Naravne lepote so večinoma državne, vstopnino pa pogosto pobirajo društva. Zdaj država posega vmes – in se s Cerkvijo bori za dele Triglavskega narodnega parka.

Vasja Jager

7. 3. 2026, 18.00

Naravne lepote so večinoma državne, vstopnino pa pogosto pobirajo društva. Zdaj država posega vmes – in se s Cerkvijo bori za dele Triglavskega narodnega parka.

Znameniti Blejski vintgar upravlja (zasebno) Turistično društvo Gorje, ki za obisk zaračunava 15 evrov vstopnine.

Legenda pravi, da je bog ob delitvi sveta med narode Slovencu skoraj nerad odmeril najlepši kotiček, ki ga je sicer hranil zase. Danes so krasote raja pod Alpami povečini sicer v lasti države, vendar za marsikatero med njimi vstopnino pobirajo zasebna društva, ki v zameno skrbijo za vzdrževanje, varnost in logistiko. Zdaj želi država temu narediti konec, obenem pa se s Katoliško cerkvijo na sodišču bori za lastništvo nekaterih ključnih znamenitosti Triglavskega narodnega parka.

Živali

Bobri naredili mokrišče in prehiteli državo

Blejski vintgar je slikovita rečna soteska, ki je bila dolga tisočletja skrita človeškim očem; šele leta 1891 sta vanjo po naključju zašla tedanji župan kraja Gorje Jakob Žumer in kartograf Benedikt Lergetporer. Prizori, na katere sta naletela sledeč strugi neukrotljive reke Radovne, izdolbene med mogočnim skalovjem, so ju navdušili do te mere, da sta se odločila, da bosta sotesko odprla za ves svet – dve leti pozneje je bil vintgar opremljen s pešpotjo, mostovi in galerijami ter tako urejen za oglede. Zaradi svoje posebne lepote je soteska kmalu obveljala za eno izmed znamenitosti Slovenije, razglašena je bila tudi za naravni spomenik.

Oglas

Več kot 130 let po naključnem odkritju se tako v Blejski vintgar zgrinjajo množice obiskovalcev; vsako leto si ga v povprečju ogleda okoli 300.000 ljudi. A ne zastonj – vstopnina za odraslo osebo znaša 15 evrov, za otroka od tretjega leta naprej pa pet evrov. Izkupiček se steka na račun Turističnega društva Gorje, ki je v letu 2024 tako ustvarilo 3,7 milijona evrov prihodkov, od katerih je na koncu po vseh investicijah in stroških ostalo 425.000 evrov čistega dobička. Le manjši del denarja, ki so ga v vintgarju pustili turisti, pristane pri občinah Gorje, Bled in Jesenice, ki imajo v lasti večino zemljišč v soteski. Omenjeno turistično društvo je namreč v lasti zasebnikov.

Shutterstock

Slovenija, čigave so lepote tvoje?

Tudi z vrsto drugih naravnih čudes na območju Triglavskega narodnega parka upravljajo društva, ki za njihov obisk zaračunavajo vstopnino: Turizem Bohinj (korita Mostnice), Turizem Dolina Soče (slap Kozjak, Tolminska korita) in Turistično društvo Bohinj (slap Savica). Tudi ta društva lepo služijo s turisti – toda vsaj pri prvih dveh imajo od tega koristi tudi proračuni občin, ki so lastnice zemljišč z naravnimi znamenitostmi. Turizem Bohinj in Turizem Dolina Soče sta namreč javna zavoda, ki so ju ustanovile lokalne skupnosti; TD Bohinj pa deluje kot nekakšen holding, v katerem so združeni »sobodajalci, gostinci, lastniki nastanitvenih kapacitet, kmetje in podjetniki, ki prodajajo svoje izdelke in storitve, posamezniki ter takšni, ki želijo aktivno prispevati k razvoju turizma in spremljajočih dejavnosti na območju Bohinja.«

