Ko se leto nagiba h koncu in dnevi zažarijo v praznični svetlobi, Beletrina odpira prostor zgodbam, ki vabijo k branju, razmisleku in pogovoru. Med novimi knjižnimi izdajami izstopajo romani domačih in tujih avtorjev, ki segajo od pretresljivih vpogledov v sodobno digitalno realnost in šolski prostor do zgodovinskih in literarnih klasik.

Posebno mesto ima zbirka Klasična Beletrina, ki odpira vrata svetovni književni dediščini. Decembrski program dopolnjujejo literarni večeri, predstavitve knjig ter pogovori z avtorji. Tokrat smo se v rubriki Beletrina osebno pogovarjali z vodjo aktivnosti na družbenih omrežjih Beletrine Anamarijo Lukovac, ki razmišlja o moči zgodb in vsebine v digitalnem prostoru. 

Otroci so zakon – francoska uspešnica, prevedena v več kot dvajset jezikov, razkriva pretresljiv vpogled v svet družabnih omrežij, kjer otroci postanejo spektakel za množice. Delphine de Vigan, ena najvidnejših francoskih avtoric, s pretanjenim občutkom odpira vprašanja o meji med zasebnim in javnim ter o tem, kaj se zgodi, ko nedolžnost postane predmet potrošnje. Na svetlo prihaja tudi nekakšna »črna knjiga« o šoli izpod peresa Tine Vrščaj – Učne ure Eve K. Eva Krhlikar iz nagrajenega romana Na Klancu postane naslovna junakinja novega. Avtorica slika najrazličnejše situacije, ki vznikajo v učilnici, na šolskem hodniku in v zbornici, kjer proučuje vzvode (ne)moči.Mnogi se sprašujejo, ali lahko eden najuglednejših sodobnih pisateljev, večkrat nagrajeni madžarski pisatelj Péter Nádas, še preseneti? Z romanom Grozljive zgodbe mu je to znova uspelo. Pred bralcem zaživi vsakdan prebivalcev zaselka ob Donavi, ki se odvija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za pravcati univerzum značajev in usod likov, razpetih med nebom in zemljo, dobrim in zlim. Teror in sen. Moskva 1937 pa je zgodovinski kalejdoskop nemškega zgodovinarja Karla Schlögla, ki popisuje viharno obdobje, ko je bila stalinistična diktatura na vrhuncu moči. Avtor po kronološki logiki, mesec za mesecem rekonstruira dogajanje, ki je botrovalo stopnjevanju političnega zla v nepredstavljivi teror.

Novi roman Alojza Ihana Tihotapec – formalno nadaljevanje avtorjeve Karantene – se skoraj v celoti odvija na Marissi, jadrnici protagonista Andreja. Mirna plovba se sprevrže v kaos, s šokantnim razkritjem, ko v rutinskem pregledu jadrnice odkrijejo, da je na dnu Marisse skrita droga. Ob branju spominov zdaj upokojenega kirurga in predstojnika Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo Staneta Repšeta pa bralec doživi, kaj pomeni v rokah držati skalpel. Opisi operacij v knjigi Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo, pri katerih se rešujejo življenja in dogajajo napake, živo orišejo dileme, uspehe in trdo delo zdravnikov.

Na police prihaja tudi mojstrovina mladinske fantazijske literature Lymana Franka Bauma Čarovnik iz Oza. Deklico Dorotejo in njenega psička Tota hudo neurje odnese v fantastični svet. Na poti po različnih deželah srečata strašilo, leva, kositrnega drvarja, Oza, vladarja Smaragdnega mesta, dobre in hudobne čarovnice in druge prebivalce. Zgodba nagovarja mlade in mlade po srcu.Klasična Beletrina

Šesti letnik Klasične Beletrine v slovenski prostor prinaša nov izbor vrhuncev svetovne književnosti. Sestavljajo ga štirje romani in zbirka kratkih zgodb v izvrstnih prevodih in s spremnimi besedami. Groteske in arabeske so prva prozna zbirka Edgarja Allana Poea, mojstrskega raziskovalca temnejših kotičkov človeške psihe, utemeljitelja moderne detektivke in pionirja žanra kratke zgodbe. Plen, roman Émila Zolaja sodi v znameniti cikel dvajsetih romanov Rougon-Macquartovi, veličastne freske francoske družbe v času drugega cesarstva.Roman Samota je od maja 1904 do aprila 1905 v obliki feljtonov izhajal v najnaprednejši katalonski reviji tistega časa, Joventut. Za Katalonce je Samota avtorice Víctor Català živa klasika, ki še vedno odpira razpravo o mestu žensk v družbi. Elias Portolu v romanu italijanske pisateljice Grazie Deledde skozi zgodbo mladeniča iz naslova knjige, ki se nesmrtno zaljubi v zaročenko svojega brata, obravnava zelo kompleksne družbene teme, ki so univerzalno človeške. Most na Drini Nobelovega nagrajenca za literaturo Iva Andrića pa upoveduje zapleteno zgodovino, kulturno raznolikost in družbena trenja na Balkanu.

