Prof. dr. Silke von Lewinski, ena najvidnejših evropskih strokovnjakinj za avtorsko pravo, opozarja, da je vprašanje pravičnega nadomestila za avtorje in izvajalce danes pomembnejše kot kadar koli prej, predvsem zaradi vpliva digitalnih platform in umetne inteligence. Potrebne bodo zakonodajne spremembe, definirati bo treba nove pravice … iskanje najboljše poti pa se vselej začne pri kolektivnih organizacijah, saj s strokovnostjo in skupno močjo zagotovijo poštene pogoje za avdiovizualne ustvarjalce.

Zakaj je vprašanje poštenega plačila tako aktualno?

Priljubljenost filmov in serij narašča, a vse manj jih gledamo v kinematografih in/ali na televiziji. Na pohodu so novi poslovni modeli, ki omogočajo množično uporabo del – avtorjem in izvajalcem pa je tu težko braniti njihove pravice ter izpogajati pravično nadomestilo za uporabo njihovih del in nastopov.  Po zakonu se pogosto domneva, da so svoje izključne pravice prenesli (s pogodbo) na filmske producente, ki te pravice potrebujejo za trženje. Pridobitev pravičnega nadomestila za tak prenos je bila vedno izziv in je pogosto še danes, saj imajo avtorji in izvajalci običajno šibkejši pogajalski položaj kot njihovi pogodbeni partnerji. Povsem drugačne razsežnosti pa predstavlja izziv, ki ga prinaša umetna inteligenca, za kar bi potrebovali poseben intervju.

Evropska zakonodaja ponuja več poti za uveljavljanje pravic. Katera se vam zdi najučinkovitejša?

Glede na prej omenjeni šibkejši pogajalski položaj so za avtorje in izvajalce najučinkovitejše kolektivne sheme – v okviru delovnega prava se sicer lahko pogajajo tudi sindikati, a kolektivne organizacije so bistveno bolj učinkovite. Avtorji in izvajalci jih pooblastijo za kolektivno upravljanje določenih pravic in za zastopanje v pogajanjih s profesionalnimi uporabniki. Ker običajno zastopajo večino avtorjev ali izvajalcev določene vrste, imajo večjo pogajalsko moč in 30 močnejši položaj, torej lahko dosežejo višje nadomestilo. Opravljajo tudi številne naloge, ki jih ustvarjalci (praviloma niso rojeni menedžerji) ne želijo ali ne znajo opravljati – poleg že omenjenega pogajanja o nadomestilih še zbiranje nadomestil in njihova poštena razdelitev, vodenje pravnih postopkov ter zastopanje interesov v zakonodajnih procesih. Dobro delujoča, močna in profesionalna kolektivna organizacija, kot je tudi AIPA, je za ustvarjalce ključnega pomena. Ti prek nje redno prejmejo sredstva, ki jih sicer, tudi zaradi praktičnih razlogov, ne bi mogli dobiti. Pogosto zakon celo zahteva, da kolektivne organizacije aktivno upravljajo določene pravice do nadomestila.

V globalnem digitalnem okolju je mednarodno sodelovanje kolektivnih organizacij praktično nujno …

Mednarodno sodelovanje, recimo v okviru SAA ali CISAC, je zelo pomembno, zlasti za kolektivne organizacije iz manjših ali novejših držav, pa tudi zaradi velikosti in moči drugih akterjev. Predvsem tehnoloških velikanov. Globalni platformni akterji namreč pogosto še dandanes avtorsko varovana dela uporabljajo brezplačno, torej ne spoštujejo pravice in interese ustvarjalcev. Žal podobno ravnajo tudi razvijalci in upravljalci umetne inteligence. Sodelovanje med kolektivnimi organizacijami omogoča izmenjavo informacij o novih izzivih in najboljših načinih za njihovo reševanje, deljenje dobrih praks in izkušenj iz drugih držav ter s tem izboljšanje lastnega delovanja v korist ustvarjalcev. Poleg tega lahko privede do skupnih strategij, političnih stališč in enotnega zastopanja interesov v zakonodajnih procesih na ravni EU in mednarodno, kar dolgoročno vodi do boljših pogojev za ustvarjalce.

Kako glede na vedno nove oblike uporabe avdiovizualnih del zagotoviti njihovim ustvarjalcem pravično plačilo?

Nacionalni zakonodajalci bi morali razmisliti o uvedbi zakonske pravice do nadomestila tudi za zasebno reproduciranje v oblaku. Prav tako bi bilo smiselno uvesti nove zakonske pravice do nadomestila v povezavi z drugimi izjemami in omejitvami izključnih pravic – ne le v primeru zasebnega kopiranja – in določiti, da so te pravice predmet obveznega kolektivnega upravljanja, neodtujljive in prenosljive le na kolektivno organizacijo. Glede določenih izključnih pravic, kot je pravica do pretočnega predvajanja, pa bi se lahko uvedla t. i. preostala pravica, pri kateri se del pravice, ki se nanaša na nadomestilo, prenese na kolektivno organizacijo, in sicer potem ko avtor dovoljenje za uporabo podeli producentu. Profesionalni uporabnik bi moral v takem primeru plačati del nadomestila producentu, del pa ustrezni kolektivni organizaciji.

O sogovornici: Prof. dr. Silke von Lewinski je vodja oddelka za mednarodno in evropsko avtorsko pravo na münchenskem Inštitutu Maxa Plancka, redna (gostujoča) profesorica na številnih univerzah po vsem svetu ter ekspertna sodelavka Evropske komisije – mdr. je pripravila predlog direktive o najemnih pravicah in ga vodila skozi zakonodajni postopek, bila članica delegacije EK na konferenci WIPO o t. t. internetnih pogodbah … Redno objavlja članke in knjige s področja mednarodnega prava in avtorskih pravic. 

VIR: AIPA