Narava ustvari, človek kasira

Sistem upravljanja in trženja posameznih naravnih lepot na območju Triglavskega narodnega parka torej še zdaleč ni enoten. Podoben, če ne še večji kaos najdemo pri drugih slovenskih naravnih znamenitostih. Poglejmo samo jame. Postojnsko jamo upravlja istoimenska zasebna družba v večinski lasti podjetnika Marjana Batagelja, ta državi v skladu s koncesijsko pogodbo za jamo plačuje relativno nizko koncesijo, ki ostaja nespremenjena že od leta 2009. Na drugi strani se vstopnine za obisk Postojnske jame in Predjamskega gradu vztrajno dražijo in danes že dosegajo zneske, ki si jih povprečna slovenska družina težko privošči.

Daleč najbolj dobičkonosna od vseh slovenskih naravnih znamenitosti je Postojnska jama, ki je iz Marjana Batagelja naredila milijonarja. Obenem pa višina koncesije, ki jo plačuje državi, ostaja nespremenjena že 17 let.

Tako lahko družba Postojnska jama d. d. ustvarja astronomske dobičke; zgolj v letih 2023 in 2024 je imela 28 milijonov evrov dobička, od česar je 17 milijonov končalo pri Batageljevem družinskem podjetju Batagel&Co. Sočasno pa za Škocjanske jame, za marsikoga najlepši slovenski jamski sistem, skrbi javni zavod, ki za obisk zaračunava vstopnino, pol nižjo od zneska, ki ga je treba odšteti v Postojni. Tudi preostale slovenske jame so razdeljene med javne zavode in zasebna društva; mnoge upravljajo zasebni (neprofitni) jamarski klubi, spet druge turistična društva v lasti občin. Izkupički od pobranih vstopnin pa so nizki in na letni ravni težko presegajo 20.000 evrov.

Dosti boljši biznis so gore – kot kažejo poslovni uspehi podjetja Velika planina d. o. o., ki je v lasti občine Kamnik. V letu 2024 je imela 2,5 milijona evrov prihodkov, od katerih je ostalo 422.000 evrov dobička (ki se steka v proračun občine); do teh zneskov je prišla tudi z zaračunavanjem pregrešno dragih vstopnic za nekajminutno vožnjo z nihalko in sedežnico. Za vrsto drugih slovenskih naravnih znamenitosti skrbijo regijski parki, ki kot osebe javnega prava predvsem varujejo okolje in izvajajo izobraževalne dejavnosti; takšen primer je Notranjski regijski park, ki vodi center za obiskovalce Cerkniškega jezera, za obiske pa zaračunava komaj kaj več kot simbolični znesek.

Društva opravljajo pomembne naloge

Da bi poenotila ureditev glede upravljanja in trženja naravnih vrednot, je vlada ob podpori občin lanskega novembra sprejela novelo zakona o ohranjanju narave, s katero zasebnim društvom prepoveduje upravljanje naravnih vrednot in pobiranje vstopnine zanje. Tako naj bi namesto Turističnega društva Gorje Blejski vintgar po novem upravljal javni zavod Triglavski narodni park.

Na prvi pogled se zdi takšna ureditev smiselna – toda zasebna društva še zdaleč niso zgolj brezvestni zaslužkarji, temveč s svojim denarjem tudi skrbijo za vzdrževanje naravnih znamenitosti in njihovo sanacijo ob velikih nesrečah, kot so bile poplave leta 2023. Turistično društvo Gorje tako znaten del izkupička od prodanih vstopnic namenja za trajnostno logistiko (prevoz in parkiranje obiskovalcev z električnim avtobusom) ter čiščenje, označevanje in vzdrževanje poti skozi sotesko, med drugim pa tudi izplačuje odškodnine lastnikom zemljišč, po katerih se gibljejo turisti.

