Slovenski gledališki inštitut, 6. oktober 2026–10. februar 2027.

Slovenski gledališki inštitut bo 6. oktobra 2026 ob 18. uri odprl razstavo Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih, ki ob 70. obletnici smrti Bertolta Brechta predstavlja skoraj devet desetletij uprizarjanja njegovih del na naših odrih ter vplive, ki jih je pustil v slovenskem gledališču. Razstavo, ki so jo pripravili dr. Aldo Milohnić, dr. Jakob Ribič in Ana Perne, bo mogoče obiskati vse do februarja prihodnje leto, z njenim odprtjem pa se bo začel tudi mednarodni znanstveni simpozij Govor o (mračnem) času: Brechtova misel nekoč in danes.

»Potrebujemo gledališče, ki ne le omogoča občutke, uvide in impulze kakršne dovoljuje historično polje človeških odnosov, na katerem se vsakokrat odvijejo dejanja, temveč uporablja in ustvarja tudi misli in čustva, ki so odločilni pri spreminjanju tega polja.« Bertolt Brecht 

Razstava Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih je strnjeni prikaz globokih sledi, ki jih je v slovenskem gledališču pustil Bertolt Brecht, veliki nemški dramatik, pesnik, prozaist in esejist ter teoretik, režiser in reformator gledališča. Naslov razstave se zgleduje po slavni knjigi Theaterarbeit, ki je dokumentirala uprizoritve Brechtovega gledališča Berliner Ensemble. Tudi razstava je namreč posvečena Brechtu in gledališkemu delu, le da v okviru zgodovine slovenskega gledališča.

Do prvega stika med Brechtom in slovenskim gledališčem je prišlo leta 1937, ko je Bojan Stupica – tedaj pod naslovom Beraška opera – v ljubljanski Drami uprizoril Opero za tri groše. Na slovenskih odrih se je Brecht nato ponovno pojavil šele čez nekaj časa, toda od sredine petdesetih let je vendarle postal stalnica slovenskih gledaliških repertoarjev. Odtlej se v povprečju uprizori vsaj eno njegovo besedilo na leto. V poklicnih gledališčih je največ uprizoritev doživel na odrih ljubljanske in mariborske Drame, redno pa so njegova dela tudi na študijskem programu Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. 

Razstava Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih je nastala v okviru širšega projekta Bertolt Brecht – 70 let pozneje, ki sta ga zasnovala dr. Aldo Milohnić in dr. Jakob Ribič, člana raziskovalne skupine UL AGRFT, in je posvečen 70. obletnici smrti Bertolta Brechta. Interdisciplinarno zasnovan projekt, pri katerem poleg UL AGRFT sodelujejo številne druge organizacije (SLOGI, NUK, revija Amfiteater, Založba /*cf., Anton Podbevšek Teater, Arhiv Bertolta Brechta pri Akademiji umetnosti v Berlinu, Mednarodno Brechtovo društvo, Goethe-Institut Ljubljana in Cankarjev dom), zajema mednarodni znanstveni simpozij, knjižni izdaji novih prevodov Brechtovih spisov in razstavne dogodke. Tako se bo z odprtjem razstave 6. oktobra 2026, ob 18. uri v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju hkrati začel tudi mednarodni znanstveni simpozij Govor o (mračnem) času: Brechtova misel nekoč in danes, ki se bo do 9. oktobra odvil v prostoru, v katerem bo na ogled tudi razstava.

Ob odprtju razstave bodo spregovorili dr. Ignacija Fridl Jarc (ministrica za kulturo Republike Slovenije), dr. Gašper Troha (direktor Slovenskega gledališkega inštituta), prof. mag. Žanina Mirčevska (dekanja Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani), Lena Prents (direktorica Goethe-Instituta Ljubljana) ter dr. Aldo Milohnić in dr. Jakob Ribič (soavtorja razstave). V umetniškem nastopu bo Sofija Zavratnik Kain zapela songa Bertolta Brechta in Kurta Weilla; dr. Anthony Squiers bo prebral odlomek iz svojega novega angleškega prevoda Brechtove pesmi Die drei Soldaten (Trije vojaki).

