Povod za pisanje kolumne je bil komentar, ki sem ga prebral pod videom oziroma podkastom na YouTubu, ki sem ga nazadnje gledal in poslušal. Tak format si po navadi prihranim za nedeljski sprehod – 10 km, dve do tri ure hoje s hitrostjo predvajanja 1,25. Triger za pisanje pa se je zgodil že nekaj dni prej, ko sem ta video začel gledati na televiziji v dnevni sobi, saj je bil premierno predvajan na enem od televizijskih kanalov. Nehal sem gledati že ob prvem oglasu.

Res je, lahko bi si vsebino pozneje zavrtel nazaj, preskočil oglase in prihranil čas, pa tega nisem naredil. Naslednji dan sem isti video poiskal še v aplikaciji YouTube na istem televizorju. Spet oglas. Tokrat po moji krivdi, ker sem bil prijavljen v profil svojega sina, ki ne uporablja YouTube Premium. Tretji dan, v soboto zjutraj, mi je video končno uspelo odpreti v svojem profilu, brez oglasov in brez motenj. Pa ga vseeno nisem pogledal do konca. Raje sem začel pisati to kolumno.

Učinkovitost poslovnega modela pozornosti, ki ga YouTube uporablja že leta.

Komentar se je glasil nekako tako: “Podjetja plačujejo za to, da lahko oglašujejo, uporabniki pa plačujemo zato, da teh oglasov ne gledamo. ” Na prvi pogled zmaga za obe strani. V resnici pa gre predvsem za izjemno dovršen sistem monetizacije naše pozornosti. To niso nove stvari. Internet kot tak že dolgo ni več samo prostor informacij, ampak prostor pozornosti. Platforme živijo od klikov, časa, odzivov in zadrževanja nas uporabnikov. Tudi surfanja po internetu ni več v taki obliki, kot je bilo nekoč; ko si odprl brskalnik, zapisal ključno besedo, scrollal, našel približno to, kar si iskal, kliknil na spletno stran, na kateri ti je pozornost vzelo nekaj drugega, na kar si kliknil in te je odpeljalo na tretjo in četrto spletno stran. Temu se je reklo surfanje. Danes je veliko manj tega.

Cilj platform ni več, da nekaj najdeš, ampak da nikoli zares ne odideš.

Uporabniki ostajamo večinoma znotraj istega ekosistema. Facebook te želi obdržati na vse mogoče načine. Če klikneš na zunanjo povezavo, te celo obvesti, da je to lahko nevarno. V vsakem primeru ostajaš na njihovem in-app brskalniku. TikTok ima svoje vzvode, tako da je tvoj feed v celoti personaliziran glede na tvoje interese in odzive; bolj ko uporabljaš aplikacijo, bolj natančno te zadene. Instagramov sistem je zgrajen za vedno novo in novo odkrivanje in nadaljnje gledanje. Opažam, da tudi Google ni več samo usmerjevalnik na druge strani, ampak vse bolj sam postaja destinacija. AI Mode in AI Overviews (Googlovi povzetki z umetno inteligenco) zmanjšujeta potrebo po začetnem klikanju, a hkrati uporabnika zadržujeta znotraj Googlovega ekosistema. To ni nujno altruizem, ampak je bolj obramba pred konkurenco – velikimi jezikovnimi modeli, ki so iskanje že spremenili v neposreden odgovor.

To ni neka revolucija, ki bi se zgodila čez noč. To traja že leta. Samo danes je vse skupaj bolj fino nastavljeno, bolj premazano in predvsem bolj učinkovito. Ni več nujno, da te nekdo na prvo žogo napade z nečim spektakularnim. Dovolj je, da te dovolj dobro pozna. Da ve, kdaj imaš pet minut časa. Da ve, kdaj si utrujen. Da ve, da v tistem trenutku nisi prišel po neko resno znanje, ampak samo malo pogledat, kaj se dogaja. In tukaj je bistvo. Velik del ljudi danes na internet in družbena omrežja ne pride zaradi nekega visokega cilja, ampak zaradi kratkočasenja, odmika, zabave, navade. Malo pogledaš en video, še dva reelsa, pa eno novico, pa še komentarje pod objavo in hitro ugotoviš, da si tam že dvajset minut ali celo uro in dvajset, čeprav si v resnici odprl telefon samo za dve minuti.

