Kljub neizprosni konkurenci, subjektivnemu ocenjevanju in neštetim vajam, ki jih ob svojem inštrumentu preživijo najboljši, so med nami še vedno glasbeniki, ki jih ne opredeljujejo dosežki s tekmovanj, četudi so ti občudovanja vredni ali celo edinstveni.

Kljub neizprosni konkurenci, subjektivnemu ocenjevanju in neštetim vajam, ki jih ob svojem inštrumentu preživijo najboljši, so med nami še vedno glasbeniki, ki jih ne opredeljujejo dosežki s tekmovanj, četudi so ti občudovanja vredni ali celo edinstveni.

Mednje se ponosno uvršča tudi devetošolec Osnovne šole Polzela Filip Runjak.

Njegova glasbena pot je sestavljena iz palete tehničnega in muzikalnega izpopolnjevanja, improvizacije in raziskovanja raznovrstnih repertoarjev pod mentorstvom profesorja Sijavuša Gadžijeva na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

Filip Runjak odrašča v glasbeni družini in glasba mu je bila tako rekoč položena v zibelko. Sprva sta se oba z bratom dvojčkom učila igranja klavirja, zdaj pa brat za dušo igra violino. Tudi njegov oče se je kratek čas učil igrati klavir, zdaj pa redno poprime za kitaro, njegova mami je profesionalna pianistka.

Glasba mi je zaradi njih vedno bila zelo blizu. Ne nazadnje imamo že od nekdaj doma klavir. Spomnim se, da sem že zelo zgodaj začel improvizirati, tipkati, ne da bi resno vadil. Nisem povsem prepričan, kako se je razvila moja ljubezen do klavirja, a imam občutek, da se je sama od sebe.Filip Runjak

Klavir ga je kmalu ponesel daleč od dnevne sobe, celo prek slovenskih meja. Tekmovanj se je začel udeleževati v času karantene, ko je na svojem prvem, takrat spletnem tekmovanju dobil 1. nagrado. Kasneje je nastopal tudi na tekmovanjih v tujini, in sicer v Belgiji, na Slovaškem, Hrvaškem in Nizozemskem. Filip ima na svoje sodelovanje in uspeh na tekmovanjih precej drugačen pogled, kot bi človek pričakoval.

Tekmovanja meni in mentorju ne predstavljajo bistva, zato se jih ne udeležujem pogosto. Navadno grem le na eno večje tekmovanje na leto, ker potrebujem tudi to izkušnjo, a vendar svojih nagrad ne dojemam kot izjemen dosežek.

Za mednarodni preboj sicer ni najpomembnejši uspeh na velikem večetapnem mednarodnem tekmovanju. To ni edina možna pot do uspeha, a vendarle pomembno pripomore k prepoznavnosti. Na nagrajence Chopinovega tekmovanja, denimo, čakajo najboljši orkestri, koncertni organizatorji in glasbene založbe.

Kljub vsem dosežkom, kot so 1. nagrada na tekmovanju Merci, Maestro! 2022, 2. nagrada na tekmovanju Mladi virtuozi 2024 in 1. nagrada na tekmovanju Tartini 2026, se Filip raje udeležuje seminarjev. Priznava, da je kljub vsem omenjenim nagradam s tekmovanj včasih na seminarjih še vedno precej prestrašen, ker z njimi nima dovolj izkušenj. »Zdaj sem bil drugič v Lihtenštajnu. Gre za intenziven teden dela s profesorjem, predvsem pa ga preživiš v družbi drugih nadarjenih glasbenikov.«

Nagrade so zelo subjektivna stvar. Na tekmovanjih je namreč žirija, ki ne more ocenjevati po merljivih kriterijih, kot npr. v atletiki, saj talenta, glasbene muzikalnosti ni mogoče izmeriti. Ne gre niti po šolskem sistemu, ali si zadel ali zgrešil noto. Zato nagrad nikoli ne pričakujem in se nanje ne osredotočam. Do uspeha, ki si ga želim, je še dolga pot, vendar sem si z dosedanjimi dosežki kljub svoji mladosti že zgradil nekaj glasbenega ugleda v Sloveniji.

