Avgust ob svežih knjižnih izidih prinaša tudi vrhunska literarna doživetja, ki jih boste lahko izkusili na festivalu Dnevi poezije in vina med 18. in 23. avgustom.

Avgust ob svežih knjižnih izidih prinaša tudi vrhunska literarna doživetja, ki jih boste lahko izkusili na festivalu Dnevi poezije in vina med 18. in 23. avgustom. Ptuj bo gostil Giocondo Belli in njeno dvojezično antologijo Ognjeno drevo, prežeto s čutnostjo in družbenim uporom, ter Nikola Madžirova s pesniško zbirko Šestilo časa, zaznamovano z nostalgijo in introspektivno poetičnostjo. Iztekajoče se poletje prinaša tudi kratkoprozni prvenec Bližina na recept Helene Šuklje, ki v njem razkriva intimne svetove, prepletene z družbenimi vprašanji. Mary Beard v delu Rimski cesar odstira resničnost in mite o vladarjih antičnega Rima, Mateja Ratej pa v Foltreferju poglobljeno raziskuje mariborska štirideseta leta prejšnjega stoletja in zgodbe odpora.Gioconda Belli: Ognjeno drevo

V Nikaragvi rojeno pesnico Giocondo Belli (1948) smo lahko v slovenščini spoznali že s krajšim izborom iz njene poezije leta 2015 s knjigo Medeni škandal, tokrat pa je pred nami daljši in bolj sistematičen izbor, naslovljen Ognjeno drevo, ki ga je ponovno pripravila in prevedla Sara Virk. Belli je priznana pesnica in pisateljica, njena dela so prevedena v več kot dvajset jezikov in vključujejo poezijo, romane in eseje. Je prejemnica številnih nagrad, zaradi politično obarvanega pisanja in kritičnosti do vlade Daniela Ortege pa ji jo bilo odvzeto državljanstvo in trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Ognjeno drevo obsega izbor iz njenih devetih pesniških zbirk, vse od zbirke Na travi (1974) do zbirke Rdeča riba, ki plava v prsih (2020), kar pomeni pregled skoraj polstoletnega ustvarjanja te vznemirljive in vedno aktualne avtorice. Prevajalka Sara Virk ob tem dodaja: »Gioconda Belli, vélika dama srednjeameriške in svetovne poezije, se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavila kot samosvoja, drzna in v marsikaterem pogledu revolucionarna nikaragovska pesnica, ki je kot ena prvih v svojem okolju brez dlake na jeziku spregovorila o erotiki in politiki z ženske perspektive. Dvojezična antologija Ognjeno drevo prinaša sprehod med utrinki njenega več kot polstoletnega ustvarjanja, zaznamovanega s sugestivno čutnostjo, budnim zavedanjem trenutka in dejavnim zoperstavljanjem različnim oblikam tiranij, seksizma in starizma. Zamah njenega peresa, ki kar prekipeva od strasti in neupogljive življenjske moči, lepo opišeta verza: »Goreti. / Razsvetliti temo.« Gre za čutno, intenzivno poezijo, ki ne pusti, da bi pogledali stran, temveč brez sramu in lažne ponižnosti spregovori o temah, ki so še vedno tabu, na primer o ženski telesnosti. Poleg ljubezenskih in erotičnih prizorov pa se njena poezija dotika tudi manj družbeno sprejetih in zaželenih podob telesa, kot so menstruacija, menopavza, staranje, in s tem ponuja prodoren družbeni komentar. Pri tem pa ne gre le za izražanje krivic, temveč tudi za lastno sprejemanje sprememb, ki jih pesniška govorka opaža (»Starost me poustvarja. / Na mojem obrazu se začenja pojavljati / neznan obraz.«) in so povezane tudi z minevanjem, odhajanjem, slovesom. Prav tako se ukvarja s časom, ki ga ženska nikoli nima dovolj, saj bi morala vedno nekaj početi, namesto da uživa v prostem teku življenja. Njeno pisanje tako očitno zre skozi ženske oči, pri čemer nikoli ne pozablja na širše družbene vplive, pa naj gre za mitologijo, politiko ali vsakdanje življenje. V tem oziru je pomemben tudi dodani spremni esej Literatura, ženska in nove utopije, v katerem med drugim zaupa, kako je ob prvi objavi svojega pisanja doživela ogorčene odzive lastne družine. Pomembna in plodovita avtorica, ki je nedvomno vredna vse pozornosti. Nikola Madžirov: Šestilo časa