In ravno zato ti modeli tako odlično delujejo. Ker večina ljudi ne pride z jasno namero. Če grem recimo na Google iskat točno določen podatek, imam cilj. Če pa odprem TikTok, Instagram, Facebook ali YouTube kar tako, brez posebnega razloga, sem v bistvu idealen uporabnik za njihov sistem. Takrat me je najlažje voditi. Malo mi pokažeš nekaj smešnega, potem nekaj zanimivega, potem nekaj, kar me malo razjezi, potem nekaj, ob čemer imam občutek, da ne smem zamuditi naslednje objave. To ni več samo tehnologija. To je zelo dobro razumevanje človekovega vedenja.

Težava ni samo v tem, kdo nasede, ampak kako spretno je danes za vsakega pripravljena drugačna past.

Ne delajmo si iluzij, da so problem samo starejši ljudje, ki kdaj nasedejo kakšni nagradni igri, lažni obljubi ali čudežnemu izdelku. Seveda so ranljivi. Ampak ranljivi smo tudi ostali, samo na druge načine. Nekdo klikne na oglas, da bo shujšal v treh dneh. Drug klikne, ker naj bi ga samo še nekaj korakov ločilo do novega avta. Tretji pa sploh ne klikne na nič takega, ampak samo eno uro drsa po vsebinah, ki mu ne dajo ničesar, pa ima vseeno občutek, da je nekaj počel. Vsak ima svojo vabo. Razlika je samo v embalaži.

Rešitev ni samo v tem, da bomo imeli še več aplikacij, še več opozoril, še več filtrov in še več umetne inteligence, ki bo vse to nekako reševala namesto nas. Seveda bo tudi to del rešitve. Verjetno bomo res potrebovali boljše filtre, bolj pametne pomočnike, boljše označevanje, kaj je oglas, kaj je manipulacija, kaj je prevara in kaj je sploh vredno našega časa. Ampak če človek sam nima vsaj osnovne kritične presoje, mu tudi najboljša tehnologija pomaga samo do določene točke.

Brez kritičnega mišljenja smo hitro samo potniki v sistemu, za katerega mislimo, da ga obvladamo.

In tukaj pridemo do kritičnega mišljenja. To ni nekaj, s čimer se rodiš. To ni neka funkcija, ki se samodejno vklopi pri osemnajstih ali štiridesetih. To se gradi. Počasi. Z izobraževanjem. Z branjem. Z razumevanjem, kako mediji delujejo. Kako oglasi delujejo. Kako algoritmi delujejo. Kako umetna inteligenca sestavi odgovor in zakaj ti nekaj pokaže ravno v tistem trenutku. Brez tega si precej hitro samo potnik v sistemu, ki ga ne razumeš, misliš pa, da ga obvladaš.

Ljudje si danes sploh ne želijo še več vsebin, ker jih je že zdaj neskončno. Kar nam manjka, ni količina. Manjka nam jasnost. Manjka nam občutek, da znamo ločiti med bistvenim in nebistvenim. Med koristnim in praznim. Med informacijo in vabo. In tukaj se mi zdi, da je odgovor precej preprost, čeprav ni lahek: manj navlake, več razmisleka. Manj impulza, več presoje. Manj slepega sledenja algoritmu, več znanja.

Med pozornostjo in bistvom ni bližnjice. Med njima je znanje.

Prihodnost ne bi smela biti samo v tem, da nam umetna inteligenca zna ustvariti še več vsebin in še hitreje odgovarjati. Pravo vprašanje ni več, ali nam umetna inteligenca lahko pomaga priti do bistva, ampak ali bomo znali to pomoč uporabiti za boljše razumevanje, ne pa za še manj razmisleka. Še pomembneje pa bo, da bomo ljudje sami dovolj izobraženi, da bomo vedeli, čemu sploh nameniti svojo pozornost.

Do naslednjič.

Boštjan Jaušovec, Press Clipping

Boštjan Jaušovec ima več kot 15 let izkušenj s spremljanjem in analiziranjem medijskih objav. Kariero je začel na oddelku za clipping, pozneje pa svoje znanje razširil na področja analize medijskih vsebin, marketinga ter sodobnih tehnologij, kot so računalniški vid, strojno učenje in umetna inteligenca. Ukvarja se predvsem z interpretacijo podatkov iz obsežnih baz, prepoznavanjem trendov in razvojem naprednih rešitev za naročnike.

Besedilo izraža stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva pressclipping.si.