Do 400 kilometrov z enim polnjenjem in polnjenje v manj kot pol ure. Kje ima izpuh vozilo na vodik?

Ljubljana je v redni mestni promet vključila 8 avtobusov na vodik, ki se od tega tedna že lahko polnijo na novi polnilnici v Stanežičah, kjer omogočajo polnjenje tako vodikovim kot električnim avtobusom, ob enem pa je vodikova polnilnica namenjena tudi osebnim uporabnikom - lastnikom tovornih in osebnih vozil, ki delujejo na vodik. 

Po tehnični definiciji je tudi vodikov avtobus električno vozilo. Ključna razlika v primerjavi z baterijskim avtobusom je v tem, da elektrike ne shranjuje v veliki bateriji, temveč jo proizvaja sproti. V gorivni celici vodik reagira s kisikom iz zraka. Pri tem nastajata električna energija in voda. Elektrika poganja elektromotor, voda pa je edini stranski produkt.

»Večina vode izpareva na strehi avtobusa v obliki vodne pare. Na strehi so ventilatorji, ki jo izpihujejo, zato se med vožnjo vidi, kot da se iz avtobusa rahlo kadi,« pojasnjuje direktor Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) Rok Vihar.

Če se del pare utekočini, se voda izloči skozi poseben ventil. »Gre za čisto, praktično demineralizirano vodo,« dodaja.

Doseg: do 400 kilometrov na dan

Vodik je shranjen v kompozitnih rezervoarjih na strehi vozila. Skupna kapaciteta znaša 30 kilogramov. »Z enim polnjenjem lahko avtobus prevozi okoli 400 kilometrov, kar je več kot najdaljša dnevna delovna naloga,« pravi Vihar.

Po njegovih besedah vozilo dnevno brez težav prevozi več kot 350 kilometrov, tudi 400 ali več. Zato ga je mogoče vključiti tudi na najdaljše linije. »Avtobus je lahko čisto enakovredno umeščen v promet kot obstoječi avtobusi na dizel ali metan,« poudarja.

Avtobus je napolnjen v manj kot pol ure

Polnjenje vodikovih avtobusov poteka na javni polnilnici v Stanežičah pri tlaku 350 barov: »Prve tri do štiri polnitve trajajo 10 do 15 minut. Nobena polnitev pa ne traja več kot pol ure,« je na otvoritvi prve vodikove polnilnice povedal namestnik direktorja Energetike Ljubljana Srečko Trunkelj. 

Polnjenje je na začetku hitrejše, ker so zalogovniki na postaji polni in pod visokim tlakom, zato vodik hitro prehaja v rezervoarje avtobusa. Ko se tlak v zalogovnikih zniža, mora sistem vodik dodatno stiskati s kompresorjem, hkrati pa nadzorovati temperaturo, saj se plin pri visokem tlaku segreva. Zaradi tega se naslednje polnitve nekoliko podaljšajo. Kljub temu hitrost polnjenja omogoča, da avtobus opravi celotno dnevno nalogo brez daljših zastojev.

Trenutna cena vodika znaša približno 20 evrov na kilogram, po podatkih LPP 20,6 evra. Za primerjavo: povprečno osebno vozilo ima petkilogramski rezervoar. »To pomeni približno 100 evrov za polnjenje, s katerim z osebnim vozilom na vodik prevozite okoli 600 kilometrov,« pravi Trunkelj.

Ob tem opozarja, da vodik trenutno ni tržno oblikovan energent. »Nikjer na svetu se vodik ne prodaja po proizvodni ceni. Vedno je subvencioniran, da se tehnologija uveljavi.« 

VIR: Naš Stik