Po 102 urah in 27 minutah neprekinjenega jadranja sta šestnajstletna Jona Kobler in njen oče Luka Kobler presegla obstoječi Guinnessov rekord v najdaljši prejadrani razdalji v dvoje z jadrnico tipa dinghy - brez zunanje pomoči in brez dotika kopnega. Od torkovega jutra do sobotnega popoldneva sta z jadrnico Beneteau First 14 SE preplula 347 navtičnih milj in tako presegla dosedanji rekord 335 milj, ki sta ga leta 2021 postavila Uroš Kraševac in Maruša Močnik.

Po 102 urah in 27 minutah neprekinjenega jadranja sta šestnajstletna Jona Kobler in njen oče Luka Kobler presegla obstoječi Guinnessov rekord v najdaljši prejadrani razdalji v dvoje z jadrnico tipa dinghy - brez zunanje pomoči in brez dotika kopnega. Od torkovega jutra do sobotnega popoldneva sta z jadrnico Beneteau First 14 SE preplula 347 navtičnih milj in tako presegla dosedanji rekord 335 milj, ki sta ga leta 2021 postavila Uroš Kraševac in Maruša Močnik.

"Preživela sva izjemne dni na jadrnici. Bila sva dobro organizirana, usklajena, čas nama je hitro mineval, najin cilj pa je bil jasen: narediti nekaj, kar bo imelo pomen - za naju, za druge in za sporočilo, ki sva ga želela posredovati," je ob koncu podviga povedala Jona Kobler. "S tem podvigom sem presegla samo sebe. Iskreno nisem bila prepričana, ali sem tega sploh zmožna. A skupaj z očetom sva premagala vse težke trenutke, krize, dvome ... Stopila sva skupaj, našla moč drug v drugem in nadaljevala vse do cilja. Dokazala sva si, da imava dovolj vztrajnosti, poguma in moči," dodaja.

Od bonace do burje in visokih valov

Jona in Luka sta izplula iz Marine Izola, jadrala mimo Rovinja in Pule, prečkala del odprtega morja med Rtom Kamenjak in otokom Lošinj, skozi Nacionalni park Kornati do otoka Kaprije in naprej mimo Hvara. Rekordno razdaljo sta presegla v soboto, 21. junija, ob obali Korčule in rekord dvignila na 347 NM, končala podvig in stopila na kopno v Lumbardi na jugu Korčule.

"Občutki so res fenomenalni. Navdušen sem nad tem, kako je Jona vse skupaj izpeljala. Po eni strani je delovala povsem mirno, po drugi pa mi je v določenih trenutkih zaupala, da jo je strah - a ga je znala odlično obvladati. To je bila čudovita življenjska izkušnja," navdušeno pove Luka Kobler.

Na poti seveda ni šlo vse gladko. Zaradi sprememb vetra sta morala večkrat prilagajati smer, drugi dan ju je upočasnila dolgotrajna bonaca, v četrti noči pa jima je v burji odpovedala še navigacijska luč, tako da sta noč prejadrala v res zahtevnih razmerah.

"Z Jono sva pričakovala, da bo jadranje tudi preizkus najinega sodelovanja - ne odnosa kot takega, ker je bil že prej odličen, ampak v smislu skupnega delovanja. A na tej poti je bilo neverjetno: ne samo da se nisva skregala, niti za trenutek nisva bila slabe volje. Popolnoma sva se dopolnjevala - ko je enemu padla energija, je drugi prevzel pobudo. Prepričan sem, da takšna izkušnja krepi odnose in jih dolgoročno poglablja. Čista zmaga," še dodaja Luka.

Potrjevanje Guinnessovega rekorda

Da bosta Jona in Luka tudi uradno priznana kot Guinnessova rekorderja, bo sicer minilo še nekaj časa. Ekipa na spremljevalnem čolnu ni bila tam le zaradi varnosti v primeru zapletov, temveč je opravljala tudi pomembno dokumentacijsko delo. Jona in Luka morata namreč komisiji predložiti celotno dokumentacijo - od natančne sledi poti, ki sta jo prejadrala, do foto in video gradiva ter izjav neodvisnih članov spremljevalne ekipe. Ti so morali vsake štiri ure med podvigom JONUKA400 podati uradno izjavo.

Nadaljevanje na naslednji strani.

"Glede na to, da smo vso dokumentacijo vestno zbirali in beležili, verjamem, da bo postopek potrditve potekal gladko," pravi Vid Slapničar, ki je bil leta 2021 tudi član spremljevalne ekipe aktualnih rekorderjev, Uroša in Maruše.

Misija brez sape je več kot le rekord

Je imel pa njun podvig JONUKA400 - Misija brez sape tudi močno simbolno sporočilo. S svojim jadranjem sta namreč ozaveščala o pljučni arterijski hipertenziji (PAH), redki in nevarni bolezni, ki bolnikom jemlje sapo že ob najmanjših naporih. Med njunim podvigom se je zelo jasno pokazalo, kaj pomeni biti brez sape tudi v jadralnem kontekstu - zaradi vmesne bonace sta jadrala dlje, kot je bilo načrtovano, in milje so se nabirale počasi. "Podobno se s svojo "bonaco" soočajo tudi bolniki s pljučno hipertenzijo: brez sape, ki jim jo jemlje bolezen - in ki jim jo lahko vsaj delno povrne le ustrezno zdravljenje ob pravočasni diagnozi - namreč težko sledijo svojim življenjskim ciljem," pove Tadeja Ravnik, predsednica Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije.

Zgodba, ki povezuje - in gre naprej

"Bolj kot sam Guinnessov rekord me še vedno navdušuje to, koliko ljudi je soustvarjalo tako pozitivno in navdihujočo zgodbo. Morda se sliši nenavadno, ampak ves ta podvig sem doživljal kot ultimativno pustolovščino. In ta uspeh pomeni eno veliko nagrado - ne le za naju, ampak za celotno ekipo," doda Luka.

Projekt JONUKA400 - Misija brez sape se s tem ne končuje. Jeseni 2025 bo zgodbo nadaljeval Uroš Kraševac, ki se bo podal na legendarno solo regato Mini Transat. Gre za prvinski jadralni izziv, ki poteka vsaki dve leti že od leta 1977. Na njem mora vsak jadralec popolnoma sam prepluti Atlantski ocean z jadrnico, dolgo zgolj 6,5 metra - brez naprednih navigacijskih sistemov in brez vsakršnega stika z zunanjim svetom.

Zgodba o pogumu, sodelovanju in vztrajnosti se torej nadaljuje. Tudi v prihodnje z jasnim ciljem: širiti ozaveščenost o pljučni hipertenziji - bolezni, ki jemlje dih, a ne odvzame volje do življenja.

Dodatne fotografije za medije: https://we.tl/t-HXTiaIQKYd

VIR: Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije