Z dr. Alešem Pavlinom, soustanoviteljem produkcijske hiše Perfo in producentom filma Belo se pere na devetdeset, smo govorili o tem, kako je iz literarne uspešnice nastal eden od najbolj pričakovanih slovenskih filmov leta.

Z dr. Alešem Pavlinom, soustanoviteljem produkcijske hiše Perfo in producentom filma Belo se pere na devetdeset, smo govorili o tem, kako je iz literarne uspešnice nastal eden od najbolj pričakovanih slovenskih filmov leta.

Objavljeno:

sobota, 22. November, 2025

Simona Kruhar Gaberšček

Glavna urednica Marketing magazina

Foto
Črt Piksi

Pa tudi o subtilnem prepletanju filma in blagovnih znamk ter o tem, zakaj zgodba, produkcijska strategija in občinstvo tudi v dobi algoritmov ostajajo ključni elementi uspeha.

Redkokateremu slovenskemu celovečercu se je že pred uradno kinematografsko premiero zgodilo to, kar se dogaja filmu Belo se pere na devetdeset. Že mesece prej je občinstvo zajel neustavljivi val pričakovanja, ki so ga ustvarili kombinacija močne literarne predloge, premišljene produkcijske strategije in skrbno odmerjenih »cukrčkov«, kot jim pravi producent filma Aleš Pavlin. To sta med drugim nova, filmska izdaja istoimenske knjižne uspešnice z novo naslovnico, ki je enaka filmskemu plakatu, s predgovorom avtorice Bronje Žakelj in več kot šestdesetimi fotografijami iz filma, ki je nedavno izšla pri Beletrini (od izdaje prve naklade knjige leta 2018 so je prodali že več kot 22 tisoč izvodov), ter priredba pesmi Dan ljubezni z novim aranžmajem, ki jo je odpela Nana Milčinski, in videospotom s posnetki iz filma. Še posebej pa je pri celotnem projektu opazen globok razmislek o tem, kako film komunicira daleč onkraj platna, ne le med gledalci, temveč tudi med partnerskimi blagovnimi znamkami in mediji.

Aleš Pavlin, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti skupaj z Andrejem Štritofom ustanovil produkcijsko hišo Perfo, je z režiserjem Markom Naberšnikom zgodbo Bronje Žakelj prenesel na film tako, da intimna družinska saga z najtežjimi temami – bolezen, odhodi, preizkušnje – postane univerzalna pripoved o zmagi, prebolevanju in zorenju, uokvirjena z geografijo in časom od Jugoslavije do samostojne Slovenije. Po izjemnem navdušenju in stoječih ovacijah v Sarajevu in Hercegnovem v Črni gori film 12. novembra odpira 36. ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFe), 20. novembra pa prihaja na redni spored slovenskih kinematografov. S Pavlinom, ki je bil v preteklosti močno vpet tudi v oglaševalski svet, smo se pogovarjali o tveganjih in radostih sedemletne poti do filma, o koprodukcijah in sponzorstvih, o subtilnem promocijskem umeščanju izdelkov v filme in serije, o kakovosti slovenskih oglasov in o tem, kako napredek tehnologije spreminja filmsko produkcijo.

V zadnjem času ste se tudi vi znašli v središču pozornosti zaradi filma Belo se pere na devetdeset, ki ste ga posneli po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj. Na sarajevskem filmskem festivalu ste poželi veliko navdušenje – in tudi drugod, kjer si ga je občinstvo že imelo možnost ogledati. Kakšni občutki vas navdajajo ob tem?

Produkcija filma je predvsem zelo veliko tveganje, z zelo dolgo potjo in zelo negotovim rezultatom. In zato sem še posebej ponosen, da se je za zdaj še vse izteklo tako, kot sem si začrtal in si želel.

