V času svetega Nikolaja, zavetnika pomorščakov, oživijo zgodbe praznih stolov, radijskih pozdravov, pogumnih dejanj in tradicij, ki prepletajo Slovenijo in Hrvaško.

Sveti Nikolaj, zavetnik pomorščakov, ima na Jadranu poseben pomen, saj varuje vse tiste, ki svoje življenje preživljajo na morju. Številne družine vsak dan pogrešajo svoje bližnje. Božična miza je pri pomorskih družinah pogosto nepopolna, prazni stoli pa pripovedujejo zgodbe ljudi, ki jih morje za mesece zvabi daleč od domačega pristanišča. Mnogo sinov ni prepoznalo očeta, ko se je po dolgem času vrnil z ladje. Takšni trenutki razkrivajo, kako globoko v družinsko življenje sega poklic, ki zahteva pogum, odpovedovanje in neprestano zaupanje, da jim bo morje naklonjeno. 

Danes na svetovnih morjih pluje približno 2 milijona pomorcev, med njimi okoli 22.000 Hrvatov, kar državo uvršča med deset najpomembnejših pomorskih narodov na svetu. Hrvaški pomorščaki so visoko cenjeni zaradi znanja, profesionalnosti in tradicije, ki se ohranja iz generacije v generacijo. Prav ta tradicija je razlog, da tudi v času sodobnih tehnologij ostajajo živi običaji, ki imajo poseben pomen. 

Eden takšnih je radijska oddaja Pomorski večer, ki že več kot sedemdeset let vsak ponedeljek povezuje oceane in domove. Na kratkem valu jo poslušajo pomorci po vsem svetu, domači pa v uredništvo pošiljajo osebne pozdrave, ki jih voditelj prebere v eter. Tako mornarji sredi Atlantskega ali Indijskega oceana slišijo glas doma, pozdrave pa lahko domov pošljejo tudi oni. 

Oddaja ne združuje le družin, temveč ima presenetljivo široko občinstvo po vsej Hrvaški, saj kljub tehnološkemu napredku ostaja simbol pomorske identitete, topline in zvestobe tradiciji, ki je pomemben del narodovega značaja.
 

Čast in pogum sta spremljala pomorščake nekoč in danes. Napisala sta nešteto presenetljivih zgodb.

 
Nepozabna je zgodba ladje Carpathia, ki je leta 1912 prva prispela do nesreče Titanika.

 
Ko je posadka prejela klic v sili, je kapitan Arthur Rostron izklopil ogrevanje ladje in preusmeril paro v turbine, kar je ladji omogočilo izjemno hitrost in prihranilo dragoceno uro plovbe, zaradi katere je bilo rešenih 712 ljudi. Na krovu je bilo več kot sedemdeset hrvaških pomorščakov, med njimi komaj osemnajstletni natakar Josip Car iz Crikvenice, ki je pomagal sprejemati preživele in je domov prinesel rešilni jopič s Titanika. Danes ga v Pomorskem in zgodovinskem muzeju v Reki hranijo kot edini tak eksponat v Evropi, simbol solidarnosti in neomajnega pomorskega poguma. 

Čar pomorske dediščine živi tudi v današnjih hramih kulture. V Betini na otoku Murterju “Muzej betinske drvene brodogradnje” ohranja mojstrstvo tradicionalne gradnje lesenih bark, med katerimi je najznamenitejša gajeta. Gajeta je tradicionalno dalmatinsko leseno plovilo, dolgo običajno med 5 in 8 metri, z značilnim latinskim jadrom in širokim, stabilnim trupom. Gre za eno najbolj prepoznavnih bark na hrvaški obali, zlasti v Dalmaciji in na otokih. V prazničnem času Betina dobi posebno podobo, ko latinska jadra zasvetijo v prazničnih lučkah, kar ustvari edinstven prizor, ki združuje tradicijo, estetiko in duh Jadrana. 

Skrb za ohranitev te dediščine se nadaljuje tudi skozi čezmejni projekt Mala barka, v katerem sodelujeta Hrvaška in Slovenija. Projekt obnavlja tradicionalna lesena plovila, dokumentira znanje mojstrov ladjedelništva in vzpostavlja interpretacijske centre, ki ohranjajo živo zgodbo severnojadranske pomorske kulture. 

Mala barka dokazuje, da morje ni meja, temveč most sodelovanja, skupne zgodovine in prihodnosti, v kateri se ohranja pomorska identiteta. 

Ko decembrski prazniki prinesejo toplino in luči, se na Jadranu prepleteta tradicija in sodobnost. V radijskih valovih, v muzejski tišini, v zapisih zgodovine in v svetlikajočih se jadrih Betine živi pomorska zgodba, ki povezuje ljudi, obale in generacije. V njej se odražajo dom, pogum in upanje, vrednote, ki so pomorščake spremljale vedno in povsod. 

VIR: Hrvaška turistična skupnost