Drama Voranc je bila v marsičem prelomna v opusu Daneta Zajca. Napisal jo je leta 1978 in kar dve leti je čakala na prvo uprizoritev. Razlog naj bi bil, kot se spominja Aleš Berger, »njegova domnevna neuprizorljivost, a budneže je predvsem motila podoba slovenskega kmetstva, kakršno naj bi potvorjeno in tendenciozno ustvaril Zajc.«

Bila je prva njegova drama, ki je bila uprizorjena na institucionalnem odru. 16. januarja 1980 je bila premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, režiral je Mile Korun. Kot se spominja Aleš Berger: »Uprizoritev v režiji Mileta Koruna je bila z eno besedo: triumf.« Poleg navdušenih kritik je še istega leta dobila nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti na Borštnikovem srečanju in na sarajevskem MESS-u kar sedem priznanj, od tega tri lovorove vence.

Leta 1986 je sledila uprizoritev v italijanskem gledališču HNK Ivana Zajca na Reki, ki je prav tako naletela na navdušen sprejem, a ostala brez nagrad in povabil na pomembnejše festivale (MESS in Sterijino pozorje), gostovala pa je na Tednu slovenske drame v Kranju. Zadnja postavitev je bila v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici 28. septembra 1989, ponovno v režiji Mileta Koruna. Tako je Voranc največkrat uprizorjeno Zajčevo besedilo v profesionalnih gledališčih. Obenem pa je tudi tista avtorjeva drama, ki je najbolj vezana na konkreten zgodovinski čas in prostor. Slovensko gorsko kmetijo v času druge svetovne vojne.

S čim je podoba tragične usode slovenskega kmeta prepričala gledališko občinstvo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja? Zakaj je bila drama, o kateri so pisali kot o neuprizorljivem besedilu, takšna uspešnica? Kako deluje Zajčeva poetična drama, ki sicer ubeseduje eksistencialni položaj človeka in arhetipske situacije, postavljena v konkreten prostor in čas?

To so vprašanja, ki jih bomo z dr. Gašperjem Troho, direktorjem Slovenskega gledališkega inštituta, pretresali na predavanju pred novo premiero te Zajčeve drame v SNG Drama Ljubljana. 

VIR: Slogi