Razstava bo v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled vse do 10. februarja 2027, ko bomo obeležili 129. obletnico Brechtovega rojstva.

Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih 

Amfiteatrov mednarodni znanstveni simpozij Govor o (mračnem) času: Brechtova misel nekoč in danes

Spremljevalni program ob razstavi

Kolofon razstave

Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih 

Do prvega stika med Bertoltom Brechtom in slovenskim gledališčem je prišlo z Opero za tri groše. Ta slavni gledališki komad, ki ga je Brecht napisal skupaj z Elisabeth Hauptmann in Kurtom Weillom, je bil prvič uprizorjen leta 1928 v Berlinu, kjer sta bila prav v tistem času tudi pomembna slovenska gledališka ustvarjalca, režiser Ferdo Delak in igralec Milan Košič. V gledališču, v katerem je bilo besedilo uprizorjeno, sta malo zatem nastopila tudi sama, tako da sta se morda seznanila z uprizoritvijo, ki je v hipu postala velika uspešnica: besedilo so pograbila mnoga nemška in evropska gledališča, kmalu pa je prišla v kinematografe tudi filmska različica, do katere je imel sicer Brecht – zaradi nesoglasij glede scenarija – odklonilen odnos.

Informacije o popularni berlinski uprizoritvi so očitno kmalu dosegle tudi Ljubljano, saj se je Opera za tri groše znašla v enem od zvezkov tedanjega upravnika in dramaturga Narodnega gledališča Otona Župančiča, ki je pod zaglavjem »1930–1931« izpisal izvirni naslov besedila, poleg njega pa še ime in priimek režiserja Bratka Krefta. Ta je Brechtov komad, skupaj z dramskimi in opernimi igralci, res začel pripravljati za postavitev na odru – narejen je bil načrt uprizoritve in Opera za tri groše je bila tudi že prevedena –, a do nje na koncu ni prišlo, deloma zaradi političnih pomislekov, povezanih z imenom razvpitega nemškega gledališčnika, deloma zaradi zahtevnosti dela, ki je terjalo izvajalce z igralskim in pevskim talentom, deloma pa tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov, kot je bilo denimo izplačilo honorarjev.

Opera za tri groše je bila tako prvič na slovenskih odrih uprizorjena leta 1937, vendar je ni režiral Kreft, temveč Bojan Stupica. Danes to velja za prvo uprizoritev katerega koli Brechtovega besedila ne le v Sloveniji, temveč na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Posebej srečna okoliščina je bila, da je uprizoritev naletela na izjemno pozitiven odziv tako širšega občinstva kot tudi strokovne javnosti. Pri tem je zanimivo, da ni bila napovedana kot Opera za tri groše, pač pa kot Beraška opera, kakor je bil sicer naslov besedila Johna Gaya, po katerem je Brecht predelal in pripravil svoj komad. Gayevo ime, in ne Brechtovo, se je pojavilo tudi na ovitku gledališkega lista (Josip Vidmar je Brechta sicer mimogrede omenil na koncu svojega uvodnega besedila), na gledališkem lepaku pa je bilo vendarle navedeno, da je besedilo »po angleškem izvirniku Johna Gaya napisal Bert Brecht«.

Po tem sorazmerno uspešnem prvem stiku med Brechtom in slovenskim gledališčem je do naslednjega prišlo šele devetnajst let pozneje, ko je v Mestnem gledališču ljubljanskem Jože Gale režiral Dobrega človeka iz Sečuana, teden dni po premieri pa je v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru sledila še premiera Gospoda Puntile in njegovega hlapca Mattija v režiji Frana Žižka. Brecht je odtlej postal stalnica repertoarjev: slovenski gledališki ustvarjalci so od druge polovice petdesetih let minulega stoletja do danes v povprečju uprizorili vsaj eno njegovo besedilo na leto.

