Naslovna tema aktualne izdaje revije Naš stik: Kakšna je prihodnost plinskih elektrarn v Sloveniji?

Tri stvari so jasne glede srednjeročne prihodnosti proizvodnje električne energije v Sloveniji. Prvič, nameščene zmogljivosti obnovljivih virov, predvsem sončnih elektrarn, se bodo še naprej povečevale. Drugič, na našo edino preostalo termoelektrarno na premog – TEŠ – lahko računamo še največ nekaj let. In tretjič, za pokrivanje zimskih primanjkljajev v proizvodnji OVE bomo potrebovali dodatne zmogljivosti, ki bodo električno energijo lahko proizvajale takrat, ko z drugimi, tj. čistejšimi viri ne bomo zmogli zadostiti vedno večjim potrebam.

Zimska poraba električne energije pa se zaradi elektrifikacije ogrevanja povečuje. Letos je slovensko prenosno omrežje zabeležilo nov rekordni odjem – v polarnih jutranjih urah 8. januarja letos je poraba elektrike dosegla 2300 MW.

»Razmere se bodo bistveno poslabšale«

Posodobljeni Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki ga je vlada sprejela konec leta 2024, na primer v povezavi z zadostnostjo proizvodnih kapacitet, napoveduje, da se bodo »z opustitvijo kapacitet na premog po letu 2033 razmere bistveno poslabšale, zato je nujno predhodno zagotoviti dodatne proizvodne kapacitete – najmanj 500 MW plinskih kapacitet kot strateških rezerv«.

Podobno v svoji študiji o prihodnosti slovenskega elektroenergetskega sistema iz leta 2024 meni tudi direktor Elesa mag. Aleksander Mervar. »Ocenjujem, da bi v RS potrebovali od 500 do 700 MW moči sistemskih rezerv,« je zapisal. »Gre predvsem za plinske elektrarne z odprtim in/ali s kombiniranim ciklom. S temi enotami bi skupaj s hranilniki EE gladili urne negativne bilance, predvsem pa bi v obdobjih, ko proizvodnje iz SE dejansko ni (nočne ure, zimski megleni ali snežni dnevi), te enote uporabljali za proizvodnjo EE, če bi bilo delovanje evropskega trga z EE moteno. Te investicije so nujno potrebne.«

Sezonsko shranjevanje električne energije preprosto še ni dovolj blizu točki tehnološke zrelosti, da bi lahko za pokrivanje zimskih potreb računali na poletne presežke proizvodnje.

Plinska »trdnjava« Brestanica

V Sloveniji imamo trenutno nameščenih za 685 MW zmogljivosti plinskih elektrarn. Levji delež gre na račun Termoelektrarne Brestanica (TEB), katere sedem plinskih turbin zmore skupaj zagotavljati 406 MW moči. Nameščena moč v Brestanici torej dejansko presega slovenski delež proizvodne moči v Nuklearni elektrarni Krško (350 MW). Del plinskih blokov v Brestanici je sicer namenjen zagotavljanju rezerve za napajanje NEK; elektrarni sta povezani s 4-kilometrskim daljnovodom. Elektrarni sta tudi lastniško povezani, saj TEB in slovenska polovica NEK pripadata družbi GEN energija.

»Ocenjujem, da imamo prostora še za dodatnih 200–300 MW, vendar ob pogoju, da pred tem odstranimo tri najstarejše plinske bloke, ki so na izteku življenjske dobe in jih nameravamo postopoma izklopiti iz omrežja do leta 2031,« nam je povedal Jurij Colarič, vodja tehničnega sektorja v TEB.

Plina je po njegovih besedah dovolj za trenutne kapacitete proizvodnje električne energije. »Ob večjem obratovanju bi bilo treba razširiti našo merilno-regulacijsko postajo.«

Plinski bloki na dizelsko gorivo

Holding slovenske elektrarne (HSE), drugi veliki državni proizvajalec električne energije, ima trenutno v upravljanju samo dva plinska bloka na lokaciji nekdanje Termoelektrarne Trbovlje, ki skupaj zmoreta 63 MW moči. Temeljita ne tehnologiji družbe Westinghouse, sicer bolj znane kot dobaviteljice opreme za NEK.