Jamarska društva pa opravljajo meritve onesnaženosti, nadzirajo stanje populacij jamskih živali, čistijo in širijo rove, popravljajo poti in mostove, odstranjujejo posledice plazov … Največji del zasebnih društev, ki pobirajo vstopnino za obisk slovenskih naravnih znamenitosti, tako opravlja pomembne naloge, za katere državnim institucijam primanjkuje kadra, časa in denarja.

Država bi bila zraven le tam, kjer se splača

Zato bi bilo smotrno, da država in občine iz njih naredijo polnopravne partnerje, ne pa nasprotnikov. Žal pa v resničnem življenju tovrstne načrte vse prevečkrat prepreči stara dobra slovenska fovšija. Poleti 2025 je Triglavski narodni park objavil javni razpis za sklenitev skrbniške pogodbe za Blejski vintgar; izbrani skrbnik bi moral vzdrževati infrastrukturo, uravnavati obisk in prodajati vstopnice, za kar bi mu država oziroma TNP plačal 1,2 milijona evrov letno, preostanek izkupička bi šel Parku. Na razpis sta se prijavila tako dosedanji zasebni upravljalec Vintgarja kot občina Gorje, na koncu pa je postopek sesulo tretje podjetje s prijavo na državno revizijsko komisijo.

V skladu z novim zakonom bo tako sotesko vsaj nominalno upravljal Triglavski narodni park, v praksi pa naj bi to v njegovem imenu počel poseben javni zavod, ki ga bo oblikovala občina Gorje ali pa ministrstvo za naravne vire. A pozor – ta ureditev bo veljala le za del naravne dediščine. Kaj pa bodo odločevalci storili s številnimi drugimi naravnimi lepotami, ki sicer na papirju nimajo statusa naravnega spomenika in ležijo na uradno nezavarovanih območjih, kot so Kočevsko, porečje Mure, Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe in dolina Dragonje? Očitno bo režim za te gozdove, jame in soteske, ki prinašajo manj denarja, še naprej drugačen, skrb zanje pa ostaja prepuščena društvom, v katera se združujejo ozaveščeni lokalci.

Sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke je v lasti podjetnika Igorja Bonclja. Njegovim načrtom, da bi na njem postavil rekreacijski center, se upirajo tako lokalni prebivalci kot ekologi.

Sotočje Save v rokah podjetnika, Cerkev hoče Triglavska jezera

Obstaja pa še posebna kategorija slovenskih naravnih znamenitosti, pri trženju katerih država nima prav nobene besede – ker ni njihova lastnica. Tak primer je sotočje Save Dolinke in Bohinjke na Lancovem v občini Radovljica, ki je na zemljišču v lasti podjetnika Igorja Bonclja. Ta je lokacijo kupil z namenom, da bi na sotočju, iz katerega se rojeva največja slovenska reka, zgradil turistično-rekreacijski kompleks s kampom za glamping, ki bi sprejel okoli 200 gostov. Boncelj, ki je na svojem zemljišču med drugim že postavil manjšo hidroelektrarno in jez, zavrača očitke o poseganju v okolje; proteste zaskrbljenih domačinov, ki jih podpirajo tudi okoljevarstvenice iz mreže Varuhinje rek, pa je označil za neutemeljeno izzivanje.

Daleč največji med zasebnimi lastniki slovenske naravne dediščine pa utegne postati Katoliška cerkev, ki že od leta 1992 z denacionalizacijskim postopkom od države zahteva lastništvo približno 21.000 hektarjev Triglavskega narodnega parka, na katerih so nekateri med najlepšimi biseri naše dežele: slap Savica, del obale Bohinjskega jezera in skoraj 2.000 hektarov območja Doline Triglavskih jezer. Pa četudi ji teh zemljišč ni odvzela jugoslovanska socialistična oblast, temveč je to že leta 1941 storil nemški rajh. V RKC zagotavljajo, da bo tudi v primeru uspešne denacionalizacije te znamenitosti še vedno dostopne vsem. Že, a za kolikšno ceno?

Objavljeno v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

VIR: https://svet24.si/