Da je po vojni minilo toliko let, preden so v jugoslovanskem prostoru na oder postavili katero od Brechtovih besedil – prva povojna uprizoritev je bila namreč šele leta 1954 v Beogradu –, je nemara mogoče pojasniti s širšim političnim kontekstom, predvsem s tedanjim jugoslovanskim geopolitičnim (in s tem tudi kulturnopolitičnim) umeščanjem. Tega je od druge polovice štiridesetih let do Stalinove smrti leta 1953 pomembno določal spor s Sovjetsko zvezo, zato je bilo verjetno manj zanimanja tudi za vzhodnonemške ustvarjalce, kakršen je bil tedaj Brecht.

Začetna srečevanja slovenskega gledališča z Brechtom tako nazorno kažejo, da gre za avtorja, ki ga ni mogoče razumeti onkraj siceršnjih političnih okoliščin. To ni presenetljivo, saj je svojo gledališko prakso oblikoval prav kot odziv na neposredno družbeno realnost. Z gledališčem je želel spregovoriti »o nasilju, ki vlada v družbi, in o človeku, ki je žrtev tega nasilja«, kot je leta 1957 zapisal Vladimir Kralj v prelomnem eseju, v katerem je Verfremdung, temeljni koncept Brechtovega gledališča, prvič prevedel kot potujitev.

Za prve uprizoritve Brechtovih besedil na Slovenskem velja, da je prav potujitveni učinek režiserjem in drugim gledališkim delavcem predstavljal velik izziv, ki so ga scenografsko pogosto reševali tako, da so postavili oder na odru ter s tem ustvarili dva ločena prostora: enega, v katerem se je distancirano pripovedovalo v tretji osebi, in drugega, v katerem se je igralo v prvi osebi. Tisti čas so potujitev pogosto, a bolj ali manj neuspešno poskušali povezati tudi z vživetjem in Brechtovo metodo združiti z igralskimi principi Stanislavskega. Fran Žižek, eden pomembnejših režiserjev Brechtovih komadov pri nas, se je pozneje denimo spominjal zabavne anekdote: igralki Helene Weigel, ki je bila – zlasti kot interpretka naslovnega lika v znameniti berlinski uprizoritvi Matere Korajže in njenih otrok v Brechtovi režiji – ena izmed ikon epskega gledališča, je prostodušno priznal, da je po njegovem mnenju njena igralska praksa občudovanja vredna, vendar pa da ni ravno v skladu z načeli, ki jih zagovarja njen mož.

V tem smislu je do pomembnega preloma prišlo z režijo Bobnov v noči leta 1971, za katero je v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu poskrbel Mile Korun. Uprizoritev je bila po mnenju tedanje kritiške javnosti končno bolj podobna brechtovski metodi – z igro in gibom, ki sta izhajala iz tradicije nemega filma, denimo po zgledu Charlieja Chaplina, s klovnovskimi figurami pa tudi s scenografijo, ki ni dovoljevala gledališke iluzije, temveč je gledalce vseskozi opozarjala, da so v gledališču. Od takrat so nastale še mnoge posrečene uprizoritve – najuspešnejše so bile seveda tiste, ki so Brechta obravnavale dialektično in tako njegove komade postavile v družbeni kontekst svojega časa –, oblikovali pa so se tudi nekateri režiserji in režiserke ter igralke in igralci, ki jim lahko danes upravičeno rečemo brechtovski.