Makedonski pesnik, esejist in prevajalec Nikola Madžirov (1973) je preveden v več kot štirideset jezikov, za zbirko Relocated Stone (2007) je prejel evropsko nagrado za poezijo Hubert Burda ter najprestižnejšo makedonsko pesniško nagrado Brata Miladinova. Udeležil se je številnih pesniških mednarodnih festivalov po vsem svetu (pri nas Dnevi poezije in vina, Vilenica), leta 2016 pa je dobil naziv nacionalni umetnik Republike Makedonije.Predstavlja se z izborom Šestilo časa, ki ga je prevedla Namita Subiotto, ki ob tem pojasnjuje: »Izbor pesmi v knjigi Šestilo časa se opira na istoimenski izbor v makedonščini, ki je izšel leta 2024 za založbo Ars Lamina v zbirki Makedonski književni klasiki, a se z njim ne prekriva v celoti. Pripravila sva ga skupaj z avtorjem, nekaj pesmi iz makedonske izdaje sva izpustila ter dodala nekaj novih, ki doslej v makedonščini še niso izšle v knjižni obliki (Reševanje senc, Oddvojen, Pobegi neskončnosti, Noč, ko bo vse zmrznilo, Zunaj domov Bližina daljav, Tišina od drugod prihaja). Izbor predstavlja presek pesnikovega četrtstoletnega ustvarjanja in jasno izrisuje njegovo poetiko, ki jo dodatno osvetlijo oziroma osenčijo avtopoetični eseji v zadnjem razdelku. Pesmi so sicer razvrščene v razdelke, naslovljene po matičnih zbirkah.« Izbor tako obsega zbirke Nekje nikjer (1999), Zaklenjeni v mesto (1999), Premaknjeni kamen (2007), Šestilo časa (2024) in še nekaj pesmi, pa tudi devet esejev, v katerih pretanjeno in poglobljeno razmišlja o pisanju in smislu poezije. Izbor je na tanko prevlečen s patino nostalgije, miline, gre za zelo umirjeno, introspektivno poezijo, ki si vzame čas za vsakdanje dogodke, reči in ljudi. Prevajalka Namita Subiotto dodaja: »Pesmi Nikole Madžirova so stkane iz izvirnih pesniških podob, porojenih iz pesnikove čuječnosti, senzibilnosti in sposobnosti zamrznitve trenutkov, ki jih sicer neustavljivo odnaša kolesje časa. Nekatere se morda močneje dotaknejo avtorjevega rojstnega kraja in kulturne krajine, večinoma pa odstirajo nedoločljive koščke sveta, mesta in narave ter časa, ki »nikdar ne bo pripadal vsem v istem hipu«. Jezikovno se morda zdijo preproste, a to le zato, ker je pesniku uspelo globoka univerzalna sporočila, ki žuborijo v prostem verzu, zavezana le notranjemu ritmu in pomenu, destilirati v izčiščeno obliko.« Pesniški govorec ne verjame vremenskim napovedim, zasadi sadovnjak negotovosti in se nastavlja svetlobi, pri tem pa se vrača v občutke otroštva, odraščanja, pa tudi odraslega življenja »na koncu mesta / kot ulična svetilka, ki ji nihče / ne menja žarnice.« Je natančen in predan opazovalec, ki verze začini s ščepcem domišljije in gorečnosti, svet si poskuša zamišljati na novo, pri tem pa zrcali tako ranjenost kot upanje. Ko beremo to poezijo, občutimo točno to, kar napoveduje naslov izbora: »Preboleti šestilo časa, / zabodeno v naša srca.« Poezija, ki prikliče nekaj čistega, svežega, edinstvenega.Helena Šuklje: Bližina na recept

Helena Šuklje (1970) se je s svojimi kratkimi zgodbami že predstavila v tiskanih in spletnih revijah ter na radiu, zanje je prejela tudi nagrade in nominacije na različnih literarnih natečajih, zato je bil naslednji korak kratkoprozni prvenec Bližina na recept, s katerim se predstavlja kot svež in obenem dodelan literarni glas.  Knjigo sestavlja dvanajst kratkih zgodb, ki se ukvarjajo predvsem z zapletenimi odnosi med ljudmi, ki pa so vedno zaznamovani še z nečim; moralnimi dilemami, obžalovanji, zamujenimi priložnostmi, boleznimi, hrepenenji in strastmi. Avtorica ob tem pojasnjuje: »Seveda dvoumnost naslova Bližina na recept sproža vrsto miselnih povezav – ali gre za ironijo, redko dobrino, ki umanjka, nadzorovano odmerjanje ali paradoks? Nobena asociacija ni neustrezna. Vendar sem ozadju, na katerem bližine zaživijo ali pa ne zaživijo, v zgodbah dala ključno vlogo, saj se osebno vedno dogaja v kontekstu družbenega. S plastenjem intimnih, tudi usodnih dogodkov v okviru aktualnega dogajanja, ki posrka protagoniste, sem vzpostavila polemičen odnos in kritiko sodobnega časa. Ni pomembno, ali spremljamo arhitekta ali prevajalko, zdravnika ali glasbenika, farmacevtko ali slikarko, pisatelja ali poslovneža, ni pomembno, ali je zgodba pisana v prvi, drugi ali tretji osebi, odločilno ni niti, ali se zgodba dogaja na Jadranskem otoku, v Ljubljani ali v Parizu, bistveno je, da bralec lahko vstopi v mikrokozmose protagonistov in uzre napetosti, etične dileme, vprašanja posameznikove odgovornosti, svobode, ambicije in strahu, pa tudi, da začuti temeljno hrepenenje po bližini, ki je pogosto ni mogoče uresničiti v realnosti, ampak lahko sublimira le v ustvarjalni izraz, v nekaj univerzalnega.«

