V mednarodni primerjavi je Slovenija edina država, kjer povprečna plača presega dohodek, pri katerem se zadovoljstvo z življenjem neha povečevati. Je to dokaz kakovosti življenja ali znak nizkih pričakovanj?

• Slovenija je edina med analiziranimi državami, kjer povprečna plača (42.754 USD po kupni moči) presega t. i. ceno sreče (36.769 USD), in sicer za 16,3 %. 
• Nobena druga država tega praga ne doseže: Luksemburg je pri 92,8 %, Estonija pri 90,5 %, ZDA pri 55,8 %. 
• Slovenska točka »nasičenosti« je med najnižjimi med primerljivimi državami – približno pol nižja kot na Kitajskem (71.201 USD) in skoraj petkrat nižja kot na Islandiji (163.579 USD). 
• Nizek prag lahko pomeni dvoje: da za dobro življenje pri nas potrebujemo manj denarja, in da je motivacija za dodatno materialno rast šibkejša. 

O raziskavi 

Analiza Remitlyja je izračunala tako imenovano ceno sreče za 123 držav in jo primerjala s povprečnimi plačami. Cena sreče je dohodek, po katerem dodatni zaslužek statistično ne izboljša več tega, kako ljudje ocenjujejo svoje življenje.  

Povprečna plača in cena sreče: TOP 15 držav z najvišjo pokritostjo, Slovenija je edina država, kjer je cena sreče nižja od povprečne plače

Rezultat: med 50 najvišje uvrščenimi državami je Slovenija edina, kjer povprečna plača ta prag preseže. Za nami so Luksemburg, Estonija, Singapur in Litva, kjer plače pokrijejo okoli 90 % praga. Srednja in vzhodna Evropa zasedata sedem od enajstih najvišjih mest. Plače so tam sicer nizke, a je nizek tudi prag. Bogate države z visokimi plačami – ZDA, Avstralija, Švica, Združeno kraljestvo – so precej nižje na lestvici, ker njihova cena sreče raste hitreje kot dohodki. 

Povprečna plača in cena sreče: izbrane države

Zakaj bi bil slovenski prag tako nizek? 

Prag ni merilo skromnosti, ampak merilo tega, koliko denarja potrebujemo za življenje, s katerim smo zadovoljni. In v Sloveniji je velik del dobrega življenja zagotovljen zunaj plače: 

• Javne storitve: Zdravstvo in izobraževanje do konca študija sta v veliki meri družbeno zagotovljena. V državah, kjer sta ta dva stroška zasebna, se cena sreče takoj dvigne za več deset tisoč. 
• Lastništvo nepremičnin: V lastniških domovanjih v Sloveniji živi mnogo več prebivalcev kot je povprečje EU, delež s stanovanjskimi stroški preobremenjenih gospodinjstev pa je med najnižjimi v EU. Kdor nima najemnine ali kredita, potrebuje bistveno nižji dohodek za enako kakovost življenja. 
• Počitniške nepremičnine: Slovenci imamo po nekaterih ocenah okoli 110.000 nepremičnin na Hrvaškem in približno 20.000 vikendov doma. Ob 860.000 gospodinjstvih in dejstvu, da isti apartma običajno uporablja več generacij, prijatelji in znanci, to pomeni, da ima zelo velik del prebivalstva dostop do dopusta in odklopa, ki stane mnogo manj od tržnih vrednosti.  
• Geografija in varnost: Morje, gore in tuje kulture v dosegu nekaj ur vožnje. Pohodništvo, kolesarjenje, plavanje in društvena dejavnost so poceni ali brezplačni. Za osebno varnost pri nas načeloma ni potrebno (do)plačevati. 
• Neformalna ekonomija uslug je ekonomija, ki je statistika ne vidi: Vrt ob hiši, na vikendu ali pri starih starših pokrije velik del zelenjave in vloženega za čez zimo. Sestrična prinese jajca, sosed polovico govedi, prijatelj z gozdom drva. Enako velja za storitve: bivši sodelavec popravi kotel, svak električar prevezuje omarico, znanec pomaga pri estrihu, vi pa njemu čez leto pri selitvi. Babica in dedek pazita otroke, kar je mesečno vredno več sto evrov.  