Tako so v zadnjem času številne uprizoritve Brechta poskušale reinterpretirati bolj izvirno in domiselno. Njegova besedila so ustvarjalci pogosto postavljali v prostore, ki niso bili značilni za gledališče, denimo v Veliko čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kjer je Matjaž Berger leta 1996 uprizoril Življenje Galileja (tedaj sicer pod naslovom Galileo Galilei). K temu komadu se je vrnil deset let pozneje, ko je prav z novo režijo Brechtovega Galileja odprl gledališče Anton Podbevšek Teater v Novem mestu. Z Brechtom se je nato ukvarjal še nekajkrat, pri tem pa odkrival tudi nekatera besedila, ki dotlej v Sloveniji še niso bila uprizorjena. S podobnim zanimanjem se je Brechta vsakič znova loteval tudi Sebastijan Horvat, eden od njegovih pomembnejših režijskih interpretov pri nas. V spominu sta ostali zlasti uprizoritvi Ukrep in Mati, obe postavljeni v času finančne krize, ko je Brecht postal posebej zanimiv kot kritik kapitalizma pa tudi fašizma in vojne. Ta vidik je v istem času izpostavila tudi imenitna režijska stvaritev Eduarda Milerja Ustavljivi vzpon Artura Uia, pri kateri je v glavni vlogi blestel Jernej Šugman, ki je z Milerjem že pred tem ustvaril nepozabnega Baala.

Že teh nekaj primerov nazorno kaže, kako se v zadnjih desetletjih niso vzpostavili le novi pristopi do Brechta, temveč – prav skupaj z Brechtom – tudi povsem novi pristopi do gledališča. Mnogi ustvarjalci so se sicer z njim prvič srečevali že v okviru študentskih uprizoritev. Brecht je bil namreč stalnica učnega programa na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, zato razstava temu posveča poseben sklop. Poleg akademije so ga sicer najpogosteje uprizarjali še v dveh narodnih gledališčih, to je v ljubljanski in mariborski Drami; med največkrat uprizorjenimi besedili pa so Opera za tri groše, Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, Življenje Galileja ter Malomeščanska svatba. Po Brechtovih komadih so pogosto segala tudi amaterska gledališča, ki jih zaradi omejenega prostora ni bilo mogoče vključiti v razstavo, na njihov delež pri uprizarjanju Brechta na Slovenskem pa opozarja vsaj en primer – uprizoritev Opere za tri groše na Delavskem odru leta 1957, ki so jo, tako kot dvajset let pred tem, igrali pod naslovom Beraška opera.

Ta kratki pregled potrjuje, da je Brecht spodbujal živahno in pestro gledališko življenje pri nas. Na to namiguje tudi naslov razstave, ki se zgleduje po slavni knjigi Theaterarbeit. Ta je izšla na začetku petdesetih let in dokumentirala šest uprizoritev Brechtovega gledališča Berliner Ensemble, podobno pa velja tudi za razstavo, ki prav tako obravnava Brechta in gledališko delo, le da v kontekstu razvejane slovenske gledališke zgodovine. Vzporedno je Brechtovim rokopisom, prvim nemškim izdajam in slovenskim prevodom njegovih del posvečena razstava v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Brecht je svoje delo pogosto opisoval kot poskuse (Versuche) in nemara se je tako treba soočati tudi z gledališkim uprizarjanjem Brechta na slovenskih odrih. Zdi se namreč, da je šlo vselej za poskuse iskanja najboljše izvedbe, neredko pa tudi za eksperimentalne poskuse iz različnih gledaliških laboratorijev. Mnogi so uspeli, kakšen tudi ne, toda kot je nekoč na vprašanje, s čim se ukvarja, pristavil Brechtov protagonist gospod Keuner: »Zelo se naprezam, pripravljam namreč svojo naslednjo zmoto.«

Amfiteatrov mednarodni znanstveni simpozij Govor o (mračnem) času: Brechtova misel nekoč in danes

Z odprtjem razstave Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih, v torek, 6. oktobra 2026, ob 18. uri, se bo v Slovenskem gledališkem inštitutu pričel tudi mednarodni znanstveni simpozij Govor o (mračnem) času: Brechtova misel nekoč in danes. Potekal bo do petka 9. oktobra 2026 v prostoru, v katerem bo na ogled tudi razstava.