Zgodbe so res raznolike in premišljeno zgrajene, osebe opravljajo različne poklice, se znajdejo v zelo različnih situacijah, pa vendar v ozadju ves čas tli skupna želja po preseganju razdalje in molka, po pristni bližini, ki jo napoveduje naslov. Avtorica je sicer zaposlena na področju razvoja zdravil v mednarodnem farmacevtskem podjetju, zato v zgodbe enako spretno vključuje umetnost (slikarstvo, literatura, gledališče …) kot znanost (zdravila, cepiva, bolezni, raziskave …). Prav v vseh scenarijih gre onkraj pričakovanega, svojim osebam se posveti in jih zgnete v živa bitja, ki bolj ali manj podlegajo lastnim čustvenim viharjem. Med njimi se vzpostavljajo intenzivne dinamike, ki so podložene z razmerji moči, ne samo družbenimi, temveč tudi tistimi osebnimi, povezanimi s skupnimi zgodovinami ali zanimanji. Vsekakor izrazit prvenec, ki ga lahko na srečo dobite tudi brez recepta!Mateja Ratej: Foltrefer

Zgodovinarka Mateja Ratej (1974) je raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in avtorica več znanstvenih monografij. V okviru koncepta historične antropologije se posveča proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. S proučevanjem kazenskih spisov, ki omogočajo zelo podrobno obravnavo na videz nepomembnih dogodkov, skuša skozi anomalije konkretnih posameznikov razbirati spremenjene družbene, socialne, politične in druge hierarhije, s tem pa tudi obrise predstavnih svetov in prevladujočih miselnih sistemov.V Foltreferju obravnava družbeno turbulentni čas mariborskih štiridesetih let 20. stoletja, ki je zaradi preloma epoh le redko obravnavan v isti sapi. To je pripoved o navdihujoči moči gosto razpredene nevidne mreže ljudi, ki je leta 1941 nastala kot Osvobodilna fronta slovenskega naroda in bila zmožna z nenehno vznikajočimi interakcijami med ljudmi organsko delovati samo v ekstremnih razmerah med življenjem in smrtjo. Arhivski viri, ki bistveno podpirajo pripoved monografije, so nastali v času informbirojevskih procesov, zaradi časovne bližine pa so zgodovinopisno izredno izpovedni. Spregovorijo nam o politični aktivaciji prebivalstva, ki se je do nastopa vojne zaradi nakopičenih kriz in posledičnega pomanjkanja družbenih perspektiv vdajalo apatiji in eskapizmu. Rdeča nit analize je silovita in protislovna kompleksnost Maribora, ki v monografiji figurira kot napaka, motnja v sistemu nacionalne zgodovine, saj ko govorimo o drugem največjem slovenskem mestu med zadnjo svetovno vojno, sintagma narodnoosvobodilno gibanje dvakratno obvisi v zraku – najprej kot narodno in nato kot osvobodilno. Knjiga je obenem mikroskopski pregled družbenega tkiva v letih vojne, ki je ženskemu spolu z brutalno silo omogočila vstop v javno sfero. Nenazadnje je Foltrefer tudi poklon slovenskemu učiteljstvu, saj so bili najtesnejši sodelavci osrednjega organizatorja mariborskega odpora Dušana Špindlerja učitelji in učiteljice.Mary Beard: Rimski cesar

Mary Beard (1955) je zaslužna profesorica za klasične študije Univerze v Cambridgeu in urednica pri Times Literary Supplement za antično literaturo, ki uživa mednarodni akademski sloves. Je avtorica več obsežnih del o antičnem Rimu; Pompeji, za katere je prejela nagrado Wolfson, Spopad s klasiko, SPQR, Ženske in oblast ter Dvanajst cesarjev. Je tudi avtorica nizov scenarijev za televizijske oddaje, njene knjige pa so izšle v več kot tridesetih jezikih.Rimski cesar: Vladati antičnemu rimskemu svetu je njena raziskava dejstev in izmišljotin o vladarjih starega Rima. Razkriva nam, kaj so v resnici počeli in zakaj so o njih pripovedovali tako nenavadne, marsikdaj nadvse mračne zgodbe. Ukvarja se z vprašanji oblasti, podkupovanja in zarot, ponuja pa tudi pregled vsakdanjih opravil cesarjev in okoliščin, v katerih so živeli. Med drugim izvemo, kako so se prehranjevali, s kom so spali, kako so potovali, uradovali, preživljali prosti čas, ljubili in umirali. Spoznajmo tiste, ki so omogočali delovanje vladavine enega človeka: previdne aristokrate, sužnje v kuhinji, marljive tajnike, dvorne šaljivce in celo zdravnika, ki je mlademu princu zdravil vnetje bezgavk. V knjigi izvemo ključna dejstva o vzpostavitvi in obstojnosti samodrštva in tiranije, ki nas opominjajo tudi, ko se tesnobno razgledujemo po sedanjosti. 

VIR: Kreativna baza