Združenje bank Slovenije je izjemno negativno presenečeno nad odpravo suspenza in zdaj še oprostilno odločbo sodnega sveta v disciplinskem postopku zoper višjo sodnico, ki se kljub obstoju neposrednega konflikta interesov ni izločila iz odločanja v zadevah, kar vzbuja resen dvom v nepristranskost, integriteto in zakonitost sodnega odločanja v zadevah, povezanih s kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih, kakor tudi dvom v integriteto pri odločanju sodstva nasploh.

Združenje bank Slovenije je izjemno negativno presenečeno nad odpravo suspenza in zdaj še oprostilno odločbo sodnega sveta v disciplinskem postopku zoper višjo sodnico, ki se kljub obstoju neposrednega konflikta interesov ni izločila iz odločanja v zadevah, kar vzbuja resen dvom v nepristranskost, integriteto in zakonitost sodnega odločanja v zadevah, povezanih s kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih, kakor tudi dvom v integriteto pri odločanju sodstva nasploh. 

Na podlagi analiziranih javnih objav, dejstev in uveljavljenih pravno-etičnih standardov izpostavljamo: 

• Sodnica je odločala v zadevah, ki so bile pravno in dejansko istovetne njenemu osebnemu pravnemu položaju – kar pomeni neposredni konflikt interesov.
• V zadevah se ni izločila, čeprav bi se morala že zaradi videza nepristranskosti, kot to zahteva Zakon o pravdnem postopku in Kodeks sodniške etike.
• Po tem, ko je sodno prakso sooblikovala na način, da je le-ta v korist kreditojemalcem, je vložila osebno tožbo proti banki, kjer se je sklicevala na sodno prakso, ki jo je kot sodnica sooblikovala – kar pomeni zlorabo sodne funkcije za osebno korist.
• Še posebej problematično pa je, da tudi po razkritju primera isti senati in sodniki – njeni dolgoletni sodelavci – še naprej odločajo v identičnih pravdnih zadevah CHF, ne da bi se izločili ali prestrukturirali sestavo senatov.
• V identičnih pravnih zadevah odločajo celo isti sodniki, ki so sodili s sodnico najprej v senatih Višjega sodišča v Ljubljani (primeroma zadeve I Cp 673/2021, I Cp 517/2017 in II Cp 2112/2017, v katerih so bile sodbe okrožnih sodišč, ki niso ugodile tožbenim zahtevkom kreditojemalcev, razveljavljene) sedaj na Vrhovnem sodišču  potrjujejo takšno sodno prakso, kot izhaja iz nedavno objavljene sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025, in se ne izločijo niti po izrecno podanem predlogu pravdne stranke v postopku.
• Kot izhaja iz zapisnika seje Sodnega sveta, na kateri je bila obravnavana pritožba sodnice zoper suspenz, je pri odločanju (brez izločitve) sodeloval vrhovni sodnik mag. Matej Čujovič, ki je bil kot sodnik udeležen v vseh zgoraj navedenih zadevah najprej Višjega sodišča v Ljubljani in sedaj Vrhovnega sodišča.

Omenjena dejstva še dodatno spodkopavajo zaupanje javnosti v nepristranskost odločanja sodišč in potrjujejo sistemski problem institucionalnega prikrivanja konflikta interesov. Posledice očitno sistemsko dovoljenega zasledovanja takšnih osebnih koristi se primeroma pri odločanju o kreditih v švicarskih frankih kažejo tudi v popolni odsotnosti upoštevanja stroke in urejanja področja s strani Banke Slovenije kot pristojnega regulatorja ter specialne področne zakonodaje pri napolnjevanju pravnih standardov za nazaj, kar vzbuja ne samo nezaupanje v sodni sistem, ampak tudi v pravno državo.

V primeru te sodnice in presoji njenih ravnanj v okviru Sodnega sveta v disciplinskem postopku ni sporen le pravni vidik, temveč vprašanje sodniškega značaja in moralne pokončnosti. Sodnik ne bi sodil le togo po črki zakona,  ampak tudi s spoštovanjem najvišjih etičnih načel, ki mu jih nalaga funkcija. 

Takšno ravnanje, da se sodnica ni izločila, čeprav je vedela za svoj osebni interes, in nato lastno tožbo gradila na sodni praksi, ki jo je sama sooblikovala, je (čeprav sedaj formalno nesankcionirano) etično nevzdržno, pravno sporno in družbeno škodljivo. Takšna praksa razvrednoti temelje delovanja sodne veje oblasti, ki temelji na nepristranskosti, integriteti in zaupanju javnosti v sodnike kot njene nosilce. Primer te sodnice – skupaj z nadaljevanjem dela njenih kolegov na istih zadevah in celo odločanju o morebitnih ukrepih zoper sodnico v okviru Sodnega sveta  – predstavlja resen sistemski problem, ki bi zahteval jasno javno distanciranje tudi s strani Sodnega sveta in prestrukturiranje kadrovske sestave sodnih senatov, ki odločajo o kreditih v CHF. 

VIR: ZBS