Ekskluzivni intervju z dr. Dejanom Paravanom o razlogih za odhod z vrha GEN Energije, novih izzivih in o novih svetovnih zgledih.

Sredi oktobra je odjeknila novica, da dr. Dejan Paravan na lastno pobudo zapušča mesto generalnega direktorja GEN Energije. Novembra je nadzorni svet družbe izbral njegovo naslednico, dozdajšnjo finančno direktorico Nado Drobne Popovič, ki je položaj uradno prevzela s prvim decembrom. In ravno na ta dan, prvi dan njegove »brezposelnosti«, smo se z dr. Paravanom pogovarjali o razlogih za odhod in njegovih načrtih za prihodnost.

Danes je prvi dan, ko uradno niste več generalni direktor GEN Energije. Kako se počutite?

Zelo dobro.

Vam je odleglo?

Na to ne gledam tako. Seveda, funkcija, ki sem jo opravljal, je izjemno odgovorna, izpostavljena in povezana tudi s takšnimi in z drugačnimi pritiski. S tega vidika lahko rečem, da se počutim bolj sproščeno. Ne bi pa rekel, da mi je odleglo. 

Novica o tem, da odhajate, je bila veliko presenečenje. Zakaj ste se odločili za odhod eno leto pred koncem mandata?

Mogoče je bila presenečenje za tiste, ki me ne poznajo. Za odhod sem se odločil preprosto zaradi tega, ker želim zamenjati karierni izziv in oditi v podjetniške vode. To je bila moja želja. Pred kratkim sem dopolnil 50 let in zavedal sem se, da nimam več neskončno časa za izvedbo takšnega prestopa.

Preprosto sem ocenil, da je zdaj pravi trenutek, da naredim ta korak in se preizkusim v novi vlogi. Zavedam se, da je ta poteza zame do neke mere tudi tvegana, menim pa, da je sreča na strani drznih. Če bi dočakal pokoj, ne da bi to poizkusil, bi to obžaloval.

Koliko časa je zorela ta odločitev?

Zelo dolgo, s to mislijo sem se poigraval še v času, preden sem odšel na GEN Energijo. Je pa dejstvo, da mi je tudi vodenje tako velikega in pomembnega podjetja, kot je GEN Energija, predstavljalo velik izziv, zato sem ga tudi sprejel. Na pretekla tri leta sem ponosen in hvaležen za priložnost, zato te odločitve nikakor ne obžalujem. Zdi pa se mi, da je zdaj dozorel čas za nov korak v moji karieri.

Direktor GEN Energije ste bili dobra tri leta, od oktobra 2022. Je bilo to dovolj za uresničitev ciljev, ki ste si jih zadali ob imenovanju na položaj?

Tiste stvari, ki sem jih lahko, sem po mojem mnenju družbi dal. Prizadeval sem si, da raven delovanja družbe in celotne skupine GEN dvignem še nekoliko višje, v smeri orientiranosti k ciljem, da zastavim čim bolj jasno strategijo prispevka skupine k energetskemu prehodu, k razogljičenju elektroenergetskega sistema.

V teh treh letih je GEN zaznaval odlične poslovne izide, slovenskim odjemalcem smo pomagali pri regulaciji cen z več sto milijoni med energetsko krizo, razvili smo petletni produkt jedrski PPA za podjetja, izboljšali smo strategijo upravljanja proizvodnega portfelja in s tem povezanih tveganj.

Tudi na projektu JEK 2 sem po mojem mnenju pustil svoj pečat, seveda skupaj z vsemi sodelavci. Zelo smo si prizadevali, da bi projekt na karseda transparenten način predstavili javnosti in da bi čim bolje pripravljeni prišli do trenutka, ko bo na vrsti sprejemanje končne investicijske odločitve. V družbi smo vzpostavili ekipo za SMR-je, tako da danes podrobno spremljamo razvoj tudi teh jedrskih tehnologij in preučujemo možnosti njihove implementacije v Sloveniji.

Na direktorskem mestu vas je zamenjala dozdajšnja finančna direktorica Nada Drobne Popovič. Bi bila to tudi vaša izbira?