Bertolt Brecht je v kratkem, a izjemno pronicljivem fragmentu iz Kupovanja medenine, ki ga je poimenoval »Govor o času«, podal natančno analizo tedanje – ne le nemške, marveč tudi globalne – družbene situacije. V njej lik z generičnim imenom Filozof ugotavlja, da so »nepopisno zatiranje in izkoriščanje človeka po človeku, klanja v vojnah in vsakovrstna ponižanja v miru po vsem planetu postali že skoraj nekaj naravnega«. Kljub časovni oddaljenosti ta misel še vedno zveni kot izjemno aktualen komentar sodobnega časa, ki ga zaznamujejo kapitalistično izkoriščanje, nasilje nad (ne samo človeškimi) življenji, vojna in podnebna kriza. Živimo v času, ko so čedalje bolj popularne in celo tudi institucionalizirane številne regresivne, avtoritarne (mikro)politike, ki spominjajo na mračne sile preteklih dob in ki temeljijo na rasizmu, šovinizmu, nacionalizmu, ksenofobiji, transfobiji, homofobiji, seksizmu, razredni diskriminaciji, brezobzirni eksploataciji, (neo)kolonializmu, verskemu fundamentalizmu, degradaciji okolja, militarizmu itn.

»Če naš današnji svet ne ustreza več drami,« je Brecht pred stotimi leti povedal svoji sodelavki Elisabeth Hauptmann, »potem tudi drama ne ustreza več svetu.« Zdi se torej, da je njegov projekt epskega (dialektičnega) gledališča že od samega začetka zasnovan kot poskus, da se gledališče zmore odzvati na svoj najneposrednejši zgodovinski trenutek in vanj celo tudi poseči. Simpozij bo priložnost za premislek, kakšen bi bil lahko učinkovit gledališki in/ali brechtovski odziv na naš čas, zaznamovan z neoliberalizmom in vzponom avtoritarnih politik. Na simpoziju bomo tako raziskovali razmerja med umetnostjo (gledališčem, dramatiko, literaturo …) in sodobnim družbenim in političnim kontekstom ter odkrivali potencialne gledališke in druge taktike, ki bi zmogle slediti Brechtovi maksimi iz Ukrepa (in Kupovanja medenine): »Spremenite svet, svet to potrebuje!« Namen simpozija je, da ob Brechtu in ob vprašanjih, ki jih odpira »Govor o času«, premislimo ne le o njegovem, temveč tudi o našem, sodobnem, »mračnem času«. O tem bo svoje poglede predstavilo štirideset domačih in tujih udeležencev. Simpozij vključuje tri osrednja predavanja, okroglo mizo o izdajah in prevodih Brechtovih besedil ter deset tematskih zasedanj: Sodobni pogovori o Pogovorih beguncev (in onkraj njih); Vojna in mirovništvo v »mračnih časih« – nekoč in danes; Puntila, Matti in Sveta Ivana v goščavi kapitalizma; (Post)brechtovske dramaturgije in politično angažirano sodobno gledališče; Učenje in učni komad v distopičnih časih; Učni komad kot metafora: politika, cenzura in brechtovske strategije; Nova branja »klasičnega« antagonizma med Brechtom in Aristotelom; Potujitev in politika pogleda, zaznavanja in gledalstva; Nasprotja v institucionalnih in alternativnih pristopih k (post)brechtovskemu gledališču; Brecht in (ne)pričakovana razmerja med pisanjem, glasbo in glasom.

Program simpozija >>

Simpozij pripravljajo Slovenski gledališki inštitut, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani in Amfiteater, revija za teorijo scenskih umetnosti, v sodelovanju z Arhivom Bertolta Brechta pri Akademiji umetnosti v Berlinu, Mednarodnim Brechtovim društvom, Goethe-Institutom Ljubljana, Narodno in univerzitetno knjižnico, Založbo /*cf., Anton Podbevšek Teatrom in Cankarjevim domom. Vodji simpozija sta dr. Aldo Milohnić in dr. Jakob Ribič.