Ne gre za sivo ekonomijo, ampak za zamenjavo uslug znotraj sorodstvenih in sosedskih mrež, ki se poravnava skozi leta, namesto v izdanih računih. Ekonomsko je to obsežen sistem vzajemnega zavarovanja, ki znižuje denarni dohodek, potreben za enako kakovost življenja. Prav zato je slovenska cena sreče lahko nižja od kitajske: velik del tega, kar drugod kupiš, pri nas dobiš znotraj mreže. Mreža sicer ni enakomerno razporejena – kdor se je preselil ali prišel od drugod, je nima. Temelji na tem, da ljudje ostajajo blizu, kar z mobilnostjo in staranjem slabi. In brez podlage je ni mogoče podedovati: če naslednja generacija ne bo imela ne hiše ne vrta ne vikenda, bo mreža kompenzirala bistveno manj. 

Zgoraj našteto so morda lahko le nekateri izmed razlogov, da v Sloveniji z relativno malo denarja živiš kakovostno, nujno pa je seveda prebrati tudi omejitve raziskave v zadnjem odstavku.

Druga plat iste ugotovitve 

Nizka točka zadovoljstva pomeni tudi, da status, s katerim smo zadovoljni, dosežemo hitro. Kar je pod pragom, nas motivira, kar je nad njim, nas ne več. To je sicer osebna izbira vsakega posameznika, ima pa tudi merljive posledice za razvoj: manjšo pripravljenost tvegati, ustanavljati podjetja, iskati bolje plačano delo ali prevzemati zahtevnejše vloge. 

Pojasnjuje tudi del naše javne razprave. Če velja, da s povprečno plačo lahko lepo živiš, potem je vse nad povprečjem hitro dojeto kot pohlep, ne kot rezultat večjega prispevka. Od tod izhaja tudi velik del odpora do ukrepov, kot je razvojna kapica: zakaj bi nekdo želel več, če je manj dovolj za srečo? 

Omejitve raziskave 

Metodologija ni brez slabosti. Točke nasičenosti (zadovoljstva) so izračunane po svetovnih regijah in nato prevedene v posamezne države prek razmerij kupne moči, kar pomeni, da slovenski prag ni izmerjen na Slovencih. Primerjava uporablja povprečne plače, ki so v Sloveniji zaradi visoke obdavčitve dela precej drugačna zgodba v bruto in neto znesku. Povprečje tudi skriva razlike: mlada družina, ki najema stanovanje v Ljubljani, ne živi v isti državi kot upokojeni lastnik hiše z vrtom in vikendom. 

Prav stanovanjska politika je največja luknja v tej zgodbi. Slovenska formula za dobro življenje temelji na lastništvu nepremičnine, ki ga je vse težje doseči. Za generacijo, ki tega lastništva ne bo podedovala ali kupila, se cena sreče dviguje hitro. 

Kljub vsem pomislekom pa velja: vse države so bile analizirane po istih pravilih in prva je Slovenija. 

Pogled Razvojnika: Rezultat je hkrati kompliment in opozorilo. Kompliment, ker kaže, da smo zgradili družbo, v kateri za dostojno življenje ni treba veliko zaslužiti. Opozorilo, ker je nizka cena sreče v veliki meri odvisna od stvari, ki so podedovane in ne obnovljene: stanovanj, privatiziranih v devetdesetih, javnih sistemov, ki jih financirajo delovno aktivni, in vikendov, kupljenih v drugem času. Zadovoljstvo je legitimna izbira posameznika. Ni pa razvojna strategija – ker tega, kar nas dela zadovoljne, brez rasti produktivnosti čez desetletje ne bo mogoče plačati. 

Ostaja vprašanje, na katerega statistika ne odgovori: ali ste vi res zadovoljni in srečni – ali smo se le navadili? 

Povprečna plača kot % cene sreče: Slovenija je edina država, kjer je cena sreče nižja od povprečne plače.

VIR: https://www.razvojnik.si/