V sklopu srečanj #športajmoinberimo (v nadaljevanju #ŠiB) smo se tokrat ustavili v Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer nas je prijazno sprejel sodelavec knjižnice Nino Flisar. V toplo vzdušje je vstopila tudi polna dvorana vedoželjnih dijakinj in dijakov športnih oddelkov mariborske gimnazije – mladih, ki vsak dan pišejo svojo zgodbo na športnem terenu.

V sklopu srečanj #športajmoinberimo (v nadaljevanju #ŠiB) smo se tokrat ustavili v Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer nas je prijazno sprejel sodelavec knjižnice Nino Flisar. V toplo vzdušje je vstopila tudi polna dvorana vedoželjnih dijakinj in dijakov športnih oddelkov mariborske gimnazije – mladih, ki vsak dan pišejo svojo zgodbo na športnem terenu.

Tudi tokratno srečanje je bilo posebno – posvečeno dvema izjemnima slovenskima športnicama, olimpijkama; nekdanji alpski smučarki Ani Drev in atletinji Neji Filipič. V iskrenem in navdihujočem pogovoru, ki ga je vodil Nino Flisar, smo skupaj odkrivali, kako se prepletata na videz sicer oddaljeni poti – šport in knjiga.

Na začetku pogovora je Nino osvežil spomin na prejšnja srečanja #ŠiB, še posebej na tistega s Cenetom Prevcem, ki je ganil marsikoga s svojimi iskrenimi mislimi o tem, kako pomembna sopotnika sta v življenju športnika branje in knjiga.

In prav to smo občutili tudi v pogovoru z Ano in Nejo.
Ana Drev – med belimi strminami in globinami ruske književnosti
Ana Drev se je s smučanjem začela ukvarjati zelo zgodaj – po zgledu starejše sestre. Že pri desetih letih je trenirala samostojno, v gimnaziji pa je resno stopila na pot vrhunskega športa. Povedala je, da smučarji dan začnejo zgodaj, saj je treba izkoristiti vsak trenutek, ko je snežna podlaga idealna. Treningi potekajo v vseh vremenskih razmerah in pogosto daleč stran od doma, kar zahteva ogromno usklajevanja med šolo in športom – a ko imaš voljo, se pot vedno najde.

Z rahlo nostalgijo se je nasmehnila in dodala, da si včasih zaželi več snega v Mariboru – tako kot nekoč. Spomnila se je tudi tekem Zlate lisice in vzdušja, ki takrat napolni pohorsko areno s prav posebno z energijo.

Ana ne skriva, da ji je v težjih trenutkih ob strani stal tudi športni psiholog – psihološka priprava je, kot pravi, nujna. Posebnih ritualov pred tekmo sicer ni imela, a je svojo motivacijo vedno črpala iz notranje predanosti športu in zavedanja, zakaj to počne.

Branje je prišlo v njeno življenje kasneje. Medtem ko ji kot deklici knjige niso bile posebej blizu, danes z veseljem bere, še posebej ruske klasike, ki jih včasih prebere večkrat in jih vsakič doživi drugače. Študirala je primerjalno književnost, kar jo še vedno navdihuje. Priznala je, da so ji nekatere knjige ostale v prav posebnem spominu – kot npr. Alamut na maturi.

Na vprašanje, ali športne biografije lahko služijo kot motivacija, odgovori premišljeno: pomembno je brati z razumevanjem in razdaljo – ne vse, kar piše, je nujno resnično. A vsi športniki, poudari, dajejo vse od sebe. O medijski izpostavljenosti govori iskreno – sama se v njej ni nikoli povsem sproščeno počutila, a jo je sprejela kot del poklica.
Neja Filipič – vsak skok šteje in knjige napolnijo dušo
Neja Filipič se je v atletiki znašla skoraj po naključju – a prav to naključje jo je popeljalo do svojega športa; troskoka in skoka v daljino. Njena zgodba je polna zanimivih trenutkov, ki razkrivajo, kako zelo natančen in zahteven je njen šport. En napačen odskok na deski lahko odloči o vsem. Trenutek je res vse.

S športnim psihologom še ni sodelovala, a njihovo vlogo popolnoma podpira. Sama zna zelo dobro izkoristiti adrenalin, ki ji na tekmah daje dodatno moč. Pri pripravi na tekme ji pomaga glasba – in, zakaj ne, tudi lepo urejeni nohti. Rada se na tekmo odpravi urejena, kar ji daje občutek samozavesti. Ana se je na to pošalila – pri smučarjih si manikire z rokavicami in čelado pač ne moreš privoščiti. Dvorana je izbruhnila v smeh!

Neja pove, da je prostega časa zaradi dolge atletske sezone zelo malo. Pogosto poleti izpusti morje, pozimi pa smučanje. Ko pa pride dopust – septembra ali oktobra – je to zares njen čas, čeprav so takrat že skoraj vsi doma in v službah. Pogreša kakšne običajne stvari, a ve, da so cilji, ki si jih je zastavila, pomembnejši.

Tudi pri njej ima branje posebno mesto. V otroštvu je brala Rdečo kapico in jo z družino tudi večkrat zaigrala. Knjige je dobesedno požirala. V srednji šoli so jih zamenjali učbeniki, a literarni svet ji je ostal blizu. Na maturi je z odliko pisala esej o Shakespearu, knjigo Hči lune pa je prebrala v enem dihu. Danes bere za sprostitev – rada poseže po romanih Dana Browna, včasih pa iz čiste radovednosti prebere tudi kaj povsem nepričakovanega.

Biografij športnikov ni brala, saj raje izmenjuje izkušnje v živo – ob srečanjih, kjer se zgodbe delijo iz prve roke. O medijskem svetu tudi ona razmišlja razumno. Včasih se moraš kot športnik tudi zaščititi – prav vsak komentar ne zasluži pozornosti.

Ob koncu prijetnega in navdihujočega srečanja so dijaki gostji vprašali, ali vsako knjigo prebereta do konca. Obe sta – brez pomisleka – odgovorili: »Da.«

In kako lepo je bilo slišati te zgodbe! O vzponih, o odločnosti, o trenutkih z dobro knjigo, o tekmah, ki jih spremljamo kot gledalci, in tistih, ki se odvijajo znotraj vsakega športnika. Knjige in šport – dvoje, kar oblikuje človeka.

Za konec je sledilo še vabilo k ogledu priložnostne razstave priporočenih knjig #ŠiB ter gradiva JAK-a s športno tematiko. Med platnicami morda čaka naslednja zgodba, ki bo koga navdihnila, da stopi na svojo pot.

Kakšen čudovit dogodek! Že komaj čakamo naslednjega.

Zapisala Tina Podgornik, 21. 10. 2025.

Foto: arhiv Univerzitetna knjižnica Maribor

VIR: OKS