Ljubljana, 6. november 2026 – V Državnem svetu je danes potekal posvet »Vodna bilanca in suše v Sloveniji«, ki so ga organizirali Komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino, Nacionalni odbor za Medvladni hidrološki program UNESCO, Inženirska akademija Slovenije in Slovenska inženirska zveza. Namen srečanja je bil povezati znanost, operativne službe in odločevalce pri iskanju rešitev za dolgoročno vodno varnost Slovenije ter učinkovitejše prilagajanje na suše.

Posvet je nadaljeval lansko razpravo v Državnem svetu o poplavni odpornosti, tokrat s poudarkom na drugi skrajnosti hidrološkega cikla – pomanjkanju vode. Organizatorji so v izhodiščih opozorili, da se Slovenija kljub slovesu vodnate države sooča s trendom zmanjševanja vodnih količin in vse pogostejšimi hidrološkimi sušami. Posebej ranljiva so območja z omejenimi vodnimi viri, med njimi slovenska obala, ter kraški sistemi, kjer hitro odtekanje vode dodatno otežuje zagotavljanje zanesljive oskrbe.

Program je povezal vprašanja podnebnih sprememb, spremljanja suše, razpoložljivosti in rabe voda, varovanja ekosistemov, namakanja ter odzivanja sistema zaščite in reševanja. V ospredju je bila potreba, da znanstvena spoznanja postanejo trdna podlaga za načrtovanje in pravočasno ukrepanje.

Od stroke usmeritve, od politike odgovornost za izvedbo

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič je poudaril, da je zanesljiva oskrba z vodo eden temeljnih pogojev za varnost in razvoj države. Slovenija je lahko vodnata država, pa posamezni kraji kljub temu doživljajo hudo pomanjkanje, saj obilne padavine v enem delu leta še ne zagotavljajo zadostnih zalog v drugem. Zato potrebujemo zanesljive podatke, premišljeno zadrževanje vode in usklajevanje njene rabe.

Opozoril je na posledice letošnje suše za slovensko kmetijstvo ter spomnil, da je Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poleg poziva k hitri pomoči prizadetim kmetijam poudarila tudi pomen dolgoročnih rešitev: razvoja in posodobitve namakalnih sistemov, boljšega zadrževanja vode ter odpravljanja administrativnih in prostorskih ovir pri naložbah. Jasno je opredelil tudi odgovornost za ukrepanje: »Od stroke potrebujemo jasno razlago možnosti in njihovih omejitev. Od politike pa odločitve, sredstva in odgovornost za izvedbo.«

Državni svet je predstavil kot prostor povezovanja strokovnih spoznanj z izkušnjami lokalnih skupnosti, gospodarstva in kmetijstva ter izrazil pričakovanje, da bodo predlogi s posveta dobili nadaljevanje pri delu pristojnih institucij. Nagovor je sklenil s sporočilom: »Na naslednjo sušo se moramo pripravljati tudi takrat, ko dežuje.«

Radovan Stanislav Pejovnik: Predlogom morajo slediti učinkovita dejanja

Prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik, podpredsednik Komisije Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino, je poudaril pomen strokovnih razprav v Državnem svetu in odgovornost odločevalcev, da strokovna spoznanja uporabijo pri svojem delu. Opozoril je, da nas lepota Slovenije in bogastvo njenih rek, jezer, gozdov ter pitne vode ne smeta zazibati v prepričanje, da bo vse to samoumevno ostalo tudi prihodnjim rodovom.

Protislovje našega ravnanja z vodo je ponazoril z mislijo: »Ko je vode preveč, želimo, da čim prej odteče. Ko je premalo, se sprašujemo, zakaj je nismo zadržali.« Prav zato je pozval k tesnejšemu povezovanju raziskovalcev, upravljavcev voda, kmetijstva, gospodarstva, lokalnih skupnosti in odločevalcev. Voda namreč ne pozna meja in se ne razporeja po resorjih, zato tudi iskanje rešitev zahteva sodelovanje med njimi.

Zavzel se je za odprto razpravo, v kateri so tudi različna mnenja dragocena, saj lahko pripeljejo do novih rešitev. Ob tem je poudaril, da potrebujemo več vztrajnosti, da bodo predlogom sledila učinkovita dejanja. 

Od razumevanja suše do zanesljive oskrbe z vodo

V strokovnem delu posveta so predavatelji osvetlili vzroke in posledice suš v Sloveniji ter predstavili možnosti za zanesljivejšo oskrbo z vodo, odpornejše kmetijstvo in ohranjanje vodnih ekosistemov.