Ko sva z režiserjem Markom Naberšnikom razmišljala, kje bi lahko imeli svetovno premiero filma, se nama je sarajevski filmski festival zdel najprimernejši, saj izjemno dobro pokriva celotno območje nekdanje Jugoslavije. Želeli smo si, da bi nas umestili v uradno sekcijo festivala v kategorijo Open Air, kjer so predvajani predvsem filmi, ki komunicirajo z občinstvom in imajo velik kinematografski potencial. Čeprav film Belo se pere na devetdeset obravnava težke teme in je žanrsko drama, pa je hkrati izjemno komunikativen, torej privlačen za gledalce. To dokazuje tudi bronasta nagrada občinstva v Sarajevu. Stavit bi lahko šel, da bi dobili prvo nagrado, če bi ga predvajali še 100 kilometrov bližje Sloveniji. Občinstvo je prvi dve nagradi namreč podelilo bolj »balkansko« obarvanima filmskima komedijama – prvo je dobil makedonski film DJ Ahmet, drugo pa lokalni, bosanski film, zabavna lokalna zgodba o upokojencih, ki se odločijo za pobeg iz doma upokojencev. Naš je že malo severnejši, bolj srednjeevropski in po tematiki zahtevnejši, čeprav ima še vedno ta »ex-jugoslovanski« moment. Sarajevski iztržek je bil nad vsemi pričakovanji, premiera je bila nebeško lepa. Tudi to, da igralci filma, v katerem igrajo, pred svetovno premiero sploh še niso videli in so dihali hkrati z občinstvom, je ustvarilo posebno napetost in kolektivni trans. Edina, ki je film videla že prej, je bila Bronja Žakelj, saj je šlo pač za njeno zgodbo in je morala celotno zadevo – zanjo je bil to izjemno zahteven zalogaj – predihati. Naj pri tem še izpostavim, da se film delno – v osemdesetih letih – dogaja v nekdanji Jugoslaviji, delno v Sloveniji, kar mu dodaja še dodatno zanimivost za širše tržišče. Ne gre namreč samo za Bronjino osebno zgodbo in vse tragedije, ki jim je priča in jih doživlja – tudi njena bitka z rakom in zmaga nad njim –, ampak se dotika tudi razpada nekega skupnega prostora, v katerem smo živeli tedaj, v čemer je prav tako posebna simbolika. In tudi to je zelo nagovorilo gledalce v Sarajevu, ki so se zelo čustveno odzvali.

Še bolj magičen pa se mi je zdel prvi tekmovalni filmski festival v Hercegnovem, ki je bil le nekaj dni pozneje. Festival ima v Črni gori dolgoletno tradicijo, bil je že 35. po vrsti. Premiera je bila na znameniti hercegnovski trdnjavi Kanli Kula, in to šele ob 23. uri. Ko se je film končal nekaj čez eno uro zjutraj, so sledile stoječe ovacije. Naša ekipa, vključno z Leo Cok, ki igra Bronjo, Bronjo in mano, se je šla priklonit na oder, aplavz pa kar ni ponehal. Ko smo že hoteli oditi v zaodrje, nam je Anica Dobra (ta legendarna srbska igralka v filmu upodobi Bronjino babico, op. p.) rekla: »Ne, ne, idemo još jednom.« (»Ne, ne, pojdimo še enkrat.«) In aplavz se je nadaljeval. V Hercegnovem sta Anica Dobra in Lea Cok enakovredno dobili nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Do zdaj nam gre torej resnično vse po načrtu.

Film bo kmalu, 20. novembra, tudi v slovenskih kinematografih, še pred tem, 12. novembra, pa bo otvoril program festivala LIFFe. Kakšen odziv slovenskih gledalcev pričakujete? Menite, da bi utegnil podreti kakšen rekord gledanosti slovenskih filmov?

Neskromno in zelo samozavestno bom rekel, da smo že doslej uspeli zelo uspešno komunicirati tako z bralkami in bralci knjige kot tudi s prihodnjimi gledalci filma, pri čemer jih poskušamo ves čas do prihoda filma v slovenske kinodvorane presenečati tudi z dodatnimi »cukrčki«. Prvi je bil že nova, filmska izdaja knjige Belo se pere na devetdeset – s filmsko naslovnico, skoraj šestdesetimi fotografijami s snemanja filma, Bronjinim predgovorom ter Markovim (režiserjevim, op. p.) in mojim zapisom o nastajanju filma. Sledil sem namreč vzoru velikih evropskih držav, kjer ob filmski adaptaciji ponovno izdaš roman, in zelo sem vesel, da je tudi Bronjina knjiga ponovno izšla, tokrat v zbirki Žametna Beletrina, v kateri izhajajo bolj komunikativne knjige – takšne, kot je tudi film.

