Mini festival, imenovan po mesecu izvedbe Oktober Jazz, se resno vključuje v okolje, kjer je improvizirana muzika bolj poredko slišana. Na njem se je predstavil tudi mladi trio pianista Izaka Kozarja.

Mini festival, imenovan po mesecu izvedbe Oktober Jazz, se resno vključuje v okolje, kjer je improvizirana muzika bolj poredko slišana. Na njem se je predstavil tudi mladi trio pianista Izaka Kozarja.

Jože Štucin

Temelj je vsekakor ritem in sinkopirani pulzi, ki morajo zganjati napetost, za kar lahko seveda poskrbijo vsi trije, najbolj pa bobnar. Pianist ima dober občutek za dinamično niansiranje in brez težav prehaja iz solističnega v akordično-ritmični part, kjer utripa zgolj kot baza in temelj, sploh ko se iz celote izvije kakšen ekstravaganten navdih ostalih dveh. Tudi njegove lestvične pasaže so tekoče in kreativne. No, vsega je bilo, tudi posamezni soli, ki so značilni za tako zvrst jazza, so bili korektno in premišljeno izvedeni, čeprav se je občasno čutilo pomanjkanje izvajalske kilometrine, tistih sproščenih strgov z vajeti, kjer glasba šele zares dobi poanto in žar.

V Kulturnem domu Nova Gorica vsako leto v jesenskem času poskrbijo tudi za ljubitelje jazza. Mini festival, imenovan po mesecu izvedbe Oktober Jazz, se resno vključuje v okolje, kjer je improvizirana muzika bolj poredko slišana, čeprav se je marsikaj spremenilo z vstopom znamenitega jazzovskega tolkalca in skladatelja Zlatka Kaučiča v to okolje, ki je v preteklih letih vzgojil že imenitno četo glasbenikov. Mnogi so se kasneje uveljavili tudi širše, zgodba, pa kot vemo, še ni zaključena. 

Letos je uvodni koncert pripadal mladim glasbenikom s Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, kjer je za razvoj jazzovskih učencev očitno dobro preskrbljeno. Predstavil se je Izak Kozar trio, v katerem poleg pianista Kozarja sodelujeta še kontrabasist Gašper Grm in bobnar Bernard Mišič. Mladi glasbeniki, ki že zvenijo po pravilih improvizirane muzike, imajo v repertoarju še veliko vzornikov, ki jih bo treba nekako predelati, da se bodo odprla vrata v čisto njihov avtorski svet. Festival v Novi Gorici, ki je zamišljen tudi kot predstavitveni oder sveže in mlade jazzovske produkcije, je s tem triom krasno podčrtal svoje poslanstvo. Glasbeniki čisto resno »groovajo« in poslušalca že znajo pritegniti ter ga aktivirati k ritmičnemu sodelovanju. Občutek imaš, da igrajo iz sebe in z dušo. Posebno Izak Kozar zanesljivo obvlada pasažno tehniko igranja, ima zanimive akordične vložke in s klavirjem tudi ustvarja ritmično osnovo, ki je tako značilna za jazz. Od vzornikov, ki jih fantje gotovo občudujejo in poslušajo, mi je najprej prišel na misel Michel Petrucciani, posebno v tisti fenomenalni navezi z basistom Anthonyjem Jacksonom in bobnarjem Stevom Gaddom, kjer se je igral žlahten moderni mainstream jazz z elementi post-bopa, predvsem pa je klavir žarel od virtuoznosti, bogatih harmonij in liričnih pasusov, ki poslušalca dodobra vsrkajo vase.

Izak Kozar trio, vsaj tako sem pomislil ob prvem stiku s to glasbo, je del takega jazzovskega sveta. Temelj je vsekakor ritem in sinkopirani pulzi, ki morajo zganjati napetost, za kar lahko seveda poskrbijo vsi trije, najbolj pa bobnar. Pianist ima dober občutek za dinamično niansiranje in brez težav prehaja iz solističnega v akordično-ritmični part, kjer utripa zgolj kot baza in temelj, sploh ko se iz celote izvije kakšen ekstravaganten navdih ostalih dveh. Tudi njegove lestvične pasaže so tekoče in kreativne. No, vsega je bilo, tudi posamezni soli, ki so značilni za tako zvrst jazza, so bili korektno in premišljeno izvedeni, čeprav se je občasno čutilo pomanjkanje izvajalske kilometrine, tistih sproščenih strgov z vajeti, kjer glasba šele zares dobi poanto in žar. To je razumljivo, malo jih je tlačila že trema, kar se je čutilo, kajti v klubskem okolju, kjer so v glavnem ljubitelji in poznavalci jazza, skoraj nikogar ni tam pomotoma, je pritisk ob igranju pač toliko večji. Če sem prav razbral iz podatkovnih baz, je kontrabasist tudi domačin, iz Kanala ob Soči, vsi trije pa del jazzovske vzgoje omenjenega konservatorija. 

Muzika že teče, brez dvoma, udarno gibanje, velika pridobitev glasbenega izobraževanja in pomembna osnova za bodoče glasbenike. Sploh zato, ker je bil jazz na akademski ravni pri nas precej odrinjen na stran (beri: v tujino) in je šele ob koncu prejšnjega stoletja vstopil v srednješolsko glasbeno izobraževanje, na Akademiji za glasbo pa se je dodiplomski študij pričel šele pred par leti. Ampak preboj je in tu so zdaj že mladi jazzovski glasbeniki, ki z veliko žlico segajo po dobrinah najbolj improvizirane od vseh improviziranih godb. Jazz je velika šola umetnosti, predvsem pa velik izrazni izziv za vsakega, ki se v tem preizkuša.

Festival se je v naslednjih dneh ob znanih imenih iz širnega sveta nadaljeval s slovenskimi akcenti. V petek, 23. oktobra, je namreč nastopil Jadranka Juras Quintet.

VIR: https://www.sigic.si/