OD BELE HIŠE DO SIVIH CEST: UČINKI PRODORA UPORABE SUPERLATIVA V VSAKDAN

Podatki jasno kažejo na izrazito prevlado ameriškega predsednika Donalda Trumpa v slovenskem medijskem diskurzu, ter relativno manjšo prisotnost dveh najvišjih domačih političnih funkcij; predsednika vlade Roberta Goloba in predsednico države Natašo Pirc Musar. Značilna pa ni le količina Trumpovih objav, ampak tudi vsebina.

Ni mi všeč da sem v naslovu priimek predsednika tako pomembne države uporabil na tak način. Se opravičujem. Ne gre drugače, več o tem v nadaljevanju. Statusi vodilnih so sveti in nadosebni, ker vodijo in predstavljajo skupnost.  A hkrati niso nedotakljivi.

V januarju 2026 je bilo v slovenskih medijih objavljenih 211.256 prispevkov. Donald Trump je bil omenjen 28.434-krat, kar predstavlja približno 13,5 % vseh objav in je 4,6-krat več kot omembe Roberta Goloba ter skoraj 8-krat več kot omembe Nataše Pirc Musar. Robert Golob z 6.120 omembami dosega okoli 2,9 % vseh objav in se pojavlja približno 1,7-krat pogosteje kot predsednica republike. Nataša Pirc Musar je bila z 3.646 omembami prisotna v približno 1,7 % vseh objav. Podatki jasno kažejo na izrazito prevlado Trumpa v slovenskem medijskem diskurzu ter relativno manjšo vidnost obeh najvišjih domačih političnih funkcij.

Ne živimo le v poplavi (dez)informacij, temveč tudi  v dobi »resničnih hiperbol«. Če smo se danes zjutraj v prometu zalotili, da smo namesto tihega negodovanja besno trobili vozniku pred sabo in ga kriče označili za »največjo katastrofo v zgodovini križišč«, nismo sami. Postajamo del globalnega komunikacijskega valovanja; usklajen šum globalne komunikacijske kakofonije, ki ji dirigira maestro ameriški predsednik Donald Trump, ki ne pozna srednjih tonov. V svojih govorih ni le politik; je vrhunski blagovni znamčevalec, ki uporablja presežnike kot orožje. Beseda greatest (največji) se v njegovem govoru pojavi tudi do štiridesetkrat (govor WEF 21. 1.  2026  Davosu). Lingvisti so ugotovili, da je Trumpov besedni zaklad v javnih nastopih pogosto na ravni osnovnošolca, kar pa ni slabost – ravno nasprotno. Preprostost v kombinaciji z močnimi pridevniki omogoča, da se sporočilo neovirano širi skozi vse plasti družbe.

Diktatura superlativa deluje kot močan belilni kislinski pripravek, ki iz naše družbene tkanine odstranjuje vse za kritično razmišljanje nujnih madežev »50 odtenkov sive«. Kjer smo včasih priznavali prostor za dvom, kompromis in niansiranje – tisto sivo območje, kjer se dejansko odvija življenje in politika – zdaj vlada binarnost absolutnega. Trumpova retorika ne pozna »delno uspešnega zakona« ali »razmeroma dobrega trgovinskega sporazuma«; vse je bodisi »največji dosežek v zgodovini človeštva« bodisi »popolna katastrofa in izdaja«. Ko te skrajnosti postanejo naš vsakdanji jezik, siva barva postane sumljiva. Iskanje srednje poti se ne razume več kot modrost, temveč kot šibkost ali pomanjkanje hrbtenice.

Takšna jezikovna inflacija razkraja tradicionalno retoriko. Če je PR umetnost »glajenja robov«, danes postaja orodje za »poplavljanje terena«.  Ne išče se resnice, temveč alternativne narative, ki temeljijo na hitrosti in konfliktu. Če ni »najboljše«, je »popoln propad«. In ta plima  binarnosti  / bipolarnosti zaliva naša življenja. Počasi, a z gotovostjo, kot klimatske spremembe. 

V tem novem svetu je binarnost postala obvezna oprema za preživetje v javnem prostoru. Naše ceste in dnevne sobe niso več prostori za raziskovanje različnih perspektiv, temveč arene, kjer se bije boj med »najboljšim« in »najhujšim«. Z izbrisom odtenkov sive smo izgubili sposobnost, da bi v nasprotniku videli človeka z legitimnimi, a drugačnimi skrbmi. Namesto tega smo ujeti v svetu močnih barvnih kontrastov, kjer superlativi delujejo kot zidovi: če nisi na vrhu najvišjega vala evforije, si v breznu popolnega zavračanja. Diktatura »največjega« nas je paradoksalno naredila majhne, saj nam je vzela jezikovno in intelektualno širino, ki je potrebna za razumevanje kompleksnega sveta.

V medijskem ekosistemu je izguba "sivine" povzročila radikalno transformacijo: novice niso več poročila o dogodkih, temveč adrenalinski pospeševalci. Ker diktatura superlativa zahteva nenehno stopnjevanje, so mediji, da bi preživeli v boju za pozornost, prevzeli Trumpov model "največjega in najhujšega". Uredništva so ugotovila, da odtenki sive ne prinašajo klikov. Kompleksna analiza, ki priznava večplastnost problema, v svetu algoritmov deluje kot motnja, medtem ko binarni naslov, ki obljublja "zgodovinski preobrat" ali "popolno uničenje", sproži takojšnjo čustveno reakcijo.

Podobno se godi tudi v krogih intime. Družinski obedi lahko postajajo mikroverzije televizijskih soočenj. Slog »mi proti njim« je vdrl med starše in otroke. Namesto dialoga imamo monologe, namesto razumevanja pa poskuse diskreditacije. Ko politično vodstvo uporablja dehumanizirajoč jezik, lahko ta nezavedno postane del našega besednjaka ob nedeljskem kosilu.

Mediji postajajo arhitekti polarnosti. Namesto da bi služili kot mostovi ali vsaj brvi, ki bi omogočali prehode med dvema bregovoma, se raje gradi ločene informacijske mehurčke, kjer vsak uporablja svoje superlative. V tej medijski krajini ni več prostora za "morda" ali "delno"; vsaka novica mora biti prelomna, vsak intervju mora biti "soočenje" in vsaka politična poteza "šokantna". Ko mediji ugrabijo našo pozornost s takšnim tonom, se siva barva resnic dokončno izgubi v bleščavi barvnih taborov, gledalec pa v svoji dnevni sobi ne sprejema več informacij, temveč zgolj potrditve svojih najmočnejših prepričanj.

Mag. Janez Kne

Vodja analiz Press clipping