Da, to bi bila tudi moja izbira. Nada se je poslovodstvu kot finančna direktorica pridružila pred približno letom in pol, kot poslovni direktor pa se nama je pridružil še dr. Bruno Glaser. V tem letu in pol smo kot poslovodstvo delovali zelo dobro, zelo usklajeno, in se dopolnjevali.

Ga. Nada je izjemno izkušena menedžerka, v tem času pa je temeljito spoznala delovanje celotne skupine, tako da menim, da je zelo logična naslednica na tem položaju. Tudi če bi moral sam izbirati, bi izbral njo.

In kaj boste počeli zdaj? Ali drži, da naj bi odšli v družbo NGEN?

Res je. Lastniki skupine NGEN so me povabili, da se jim pridružim in pomagam naprej razvijati zgodbo, ki so jo začeli v Žirovnici. Ponudbo sem sprejel in sredi januarja začenjamo novo zgodbo.

Kakšna bo vaša vloga?

Ekipi se bom pridružil kot poslovodja. Družba bo imela po novem dva direktorja, mene in zdajšnjega direktorja ter solastnika Romana Bernarda. Jaz naj bi bil zadolžen predvsem za razvoj tujih trgov in novih poslovnih modelov.  

Boste tudi lastniško vstopili v podjetje?

Ne, za zdaj to ni v načrtu.

V kaj se po vašem mnenju lahko razvije družba NGEN? Kako daleč lahko seže?

To podjetje je nastalo leta 2019, po šestih letih ima že skoraj 200 zaposlenih, prisotno pa je že na številnih trgih po vsej Evropi. Imajo izjemno motivirano in mlado ekipo, imajo pravi duh in dobro vizijo – razvijanje produktov fleksibilnosti in produktov, vezanih na digitalizacijo elektroenergetskih omrežij.

Po mojem mnenju je to zelo propulzivno področje in nekaj, kar elektroenergetika danes na splošno potrebuje, zato menim, da ima podjetje zelo velik potencial. Nadejamo se, da bo postalo prepoznaven igralec na evropskem in tudi širšem globalnem trgu.

Samo za medklic: Do zdaj ste se morali iz Nove Gorice, kjer živite, voziti v Krško, po novem se boste morali voziti na Gorenjsko. Nekako vam ne uspe najti službe, ki ne bi vključevala dolge vožnje na delovno mesto.

(smeh) Človek ne more imeti vsega v življenju. Je pa res, da med Novo Gorico in Žirovnico obstaja neposredna železniška povezava po Bohinjski progi. Sicer je zelo počasna, a po dolžini je sorazmerno kratka. Tako da malce računam tudi na to vrsto transporta, ker bi lahko že po poti postoril marsikaj, česar v avtomobilu ne morem. Ali se bo ta možnost tudi v praksi izkazala za smiselno, pa vam bom lahko povedal čez kakšno leto.

Vaš odhod z GEN je dvignil precej obrvi. Odhajate v času, ko družba načrtuje največjo naložbo v samostojni Sloveniji – drugi blok nuklearke. Kakšno sporočilo vaš odhod daje v povezavi z obeti za gradnjo JEK 2?

Treba je razumeti nekaj, kar smo ves čas poudarjali – JEK 2 je medgeneracijski projekt, izjemno kompleksen in dolgoročen. Kot tak ne more in ne sme biti odvisen od enega posameznika. Tega projekta ne razvija posameznik, ampak široka ekipa v sodelovanju z vsemi deležniki, vključno z državno oblastjo.

S tega vidika si upam trditi, da moj odhod ne bo imel pomembnega vpliva na potek projekta. V zadnjih treh letih sem si prizadeval okrog projekta vzpostaviti zelo kompetentno ekipo in dr. Bruno Glaser kot vodja projekta JEK 2 ostaja na položaju. Zato je po mojem mnenju vsakršna »drama« v povezavi z mojim odhodom in usodo projekta povsem nepotrebna.

Je pa Roman Bernard, ki se mu boste pridružili v poslovodstvu NGEN, v zadnjem času izražal dvome o smiselnosti projekta. Septembra je na primer za Radio Slovenija dejal, da bomo zaradi pospešene solarizacije in nameščanja baterijskih hranilnikov elektriko iz JEK 2 potrebovali le polovico leta in da je zaradi tega vprašljiva ekonomika. 