Literarni večer, posvečen Mostu na Drini

V četrtek, 18. decembra, ob 18. uri bo v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča potekal literarni večer, posvečen enemu najpomembnejših romanov južnoslovanske književnosti, delu Iva Andrića Most na Drini. Na dogodku z naslovom Kronika o spremembah ob nespremenljivem mostu, Mostu na Drini se bosta ob izidu novega prevoda romana o poetiki Iva Andrića, o simboliki mostu in o času, ki vedno znova prehaja čez njegove loke, pogovarjali literarna zgodovinarka dr. Svetlana Slapšak in prevajalka dr. Đurđa Strsoglavec.

Most na Drini upoveduje zapleteno zgodovino, kulturno raznolikost in družbena trenja Balkana. Dogajanje je postavljeno v bosanski kraj Višegrad oziroma natančneje v neposredno okolico mostu na Drini, okoli katerega skozi več stoletij živijo različne generacije ljudi, katerih zgodbo spremljamo. Preko nje odkrivamo, kako kompleksno prelomne družbeno-zgodovinske spremembe zaznamujejo slehernega človeka in odnose, ki jih ta gradi z ljudmi okoli sebe; v romanu jih simbolizira most, ki predstavlja tako povezanost kot razdeljenost prebivalcev območja, ki jih ločujejo kulturne, verske in politične meje.

Predstavitev romana Tine Vrščaj Učne ure Eve K.

Prav tako v četrtek, 18. decembra, ob 18. uri bo v Knjigarni Beletrina Maribor predstavitev romana Učne ure Eve K. pisateljice Tine Vrščaj. O nekakšni “črni knjigi” o šoli, v kateri avtorica slika najrazličnejše situacije v učilnicah, na šolskih hodnikih in v zbornici, se bo z avtorico pogovarjala moderatorka Zora A. Jurič. Odlomoke iz knjige bo interpretirala igralka Rina Pleteršek.

Eva Krhlikar iz nagrajenega romana Na Klancu postane naslovna junakinja novega. S svojima deklicama, zdaj že šolarkama Brino in Višnjo, živi v mestu blizu Ljubljane. Po veliki osebni preizkušnji se mora sestaviti na novo. Zaposli se kot učiteljica biologije na ljubljanski Osnovni šoli Viljenke Čas. Mestno življenje ni v ničemer podobno nekdanjemu sobivanju z naravo in sodobni ritem človeka peha proč od njegovega bistva. Avtorica v romanu spleta širši kontekst, v katerem odraščajo današnji otroci. Če se podate na učne ure z Evo, zagovornico nenasilja, boste spoznali, kakšno je vzdušje v 8. K. Šolski prostor ni le kraj za tiste, ki morajo guliti klopi. Pametna tabla, pribita čez zeleno, je stvar celotne družbe. Mar ni šola v tekmi s časom postala nekakšen inkubator, v katerem se na otrocih izvajajo poskusi za prihodnost?

Voranc izpod Partljičevega peresa

Jutri, v sredo, 17. decembra, ob 18. uri bo v Večnamenski dvorani Kotlje potekal literarni večer s Tonetom Partljičem, ki bo spregovoril o svojem novem romanu Voranc. Z avtorjem se bo pogovarjala igralka Erika Breznik, program pod vodstvom Tine Slemnik pa bodo popestrili različni koroški ustvarjalci. Vstop je prost, na dogodku pa bo možno tudi kupiti knjigo.

Voranc je prvi del Partljičevega obsežnega romanesknega diptiha o življenju koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca. Zgodba se začne s pretresljivo slovesnostjo leta 1950 – s pogrebom, kakršnega Koroška še ni videla. Iz te mogočne uvodne slike nas pripoved popelje v pisateljevo mladost.

Spoznamo mladega Voranca, ki zapusti skromni, a ljubeči dom. Partljič z občutkom zariše like matere, očeta in bratov, nato pa pripoved vodi v prelomne čase prve svetovne vojne. Voranc se najprej znajde med črnovojniki, zatem na krvavi fronti pri Doberdobu, kjer doživi svoj ognjeni krst. Na Južnem Tirolskem dezertira iz avstro-ogrske vojske, vojna izkušnja pa ga trajno zaznamuje. Po koncu vojne se pridruži mladim delavskim upornikom, postane eden prvih slovenskih komunistov in si ustvari družino – a svoje življenje še naprej v celoti posveča boju za pravičnejšo družbo. V Partljičevem značilnem humorju je zapisano tudi njegovo delo v ilegali: skrb za knjige, pomoč tovarišem pri skrivnih prehodih čez mejo v Avstrijo in nazadnje še njegov lastni umik tja.

Tone Partljič (1940), pisatelj in dramatik iz Maribora, je literarno pot začel v šestdesetih letih z družbenokritično kratko prozo. Širši javnosti se je v spomin vtisnil z gledališkimi komedijami, med katerimi posebej izstopajo Ščuke pa ni, En dan resnic in kultna Moj ata, socialistični kulak, za katero je prejel Grumovo nagrado. Za izjemen komedijski opus je bil nagrajen tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Po upokojitvi se je posvetil obsežnejšim proznim delom, predvsem romanom, v katerih ostajajo prepoznavni njegov humor, toplina in kritičen pogled na družbo. Še vedno je poročen z Milko.