Drugi »cukrček« pa je pesem Dan ljubezni, pol stoletja stara evrovizijska uspešnica skupine Pepel in kri z Ditko Haberl in skladateljem Tadejem Hrušovarjem. Njegov sin Bernard Hrušovar je ob tej priložnosti ustvaril njeno priredbo v izvedbi pevke in šansonjerke Nane Milčinski. Spremljajoči videospot temelji na čudovitih izsekih iz filma, pesem pa v enem od čustveno najmočnejših prizorov – Bronjini valeti – deluje kot čustveni katalizator. Bronjina mama se je namreč le pet dni zatem za vedno poslovila; Bronja je imela neizmerno željo, da mama pride na valeto. To je težko razumeti, če tega nimaš pred očmi, a v filmu se vidi, kako pomembna je bila njena prisotnost. Ko sva z Markom iskala ultimativno pesem, ki bi prizor še povzdignila, je bilo jasno: to je bil dejansko Bronjin dan ljubezni.

Vse skupaj torej gradimo skoraj učbeniško: knjiga, pesem, videospot, festivalska strategija, otvoritev LIFFe, kar je velik dogodek že samo po sebi. Že pred dvema letoma sem imel na tem festivalu otvoritveni film, Varuhi formule, pri katerem sem sodeloval kot koproducent. Takrat so mi organizatorji povedali, da je bila to najboljša otvoritev LIFFe v zgodovini. In tudi tokrat si ponovno obetam pravi mali praznik.

Da so naša pričakovanja realna, kažejo tudi prvi podatki s trga. Cineplexx bo imel svojo premiero že 18. novembra in vstopnice zanjo so bile več kot mesec dni pred premiero razprodane v manj kot 24 urah. Zato so dodali še eno dvorano in tudi tu so šle vstopnice za med in bile takoj razprodane. Zato lahko tako neskromno trdim, da smo že uspeli ustvariti hype.

Se pravi, da imate vi kot producent neposreden vpliv tudi na to, na kateri festival bo uvrščen film?

Da, absolutno. Seveda mora biti film najprej dober in da zanj obstaja interes. (smeh) Vse to je stvar pogajanj. Pogovarjaš se s programskim direktorjem festivala in svojo ekipo, izbiraš, kdaj bi bil najbolj primeren trenutek za predvajanje filma, kateri festival je najustreznejši za svetovno premiero, tako kot je bilo to v primeru Sarajeva, in podobno. To so lahko tudi zelo trda pogajanja, saj imaš kot producent v glavi celotno sliko, časovno moraš umestiti tudi promocijsko kampanjo, zato je tako veliko odvisno od tega, ali bo na primer film umeščen tudi na festival, kot je LIFFe, in kdaj bo potem na rednem sporedu v kinematografih.

Pot do filmske različice uspešnice Bronje Žakelj je bila sicer precej dolga, saj je nastajala kar sedem let. Tudi produkcija je bila zahtevna; sodelovalo je šest držav, trajalo je tudi, da ste zbrali potrebna sredstva. Zakaj tako trnova pot do končnega izdelka?

Sam sem za knjigo slišal že kmalu po izidu in se mi je njen opis zdel zanimiv, a nisem do takrat še nič ukrenil, niti prebrati je še nisem uspel. Dokler ni k meni prišel Marko Naberšnik in mi povedal, da je spoznal pisateljico Bronjo Žakelj. Prvič sta se seznanila v oddaji Studio City, kjer sta bila oba gosta Marcela Štefančiča. In Marcelu se je zdelo, da bi se lahko ujela, zato jima je predlagal, naj gresta na pijačo. Marko je nato prišel do mene z idejo, da bi na podlagi knjige posneli film, tako da sem roman takrat prebral čez noč in od tistega trenutka naprej smo začeli snovati potencialni film. Moram reči, da sem še posebej ponosen na dejstvo, da pravic za snemanje filma kot produkcijska hiša nismo kupili šele potem, ko je Bronja prejela kresnika, nagrado za najboljši roman preteklega leta, ampak že bistveno pred samo podelitvijo.