Dr. Mitja Brilly je predstavil sušo kot naravni pojav, katerega posledice so odvisne tudi od človekovih dejavnosti, ter ob pregledu zgodovinskih podatkov in podnebne spremenljivosti izrazil pomisleke o zanesljivosti podnebnih projekcij.

Dr. Matjaž Mikoš je poudaril nujnost prilagajanja dolgotrajnim sušam s povezanim obravnavanjem vode, energetike, hrane in ekosistemov ter zadrževanjem vode v prostoru, zlasti v podzemnih vodonosnikih.

Dr. Mojca Šraj in dr. Mira Kobold sta predstavili pojavnost in značilnosti hidroloških suš v Sloveniji ter opozorili na vse pogostejša dolgotrajna obdobja nizkih rečnih pretokov in zmanjšanih vodnih zalog, ki posamezne dele države prizadenejo različno.

Dr. Gorazd Urbanič je pojasnil, kako suše zmanjšujejo biotsko raznovrstnost in sposobnost vodnih ekosistemov za samočiščenje ter zagotavljanje kakovostne vode, pri čemer je izpostavil pomen mokrišč kot naravnih zadrževalnikov.

Dr. Nataša Ravbar je na primerih slovenskih kraških izvirov pokazala, da razpoložljivost vode poleg podnebnih sprememb pomembno določajo tudi značilnosti posameznih vodonosnikov, spremembe rastlinskega pokrova in sezonska razporeditev pretokov.

Dr. Sašo Šantl in dr. Mitja Janža sta predstavila strokovne podlage za načrtovanje upravljanja voda, ki podatke o razpoložljivosti površinskih in podzemnih voda povezujejo s potrebami prebivalstva, gospodarstva in ekosistemov.

Dr. Andreja Sušnik je predstavila sodobne načine spremljanja suše, od globalnih in evropskih sistemov do slovenskega Sušomera, ter pomen povezovanja meritev, različnih kazalnikov in napovedi za pravočasno zaznavanje njenega razvoja.

Dr. Janja Kramer Stajnko je osvetlila dvojno obremenitev sistema zaščite in reševanja med sušo, ko povečano požarno nevarnost spremljata pomanjkanje vode za gašenje in večja potreba po interventni oskrbi prebivalstva s pitno vodo.

Dr. Andrej Kryžanowski je predstavil vse večje neskladje med poletnimi potrebami po vodi in razpoložljivostjo vodnih virov v slovenski Istri ter možnosti zagotavljanja zanesljive oskrbe z novimi viri, zadrževanjem vode in povezovanjem vodovodnih sistemov.

Dr. Rozalija Cvejić je predstavila možnosti širitve namakanja v Sloveniji ter poudarila pomen strokovne in organizacijske podpore pridelovalcem, dostopnih vodnih virov in sodobnih tehnologij za varčno rabo vode in energije.

Pet prednostnih področij za večjo odpornost na suše

Prof. dr. Matjaž Mikoš, ki je posvet moderiral skupaj s prof. dr. Radovanom Stanislavom Pejovnikom, je predloge predavateljev in razpravljavcev povezal v pet prednostnih področij: vsedržavni strateški načrt za dolgotrajne suše, sistemsko zadrževanje vode v prostoru, posodobitev spremljanja in napovedovanja suš, celovito rešitev vodooskrbe slovenske Istre ter nacionalni program razvoja namakanja do leta 2050.

Poudaril je potrebo po prehodu od hitrega odvajanja vode k njenemu zadrževanju, umetnemu bogatenju podzemnih zalog in ponovni uporabi ustrezno prečiščene odpadne vode, tudi v mestih. Sušomer bi bilo treba nadgraditi v sistem zgodnjega opozarjanja, prilagojen slovenskim razmeram, ter povezati razpoložljive podatke in sodobna digitalna orodja. Opozoril je tudi na ranljivost kraških vodnih virov ter pomen zagotavljanja vode za gašenje in pripravljenosti na požare v bližini naselij.

Posebej je opozoril na skromen vpis v študijske programe, ki izobražujejo strokovnjake za vode, oziroma na »vpisno sušo« ter potrebo po kadrovski okrepitvi Geološkega zavoda Slovenije in Inštituta za vode Republike Slovenije. Razvoj namakanja mora spremljati ustrezna strokovna podpora, pozornost pa je treba nameniti tudi upravljanju in uporabi obstoječih namakalnih sistemov.

Predloge zaključkov bodo dopolnili s pisnimi prispevki udeležencev. Po napovedi dr. Matjaža Mikoša jih bosta najprej obravnavala Nacionalni odbor za Medvladni hidrološki program UNESCO in pristojna komisija Državnega sveta, nato pa še Državni svet. Če jih bo podprl, jih bo kot poziv k ukrepanju naslovil na Vlado Republike Slovenije. 

VIR: Državni svet