Spremljevalni program ob razstavi

-          10. oktobra 2026, ob 17. uri – prvo javno vodstvo po razstavi;

-          27. oktobra 2026, ob 17. uri – kombinirano javno vodstvo po razstavi Brechtovi poskusi (Versuche) – slovenski prevodi, prve nemške izdaje in dokumenti iz Arhiva Bertolta Brechta pri Akademiji umetnosti v Berlinu v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) in po razstavi Gledališko delo: Brecht na slovenskih odrih v SLOGI, (zbirno mesto pred NUK);

-          26. novembra 2026, ob 17. uri – kombinirano javno vodstvo po razstavah v SLOGI in NUK, (zbirno mesto pred SLOGI); 

-          3. decembra 2026, ob 10. in 17. uri – kombinirano javno vodstvo po razstavah v NUK in SLOGI, (zbirno mesto za oba termina pred NUK);

-          12. januarja 2027, ob 17. uri v SLOGI – Brechtova najpogosteje uprizarjana besedila skozi čas: predstavitev z javnim vodstvom po razstavi; 

-          26. januarja 2027, ob 17. uri – kombinirano javno vodstvo po razstavah v SLOGI in NUK, (zbirno mesto pred SLOGI);

-          8. februarja 2027, ob 11. uri – kombinirano javno vodstvo po razstavah v NUK in SLOGI, (zbirno mesto pred NUK);

-          10. februarja 2027, ob 17. uri v NUK in ob 18. uri v SLOGI – zadnje javno vodstvo po razstavah v Narodni in univerzitetni knjižnici ter Slovenskem gledališkem inštitutu z zaključnima dogodkoma ob 129. obletnici Brechtovega rojstva.

Kolofon razstave

GLEDALIŠKO DELO:

Brecht na slovenskih odrih

6. 10. 2026–10 2. 2027,

Slovenski gledališki inštitut

Avtorji razstave: dr. Aldo Milohnić, dr. Jakob Ribič in Ana Perne

Digitalizacija, grafično in tehnično oblikovanje: Andrej Ovsec

Lektor za slovenski jezik: Andraž Polončič Ruparčič

Lektorica za angleški jezik: Jana Renée Wilcoxen

Montaža AV gradiva: David Verlič

Produkcija: Slovenski gledališki inštitut; vodja projekta: Ana Perne

Razstava je nastala v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (UL AGRFT), v okviru programa Gledališke in medumetnostne raziskave (P6–0376), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost

Republike Slovenije.

Za sodelovanje pri zbiranju gradiva se zahvaljujemo Simoni Ješelnik in Mihi Grumu (Center za teatrologijo in filmologijo UL AGRFT), Matjažu Bergerju in Mitji Sočiču (Anton Podbevšek Teater), Mojci Kranjc (SNG Drama Ljubljana), Sandri Požun (SNG Maribor), Martini Mrhar (SNG Nova Gorica), Alenki Klabus Vesel (Mestno gledališče ljubljansko), Marinki Poštrak (Prešernovo gledališče Kranj), Katarini Saje (Slovensko mladinsko gledališče), Rossani Paliaga (Slovensko stalno gledališče v Trstu), dr. Bojanu Himmelreichu (Zgodovinski arhiv Celje), Barbari Poček (Gledališče Glej), Marjeti Lavrič in Valeriji Intihar (Zavod En-Knap), mag. Ani Kocjančič, mag. Tei Rogelj, dr. Maticu Kocijančiču in Katarini Kocijančič (Slovenski gledališki inštitut) ter Uli Taliji Pollak.

SLOGI financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

VIR: Slovenski gledališki inštitut