In potem smo se lotili scenarija. Že to je bila sama po sebi dolga zgodba. Prva različica scenarija, ki sta jo pripravila Bronja in Marko, je bila videti kot »popoln roman na filmu«, saj je predvidela ekranizacijo skoraj vsakega trenutka v knjigi. To pa v praksi seveda ni izvedljivo, niti ni smiselno. Roman je potreboval resno filmsko adaptacijo. Tako smo angažirali zunanje sodelavce doma in v tujini, tudi sam sem kot sodelavec pri scenariju aktivno sodeloval skozi celoten proces. V najtežjem koronskem času smo po »zoomih« klestili, pisali, metali v koš, začenjali znova. Dokler nismo imeli različice, s katero sta bila Bronja in Marko zadovoljna, v katero smo bili vsi zares prepričani, da je dovolj kakovostna, da bi lahko z njo sploh začeli iskati finančna sredstva za njeno ekranizacijo. In še en vidik je bil tu izjemno pomemben – vsi, ki smo sodelovali v tem procesu, smo nosili veliko odgovornost. V prvi vrsti do Bronje, saj je to njena osebna zgodba, in ne nazadnje tudi do vseh njenih sorodnikov. Ne govorimo namreč o nekih fiktivnih likih, ki naj bi živeli pred stotimi leti, ampak o živih ljudeh. Njen oče, strici, tete – vsi so tu. Treba je biti zelo previden, hkrati pa brezkompromisen: odstraniti smo morali prizore, ki bi bili sicer lepi, a bi film upočasnili. In vse to terja čas.

Ko ste torej imeli različico scenarija, s katero ste bili vsi zadovoljni, ste morali začeti zbirati finančna sredstva. Kako ste se lotili tega?

Na Slovenskem filmskem centru smo dobili 690 tisoč evrov – takrat se je to slišalo veliko, do začetka snemanja pa sta minili še dve leti in inflacija je »pojedla« vsaj 30 odstotkov tega denarja. To ni tip filma, ki ga lahko narediš »na pol«. Želeli smo, da se produkcijska vrednost vidi: kostumografija, scenografija, maska, igralska zasedba, glasba – odkupili smo sedem avtorskih pesmi, samih uspešnic –, zahtevna postprodukcija, čiščenje kadrov, ulični prizori, saj so ulice danes videti povsem drugače kot takrat, ko se film dogaja, vizualni učinki ... Dejansko smo potrebovali 1,5 milijona evrov. Sledila je ekspedicija v tujino, kjer smo se potegovali za manjkajoča sredstva. To nabiranje denarja je bilo zelo zahtevno, saj je konkurenca ogromna, slovenska kinematografija pa precej neprepoznavna. Očitno pa smo projekt resnično dobro pripravili, saj nam je šlo praktično povsod kot namazano in tudi zelo hitro, kar ni ravno običajna praksa. Uspeli smo pri dveh italijanskih javnih filmskih skladih, Hrvaškem avdiovizualnem centru, Filmskem centru Srbije, Filmskem centru Črne gore, Agenciji za film Severne Makedonije in Eurimages, panevropskem skladu, ki podpira in sofinancira produkcijo in realizacijo evropskih filmov.

Vsaka koprodukcija pa ne pomeni le to, da nas podpirajo z denarjem, ampak tudi s kreativnimi pozicijami. To v praksi pomeni, da imamo srbsko igralko Anico Dobro, hrvaškega igralca Vladimirja Tintorja, montažerko in maskerko iz Beograda, snemalca zvoka iz Makedonije; da smo za oblikovanje zvoka poskrbeli v Italiji, da smo film snemali tudi v Trstu in Udinah ter na Hrvaškem, vizualne učinke pa smo ustvarjali na relaciji med Kanado in Črno goro. Skratka, v vseh sektorjih smo se internacionalizirali, s čimer smo sicer dobili »svežo kri«, a je bilo vse skupaj tudi zahtevno koordinirati. Mimogrede, vse to pomeni tudi, da smo v Slovenijo pravzaprav pripeljali tuji davkoplačevalski denar, kar je pomemben argument v razpravah o javnem financiranju filma. Že to je bil samo po sebi velik podvig.

Ker denarja za filme primanjkuje, je sponzorska pomoč marsikdaj ključnega pomena. Tudi pri filmu Belo se pere na devetdeset ste jih pridobili kar precej. Kdo sicer pri filmu običajno pridobiva sponzorje – je to tudi vaša naloga kot producenta?