 

Beletrina v živo: Noah Charney – Slovenoljub in Mitja Rotovnik – Gremo v Cankarja 

V novembrski epizodi Beletrine v živo je gostoval ameriški pisatelj dr. Noah Charney, eden najvidnejših in najbolj navdušenih poznavalcev Slovenije. Z moderatorjem Gašperjem Stražišarjem se je pogovarjal o svoji najnovejši knjigi Slovenoljub, v kateri se po uspehu Slovenologije znova duhovito in iskreno vrača k slovenski kulturi, navadam in posebnostim. Kot profesor, pisatelj ter televizijski in radijski voditelj Charney skozi osebno izkušnjo razmišlja o svoji posvojeni domovini, v katero se – kot pravi sam – vedno znova zaljubi. Pogovor odpira vprašanja identitete, kulturne dediščine in pogleda od zunaj, ki pogosto razkrije tisto, kar nam, Slovencem, ostaja samoumevno.

V decembrski epizodi pa že lahko prisluhnemo pogovoru z Mitjo Rotovnikom, ki je več desetletij vodil Cankarjev dom. V pogovoru s Tanjo Jaklič je predstavil nastajanje knjige Gremo v Cankarja, svojo poklicno avtobiografijo. V njej se spominja svojih sodelavcev, sopotnikov, umetnikov, tudi svojih kritikov ali nasprotnikov, od najpomembnejših, velikih imen umetnosti in kulture do drobnih, mimobežnih dogodkov. Kako so se recimo v njegovi pisarni oglasili v črno oblečeni mladi ljudje in rekli, da so ga prišli odstavit. In kako se je vse skupaj začelo.

Kot vodja aktivnosti na družbenih omrežjih Beletrine stoji na stičišču literature, digitalne kulture in sodobnega pripovedništva. Anamarija Lukovac, po izobrazbi novinarka in scenaristka, je svojo karierno pot začela v medijih, nato pa jo je pot v času pandemije zanesla v marketing in agencijsko delo. Družbena omrežja, s katerimi se je sprva ukvarjala v prostem času, so sčasoma postala njen poklic in prostor ustvarjalnega izraza. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako razume vlogo družbenih omrežij v založniškem svetu, kaj jo pri delu navdihuje in zakaj so prav citati iz knjig tisti, ki med bralci najbolj odmevajo.»O formi in formatih se veliko govori, vendar bo dobra vsebina vedno zmagala«Kdo je Anamarija izven službenega konteksta, kako bi se opisali?
Sama sebi se zdim najbolj običajen človek, kar si ga lahko zamislite. Recimo, da sem flegmatičarka, piska, spremljevalka teorij zarot, odvisnica od telefona, dokaj sveža teta, prav nič športnica, velik estet, piflarka, ko pride do geografije, upornica po nepotrebnem, samooklicana šepetalka mačk, oseba, ki bolj ali manj uspešno išče ravnovesje med ugajanjem sebi in drugim, tudi otrok v odraslem telesu.

Kako vas je pot pripeljala do Beletrine?
Po izobrazbi sem novinarka in scenaristka, zato sem temu primerno karierno pot začela v medijih. Osem let sem bila novinarka in urednica v življenjsko-stilnih medijih. V koronskih časih sem prestopila v marketing in se preizkusila v agencijskem delu. Družbena omrežja so bila moj hobi že od otroštva in ena od redkih stvari, ki me je zares zanimala. Ker sem bila digitalno pismena predstavnica poznih milenijcev v obdobju, ko družbena omrežja še niso bila formalizirana kot stroka, je moje delo skoraj vedno vključevalo tudi skrb za digitalno prisotnost blagovnih znamk. Do mojih poznih dvajsetih je to postal pravi poklic, v katerem sem že imela številne izkušnje. Ko sem dobila priložnost za delo na Beletrini, sem začutila, da je po letih dela s tematikami, ki mi niso bile zares blizu, napočil čas, da se vrnem k sebi – k vsebinam, v katere verjamem, in k delu, v katerem resnično uživam.

Družbena omrežja predstavljajo pomemben kamenček v mozaiku sodobnega marketinga. Kaj je po vašem najpomembnejše vodilo pri upravljanju družbenih omrežij? Kakšne objave so najbolje sprejete pri naslovnikih/potrošnikih?
Zdi se mi, da je pri družbenih omrežjih najpomembnejša zgodba in to, da z vsako objavo uporabniku nekaj daš – naj bo to novo znanje, navdih, humor, trenutek topline ali le estetski predah. O formi in formatih se veliko govori, vendar bo dobra vsebina vedno prekašala oboje. Ključne so avtentičnost, verodostojnost, osebni ton in možnost, da se uporabnik z objavo poistoveti. Beletrinina publika je specifična, ker gre za bralce. Opažam, da ne glede na to, koliko ustvarjalnosti vložimo v igrive reele ali estetske fotografije, na koncu dosledno največ dosega in vključenosti prinesejo objave s citati in odlomki iz naših knjig. 

 

VIR: Beletrina