Distribucijska podjetja v zadnjem času dobivajo opazno več vlog za priključitev baterijskih hranilnikov neposredno v razdelilno-transformatorske postaje, kar odpira več vprašanj. Odgovori nanje so večinoma pozitivni, je pa tudi nekaj takšnih, ki bi lahko v prihodnje s seboj prinesli težave.

S povečevanjem deleža nestanovitnih obnovljivih virov se je sprožilo tudi vprašanje, kako čim bolj učinkovito shraniti proizvedeno električno energijo, ko je je preveč, za čas, ko je v sistemu primanjkuje. Z razvojem tehnologij so se kot ena izmed rešitev pojavili tudi baterijski hranilniki, s tem pa tudi novi elementi v elektroenergetskem sistemu. O tem, kak vpliv imajo in katere so njihove prednosti ali slabosti, smo se pogovarjali z Matjažem Osvaldom, izvršnim direktorjem za področje obratovanja in razvoj distribucijskega omrežja na Elektru Ljubljana.

Hranilniki načelno zelo koristijo

Baterijski hranilniki, ki se vgrajujejo pri končnih odjemalcih v samooskrbah ali pri industrijskih odjemalcih v industrijskih conah, kot pravi Matjaž Osvald, distributerjem koristijo, saj zmanjšujejo konice oddaje in na drugi strani tudi porabe ter s tem lajšajo težave, ki 
jih te povzročajo v omrežju. 

Podobno velja tudi za večje hranilnike, ki se jih namešča v industrijskih obratih ali industrijskih conah, saj ti, čeprav z njimi distribucijska podjetja ne upravljajo neposredno, s shranjevanjem presežkov energije razbremenjujejo lokalna omrežja. Večji hranilniki bi prišli zelo prav tudi na območjih, na katerih ni zagotovljenih zadostnih rezervnih prenosnih zmogljivosti ob okvarah delov omrežja oziroma izpadov daljnovodov, na primer na območju Črnomlja oziroma v Beli krajini ali Kočevju.

Povečano povpraševanje za priključitev hranilnikov neposredno v RTP

V zadnjem času v distribucijskih podjetjih zaznavajo povečano povpraševanje po podeljevanju soglasij oziroma priključevanju hranilnikov z močjo 10 MW in več neposredno na lokalne RTP, pri čemer se odpira vprašanje, v kolikšni meri ti res lahko pomagajo pri obvladovanju razmer v sistemu. 

»Povečano zanimanje investitorjev za priključitev hranilnikov neposredno v RTP smo zaznali v poletnih mesecih, pri čemer smo do zdaj samo na območju Elektra Ljubljana izdali že za 90 MW projektnih pogojev, vsaj še toliko vlog pa čaka na obdelavo,« pravi Matjaž Osvald in dodaja, da nekatere ocene, ki so jih opravili, kažejo, da bi bilo lahko takšnih vlog vsaj še za okoli 300 MW, pri čemer pa je zaradi tehničnih omejitev obstoječih RTP možnost njihove dejanske izvedljivosti precej manjša. 

RTP na območju Elektra Ljubljana so namreč že zdaj preobremenjeni in dejansko ne omogočajo dodatnih priključitev večjih naprav. Poleg tega gre ob dograditvi ali zgraditev novega RTP tudi za dolgotrajne postopke, pri čemer so trenutni dobavni roki samo za transformatorje (če bi na primer obstoječe 31,5 MVA transformatorje želeli zamenjati z močnejšimi 40 MVA) več kot dve leti. 

Ob tem ne gre zanemariti tudi potrebnih velikih dodatnih finančnih sredstev, ki ob že tako povečanem obsegu nujnih naložb še niso zagotovljena. Poleg tega je za lastnike hranilnikov, ki izvajajo sistemske storitve, predvidenih cel kup olajšav, tako da med drugim ne plačajo priključne moči in so še tri leta oproščeni plačevanja omrežnine, ki je za distribucijska podjetja sicer poglavitni vir financiranja naložb.

Pogovori z investitorji, pravi Matjaž Osvald, so pokazali, da naj bi ti hranilnike uporabljali predvsem za shranjevanje presežkov električne energije iz sončnih elektrarn, ki bi jih nato po potrebi vračali v omrežje. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi tovrstni hranilniki predvsem zasedali prenosne zmogljivosti od elektrarn do RTP in nato tudi razpoložljive transformatorske zmogljivosti samih RTP ter s tem onemogočali priključitev drugih odjemalcev. 

»Še posebej je skrb vzbujajoča napoved, da naj bi nekateri te hranilnike izrabljali samo za nudenje sistemskih storitev na prihodnjem odprtem evropskem trgu, saj bi to lahko pomenilo, da bodo te storitve v popolnem nasprotju s trenutnimi zahtevami in potrebami v domačem omrežju.« 

V tem primeru, poudarja Matjaž Osvald, neposrednih koristi tovrstnih hranilnikov za distribucijsko omrežje ne vidijo. Znajo pa jim povzročati določene težave, saj bodo v RTP zasedli vse proste priključne zmogljivosti, kar ob naraščajoči elektrifikaciji pomeni, da distributerji ne bodo mogli zadostiti potrebam drugih uporabnikov omrežja.

Pri baterijskih hranilnikih se po mnenju Matjaža Osvalda pojavljajo trije tipi investitorjev. Prvi so takšni, ki imajo željo postaviti hranilnik in potem z njim opravljati neke sistemske storitve za sistemskega operaterja na evropskem trgu ali pa jih uporabljati za trgovanje z električno energijo. Drugi so tisti, ki iščejo primerna zemljišča in nekega ponudnika ter želijo postaviti hranilnik z namenom, da bi ga potem nekomu prodali. Tretji tip pa so tisti, ki nimajo lastnih investicijskih sredstev, ampak ob zavedanju, da obstajajo tehnične omejitve, želijo le pripeljati neko zemljišče do gradbenega dovoljenja za hranilnik, potem pa to predati nekemu konkretnemu investitorju.

Če v odgovoru na naslovno vprašanje povzamemo razmišljanja Matjaža Osvalda, lahko zapišemo, da so baterijski hranilniki v distribucijskem omrežju, če gre za izravnavanje konic in uravnavanje porabe, lahko zelo koristni. 

Če gre za njihovo uporabo predvsem v »komercialne« namene, pa lahko s seboj prinesejo kopico težav, saj pomenijo veliko dodatno obremenitev za obstoječe RTP ter težnjo k njihovi širitvi in povečevanju zmogljivosti, kar za distribucijska podjetja pomeni velika dodatna vlaganja. 

VIR: Naš Stik