To, da sponzorji vlagajo v slovenske filme, prav tako ni nekaj najbolj običajnega. Najpogosteje gre za kompenzacije, za pomoč pri logistiki. Nam pa je v teh »magičnih« sedmih letih, kot je trajalo od ideje do nastanka filma, uspelo zbrati prav tako magičnih sedem sponzorjev; to so Donat, Argeta, Zavarovalnica Triglav, Pivovarna Union, Ljubljanske mlekarne, Petrol in na koncu še A1. To je šopek velikih in uglednih znamk, ki so vse tudi finančno prispevale. Da jih je naša zgodba tako pritegnila, si štejem za velik kompliment. Poleg tega je partner tudi Pro Plus, medijska pokrovitelja pa sta Europlakat in Val 202. Pa Mestna občina Ljubljana nam je bila izvedbeno v veliko pomoč. In »last but not least«, velika zahvala oglaševalski agenciji Luna\ TBWA, ki nam je pro bono stala ob strani vrsto let, pomagala pri pripravi marketinške strategije že ob nastajanju filma, ustvarila celostno grafično podobo filma, pomagala pri nekaterih sponzorjih in je z nami tudi zdaj, ko smo v ciljni ravnini.

Pa so izdelki vseh teh podjetij, ki so vas finančno podprla, tudi na določen način umeščeni v film?

Nekateri so umeščeni v film, a zelo subtilno. Naj pri tem dodam, da promocijsko umeščanje izdelkov, product placement, danes ni več tako vulgarno, kot je bilo včasih; saj vsi vemo, da je bil James Bond učbenik product placementa v smislu: »Dajte mi vodko, uf, kako je dobra,« če malo karikiram. Tudi to se je močno spremenilo; pri Jamesu Bondu zdaj na primer vidimo Heinekenovo zvezdico, ki se sveti v enem kotu nekje na hladilniku, ampak ne bije v oči.

Sam predavam na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in ena od tem na mojih predavanjih je tudi product placement, za katerega sem prepričan, da je nujna sestavina vsakega filma. To ni prostitucija v zameno za denar ali visokotehnološke naprave in luksuzne avtomobile, temveč je nujen za časovno verodostojnost. Če posnetek zajame koledar – saj se še spomnite tistih koledarjev, ki so krasili kuhinje v osemdesetih letih? – ali pijačo na mizi, je prav, da so tudi logotipi iz tistega časa. To je za gledalca veliko bolj verodostojno, kot pa če imaš neko fiktivno pijačo. Če je na mizi Donat, nas to v trenutku prestavi v tisti čas. Ali pa tetrapak Ljubljanskih mlekarn; le kdo se ga ne spomni? Zakaj bi posneli nekaj izmišljenega? V filmu Belo se pere na devetdeset boste tako lahko zasledili koledar z logotipom zavarovalnice Triglav iz tistega časa, staro Unionovo pločevinko, Donatovo steklenico, pašteto Argeta, torbo z znakom enega od sponzorjev, prizor z otrokoma, ki se igrata s tetrapakom mleka ... Vse to daje prizorom verodostojnost.

Kaj se podjetju, ki podpre film, pravzaprav še »vrne«, poleg samega umeščanja njihovih izdelkov? Lahko film danes razumemo tudi kot medij, ki prenaša vrednote blagovne znamke?

Seveda. Vsi sponzorji so se v filmu ali v povezavi z njim aktivirali na določen način – Petrol na prodajnih mestih, A1 na premierah, v Pivnici Union smo imeli novinarsko konferenco ob izidu filmske različice knjige Belo se pere na devetdeset, kjer so novinarji dobili tudi darilne vrečke z izdelki sponzorjev, sledila je predstavitev nove različice pesmi Dan ljubezni v Triglav Labu. Sponzorji širijo glas o svoji podpori filma tako v poslovni kot tudi v interni javnosti, med svojimi zaposlenimi, njihovo sporočilo pa je enotno: »Smo ponosni sponzorji filma.« Identifikacija znamk s filmom je zame izjemno dragocena, ker pomeni, da zgodba preseže naš komunikacijski mehurček in se vgradi v njihove ekosisteme.

Bi po vašem mnenju lahko v Sloveniji v prihodnje nastajalo več filmov, ki bi jih sofinancirali oglaševalci, če bi v njih videli način subtilnega pripovedovanja zgodb o vrednotah svojih znamk? Ali pa je to preveč optimistično razmišljanje?