Vsak ima svoje mnenje. Veseli me, da bom imel več časa in priložnosti, da g. Romanu predstavim tudi svoj pogled in ga podprem s podatki.

Energetika, kot sem že večkrat izpostavil, ni področje, na katerem bi z eno tehnologijo, z eno rešitvijo, rešili vse izzive, ki nas čakajo. Je izjemno kompleksna panoga in za zagotovitev zanesljive, varne in konkurenčne oskrbe je vedno potreben mozaik različnih tehnologij.

In še vedno sem prepričan, da za razogljičenje potrebujemo kombinacijo obnovljivih virov in jedrske tehnologije, seveda ob hkratnem vlaganju v pametne rešitve in pametna omrežja, torej na področje, na katerem deluje NGEN. Tukaj torej ne vidim nobenega konflikta, prej dopolnjevanje.

Poleg Evropske unije na svetu obstaja še ena velesila, ki ni bogata s fosilnimi viri – Kitajska. In če pogledate, kako so na Kitajskem zasnovali svoj načrt razogljičenja, vidite, da gre ravno za kombinacijo obnovljivih virov in jedrskih tehnologij. In Kitajska je danes tista, ki prednjači na obeh področjih.

Lahko rečemo, da Kitajska na področju energetike danes že predstavlja zgled za druge države?

Da, vsekakor. Kitajsko sem imel prvič priložnost obiskati letos spomladi in dejansko sem bil navdušen nad tem, kar sem videl. Moram reči, da imamo v zahodnem svetu v povezavi s Kitajsko cel kup zgrešenih predstav in predsodkov. Od njih bi se lahko marsičesa naučili, marsikaj bi lahko vzeli kot zgled.

Lahko navedete kak primer, ki se vam zdi še posebej poveden?

Predvsem sem bil navdušen na ravnjo konkurence v državi. Kitajska velja za komunistično, enopartijsko državo s planskim gospodarstvom, dejansko pa je njihov trg izjemno razvit in konkurenčen. In ravno ta konkurenčnost je omogočila skokovit napredek države.

Danes Kitajska nima več konkurenčne prednosti zaradi poceni delovne sile, njihovo gospodarstvo pa ne temelji na kraji zahodnih tehnologij. Uspešni so zaradi notranjega konkurenčnega boja med podjetji. In to je tudi eden ključnih dejavnikov, ki jih pogrešam v Evropi.

Zdi se mi, da nam je kot Evropejcem preveč udobno, postali smo neke vrste talci svoje lastne uspešnosti, svoje dominacije v preteklih stoletjih. Posledično smo izgubili lakoto, zagrizenost v boju za uspeh. Dokler te miselnosti ne bomo spremenili, tako dolgo bomo težko tekmovali z drugimi svetovnimi velesilami na globalnem trgu.  

Kaj pa je po vašem mnenju trenutno največji izziv slovenske energetike?

Investicije. Investicije v nove zmogljivosti na področju omrežja ali na področju proizvodnje. Na tem področju moramo biti boljši. Obstaja vrsta objektivnih razlogov, zakaj pri tem že danes nismo uspešnejši – eden je gotovo umeščanje v prostor, za kar vsi vemo, da predstavlja »rak rano« dozdajšnjega razvoja.

Je pa ta težava povezana s tematiko, ki sva jo načela malo prej: da nam je preveč udobno. Ničemur se nismo pripravljeni odpovedati, vsak poseg v »naš« prostor je preveč. Morali bi se bolje zavedati, da brez teh investicij ne bo napredka. Zanesljiva, stabilna in konkurenčna oskrba Slovenije z brezogljično energijo brez velikih investicij ni mogoča.

Še naprej se bom zavzemal za strokovne in čim bolj objektivne razprave z vključevanjem širše javnosti, da bi končno sprejeli nekakšen kompromis – kaj želimo in čemu smo se pripravljeni odpovedati. Diskurz, v katerem vsaki stvari nasprotujemo, ko pri vsakem projektu najdemo napako in domnevno boljšo alternativo, nas drži v slepi ulici in bo na dolgi rok še naprej zniževala našo konkurenčnost in posledično preprečevala naš razvoj. 

VIR: Naš Stik