarja prepoznavno, povsem cvitkovičevsko mešanico humorja, nežnosti in tihega obupa, s katero spretno pokaže, da je »normalno« samo drugo ime za kaos, ki ga vsak skuša obvladati, kakor najbolje ve in zna. Knjiga, ki vas bo hkrati ganila in nasmejala, občasno pa vas lahko tudi malo stisne pri srcu … Vse je normalno.

Jan Cvitkovič (1966) je po izobrazbi arheolog, ki je iz preteklosti pobegnil naravnost v film – in tam odkril lastno pleme čudaških, ranljivih in čisto preveč človeških junakov. Predvsem pa je režiser, scenarist, igralec, pisatelj in pesnik. Napisal in režiral je več nagrajenih filmov. Njegov prvenec Kruh in mleko je osvojil leva prihodnosti (Benetke IFF, 2001) in še številne druge nagrade. Sledili so kultni Odgrobadogroba ter meditativni Arheo pa Šiška Deluxe in Gram srca. Cvitkovič ostaja eden najizvirnejših slovenskih umetnikov; malo divji, malo zen, predvsem pa čisto svoj.

 Taubi: Spoved

Resnična zgodba najbolj znanega slovenskega klošarja, ki vas bo navdušil s svojo neposrednostjo.

Kako naj človek združi preteklost in sedanjost, še posebej kadar sta tako kontradiktorni, kot sta bili v njegovem življenju? Tako velika preobrazba, skoraj kafkovska. Ali pa tudi ne. En prostor (ulico) je zamenjal za drugi prostor (sobo) in eno odvisnost (drogo, alkohol) za drugo (gore, hribe). Za marsikoga je to misija neizvedljivega. Seveda – če nisi tako »nor« kot on.Po svoje je verjel, da potrebuje radirko, da iz možganov izbriše preteklost in vanje vstavi nov čip veselja. Aleluja! Pa pri tem ne izgubiti svojega bistva. Ostati svoboden in odbit. Marsikdo bi bil prepričan, da je takšna pisarija komedija zmešnjav in da se kaj takega pač ne more zgoditi. Pa je to brca v temo. Njemu se je – in se še dogaja. V knjigi Spoved ni niti enega procenta vsega sranja, ki se mu je zgodilo v preteklosti. Niti enega procenta problemov, ki jih je povzročil drugim. Če bi opisal vse, bi bila knjiga debela kot imenik. Ne bi ji bilo konca. Pa še marsikaj bi izpustil, ker je pozabil. Takrat so bili možgani zamegljeni, zato se marsičesa sploh ne spominja. Na to ga danes spominjajo tisti, ki so bili takrat prisotni – in pogosto tudi »oškodovani«. Sicer pa … Danes ni prav nič posebej spremenjen. Razlika je le to, da se zdaj zaveda svojih dejanj in da ne ogroža drugih. Toda zaradi koristi drugih sam že ne bo trpel. Niti pod razno.

Taubi sam zase pravi, da je za vse večne čase odvisnik. Nekoč od droge in alkohola, zdaj pa od narave, gora in hribov. Nikoli ni bil z ničimer zadovoljen, zato je svobodnjak, ki ničesar ne upošteva. Morda le samega sebe, pa še to bolj poredko. Ni pisatelj, le spisatelj. Ni mizar, le pohištvar. Ni gledališčnik, le odrski delavec. V vsem tem uživa, saj krši vsa možna pravila normalnega. Skratka, je svoboden. Uživač. Jebi veter. No, moderno bi se temu baje reklo, da boem. Toda že psihiatri in psihologi so ugotovili, da ne spada v noben predalček, ki so ga naredili ti znanstveni uslužbenci. Je pač nekje ob strani in to mu odgovarja.

Ian Kershaw: Konec: Nemčija 1944–1945

Veličastna freska enega najmračnejših obdobij človeške zgodovine.

Zgodovinska monografija Konec: Nemčija 1944–1945 obravnava zadnje leto obstoja Tretjega rajha in se sprašuje, zakaj so se Nemci bojevali do bridkega konca. Zakaj njihovi voditelji niso izpogajali sporazuma, s katerim bi si rešili kožo? In zakaj so navadni ljudje še naprej izpolnjevali samomorilske Hitlerjeve ukaze, nešteto Nemcev pa je ubijalo svoje sodržavljane zaradi dezerterstva in defetizma?Kershaw z izjemno natančnostjo analizira zadnjo stopnjo druge svetovne vojne, ki se je začela z izkrcanjem zaveznikov v Normandiji. S knjigo dobivamo natančen oris posameznih dogodkov, ki se začne s stanjem Rajha poleti 1944, konča pa z dokončnim zlomom nacistične države, ki je do zadnjega trenutka pobijala svoje žrtve, Jude, internirance, vojne ujetnike, deportirance, pa tudi lastne državljane, obtožene izdaje in defetizma. Ian Kershaw se pri iskanju odgovorov na vprašanje, zakaj je moralo biti tako, sklicuje na nepregledno množico vsakovrstnih dokumentov, od uradnih arhivskih virov vseh vpletenih strani do korespondence vojakov in častnikov, vojnih poročil, časopisnih člankov, dnevniških zapisov in policijskih zapisnikov.

Ian Kershaw (1943) je avtor knjig Hitler 1889–1935: Precenjevanje samega sebe; Hitler 1936–1945: Nemesis; Prijateljevanje s Hitlerjem; Usodne odločitve: deset odločitev, ki so spremenile svet, 1940–1944. Za knjigo Hitler 1936–1945: Nemesis je prejel Wolfsonovo nagrado za zgodovino, v Avstriji pa nagrado Bruna Kreiskega za politično knjigo leta. Bil je profesor sodobne zgodovine na univerzi v Sheffieldu. Za svoje zgodovinske raziskave je leta 1994 prejel nemško odlikovanje Nemški križ za zasluge. Leta 2002 je bil sprejet v plemiški stan in leta 2004 prejel Medlicottovo medaljo za izjemen zgodovinski prispevek. V slovenščino je doslej prevedena njegova monografija Hitler.

 

VIR: Beletrina