Filma samo s sponzorskimi sredstvi pri nas ne moreš posneti. Film je zelo drag podvig, ki zahteva javno financiranje, saj javna sredstva tvorijo hrbtenico njegovega proračuna. Sponzorstva pa omogočijo, da dosežeš višji standard. Kot sem že omenil, smo odkupili pravice za uporabo sedmih izjemnih pesmi, ki so film povzdignile na višjo raven – in tega ne bi mogli doseči, če ne bi pridobili sponzorjev. Zato sem se tudi tako trdo boril zanje. Pri glasbi pač nismo hoteli delati kompromisov.

Omenili ste že pesem Dan ljubezni, ki še okrepi izjemno čustven trenutek v filmu, Bronjino valeto, na kateri si zelo želi, da bi bila prisotna njena mama, takrat že v zadnjem stadiju bolezni. Katere druge pesmi ste še odkupili in in kako ste jih umestili v posamezne prizore?

Predstavljajte si prizor, ko se srečna družina – takrat jih bolezni še niso doletele, živeli so še povsem brezskrbno – pelje na piknik. V avtu imajo odprta okna, oče kadi, na radiu pa se predvaja pesem »Ribič, ribič me je ujel« Majde Sepe. Glasba, ki te prav ponese v tiste čase.

Potem imamo tipično nedeljsko kosilo v osemdesetih letih: babica kuha juho na štedilniku, zet, ki ga igra Jurij Zrnec, sedi za mizo, kadi in bere časopis, v ozadju pa je pesem »Gozdovi v mesečini« ansambla bratov Avsenik. Res čudovita balada. Narodnozabavna glasba sicer ne bi bila moja prva izbira, ampak v tem prizoru deluje perfektno.

Za prizor, ko Bronja pri osemnajstih letih s prijateljicami pleše v diskoteki, potem ko prvič premaga raka, smo najprej hoteli pridobiti svetovni italijanski disko hit in znamenito pevko te pesmi tudi zasesti v manjši vlogi v filmu, a žal zaradi njene bolezni, enake Bronjini – kako srhljivo je to sovpadalo s samim filmom –, to ni bilo mogoče in smo se nato odločili za pesem »Bye Bye Baby« takrat zelo priljubljene slovenske zasedbe Moulin Rouge. Ko dekleta nehajo plesati, se začne pesem »Še je čas« skupine Martin Krpan. Ko Bronja na zabavi sreča bodočega moža, še vedno pa preboleva bratovo smrt, slišimo čudovito »Poljubi me« Bajage. Ko se v neki kavarni razhaja s fantom, se predvaja še ena Bajagova pesem »Od kad tebe volim«. V odjavni špici pa je znova Dan ljubezni. Te pesmi so del tkiva filma – brez njih bi bila čustvena amplituda drugačna.

Na podlagi vašega dosedanjega opisa imam občutek, da gre za resnično ganljiv, čustev poln film, ki bo gledalce pustil v solzah. Ali vendarle vključuje tudi kaj humorja, ki ga znamo Slovenci zelo ceniti?

Seveda. Predstavljajte si Jurija Zrneca na pikniku, ko na žaru meso šprica s pivom Union, ob tem pa pravi »malo vase, malo pa na prase«. Verjetno se še spomnite, ko smo imeli sistem par-nepar, po katerem so ob določenih dneh lahko vozili le avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice. No, Zrnec v nekem prizoru barva trojko na registrski tablici in ob tem zmerja soseda; tudi to je zelo duhovito.

Film je pač tak: smeješ se, malo jokaš, potem pa se spet nasmehneš. A dvorano zapustiš srečen, ker je sporočilo jasno: Bronja je zmagovalka. Sedemnajst je bila stara, ko je zbolela, in prognoza se je glasila, da bo težko dočakala božič. Toda iz njene zgodbe ne delamo »žalostinke«. Zato se film tudi konča z rojstvom njenega prvega otroka, ima torej happy end. In to po hollywoodsko poudarimo tudi v odjavni špici: Bronja je danes mama dveh otrok, živi in dela v Ljubljani, njen roman je preveden v osem jezikov. In to je velika zmaga, kajne?

Celoten intervju preberite v tiskanem MM-u #533.

VIR: MM