Filip poudarja, da je to šele začetek in da ga njegovi uspehi seveda le motivirajo tudi za sodelovanje z drugimi nadarjenimi glasbeniki. Junija je nastopil kot solist z orkestrom Slovenske filharmonije na odprtju 38. mednarodnega festivala Imago Sloveniae in Poletja v stari Ljubljani, kar je bila zanj odlična izkušnja.

Pravi, da bi se jim lahko še stokrat zahvalil za takšno priložnost. Užival je v koncertu na prostem na ljubljanskem Kongresnem trgu, ki je bil namenjen širšemu občinstvu. Zaigral je prvi stavek Griegovega koncerta v a-molu, ki je tehnično zahteven in udaren.

Filip se zaveda, da lahko subjektivno ocenjevanje vodi do številnih kritik, s katerimi pa se je z leti naučil spoprijemati.

Ko sem bil mlajši, sem bil zelo trmast, a me je družina naučila, da je kritika povsem normalna, sploh če je lepo podana. Menim, da je treba upoštevati mnenje profesionalcev. Navadno tudi sam vem, kadar moje igranje ni bilo optimalno, a včasih ne znam sam rešiti problema. Najbrž nisem edini glasbenik, ki se s tem spopada, zato imam ob sebi profesorje, ki mi takšne stvari znajo razložiti, mi pokazati in svetovati.

Pa ga je kdaj kritika spravila tudi v krizo? Doživel je že manjše krize in razočaranja, a pravi, da zgolj zaradi subjektivnosti v glasbi in da nikoli ni pomislil na to, da bi prenehal igrati klavir. Filip kljub vsemu šele končuje osnovno šolo, a pravi, da sošolci nanj pogosto sploh ne gledajo kot na glasbenika.

»Zanje sem le navaden sošolec. Kadar doživim nov glasbeni uspeh, mi nekateri čestitajo in me podpirajo, a o tem z njimi ne razpravljam in tega od njih ne pričakujem. Konec koncev klasična glasba ni in ne more biti blizu vsem.

Osem let sem treniral nogomet in vsakič, ko nisem mogel priti na trening, me je prijatelj vprašal: ‘Pa zakaj ti je ta klavir tako všeč?’ Morda tega pogosto ni mogoče razumeti, a me to ne moti.«

Filip sicer uživa življenje tudi takrat, ko ne igra klavirja, čeprav smeje poudarja, da res uživa v klasični glasbi, najraje pa improvizira.

Improviziram vsak dan. Rad raziskujem tudi svojo glasbo, včasih jo poskušam zapisati. Zanima me tudi delo dirigenta. Če ne bi igral klavirja, bi zagotovo ostal v glasbi, bil umetniški vodja ali kaj podobnega.

Dobro pa je izkoristil tudi poletje: »Poleti sem ogromno plaval in igral nogomet. Imel sem veliko več časa in sem vadil vsak dan. Užival sem v tem, da sem bil povsem prostih rok in nisem bil pod stresom zaradi šole. Pravzaprav ugotavljam, da mi poletno vadenje klavirja v primerjavi z vadenjem med šolskim letom veliko bolj ustreza.«

Filip se veseli tudi valete in vsega, kar ga čaka po koncu osnovne šole. »Veselim se novega začetka. Najbrž se bom vpisal na splošno gimnazijo in naprej igral klavir. Rad puščam, da se dogodki odvijejo sami. Ob sebi imam odlične ljudi, svojega profesorja, svojo družino, ki vedo, kaj je dobro zame. Sedaj je zame pomembno le to, da vadim, poslušam samega sebe in svoje učitelje in tako razvijem svoj glasbeni okus.«

Filip Runjak stremi k izpopolnjevanju z majhnimi koraki, ki vodijo do velikih uspehov.

Počaščeni smo lahko, da spremljamo Filipovo pot. Zori v vrhunskega profesionalnega pianista, kljub temu pa ostaja skromen in je s svojo rastjo marsikomu v zgled ne le na glasbeni, temveč tudi osebnostni ravni.

VIR: https://casoris.si/