Za gorivo sicer ta plinska bloka ne uporabljata plina, ampak dizelsko gorivo, saj se na lokaciji nahaja tudi skladišče za blagovne rezerve tega energenta. Plinovodne povezave do elektrarne sploh ni pa tudi gorilniki so prilagojeni za tekoče gorivo.

»Izraz plinska elektrarna pomeni, da generator poganja plinska turbina,« pojasnjuje direktor HSE dr. Tomaž Štokelj. »Ta pa lahko, odvisno od zasnove, za delovanje uporablja različna goriva, običajno plin ali kurilno olje. Kar nekaj elektrarn v Slovenij pa ima prilagojene gorilce za oba energenta.« To je pomembno z vidika odpornosti, saj je lahko ob energetski krizi dobava zemeljskega plina motena, Slovenija pa nima lastnih plinskih skladišč.

Plinska bloka v TET v HSE trenutno uporabljajo kot strateško rezervo skupine. »V letošnjem letu je predvidena obnova,« nam je povedal Štokelj. Pripravljajo pa tudi študijo za postavitev novih plinskih turbin na lokaciji.

»Zanimata nas plinska bloka v TEŠ«

Pred izločitvijo termodivizije iz HSE z začetkom leta 2025 je imela skupina v upravljanju tudi plinska bloka v Termoelektrarni Šoštanj s skupno nameščeno močjo 84 MW. Ta plinska bloka sta trenutno prvenstveno namenjena zagotavljanju toplote za Šaleško dolino v poletnem času, ko so potrebe manjše in je premogovni blok zaustavljen. A ko se bo ta vloga čez nekaj let iztekla, so ju v HSE pripravljeni vzeti nazaj. »Zainteresirani smo za plinska bloka v TEŠ, ko ne bosta več namenjena zagotavljanju toplote za Šaleško dolino,« pravi dr. Štokelj. »Pri tem bi iz TEŠ prezaposlili tudi strokovni kader, potreben za njuno obratovanje. Obstaja pa tudi možnost nadgradnje plinskih blokov v TEŠ.«

Najnovejša slovenska »plinska« pridobitev pa je nova plinsko-parna enota v TE-TOL v Ljubljani, ki je letos prevzela glavno vlogo pri ogrevanju Ljubljane. Je edina izmed plinskih elektrarn v Sloveniji, ki deluje v kombiniranem ciklu, kar pomeni, da izkorišča toploto dimnih plinov iz plinskih turbin za proizvodnjo pare in s tem pogon dodatne, tj. parne turbine. Vse tri turbine skupaj zmorejo proizvesti do 132 MW električne moči.

Razlog, da večina slovenskih plinskih elektrarn deluje v navadnem, odprtem ciklu, tj. brez izkoriščanja toplote dimnih plinov, je v njihovem predvidenem režimu obratovanja, ki je prvenstveno usmerjen v pokrivanje nekajurnih primanjkljajev v proizvodnji. Za zagon dodatnega parnega generatorja so namreč potrebne vsaj približno tri ure obratovanja, zato so plinsko-parne elektrarne primerne za namene, ko je predvideno daljše neprekinjeno obratovanje, kot je na primer hkratna proizvodnja toplote za ogrevanje Ljubljane.

»Predvsem v zimskih mesecih se bomo spoprijemali z velikim primanjkljajem«

Dr. Tomaž Štokelj je prepričan, da brez dodatnih plinskih elektrarn v Sloveniji vsaj v prihodnjem desetletju ne bomo zmogli zagotoviti zanesljivosti in odpornosti elektroenergetskega sistema.

»Trenutno imamo eno jedrsko elektrarno, ki je v naši lasti le polovično. Gradnja druge je še negotova, pri čemer sam menim, da jo bomo prej ali slej potrebovali. V nobenem primeru pa je ne bo pred letom 2040,« je začel svojo napoved. »Imamo premogovno elektrarno v Šoštanju, za katero so po trenutno veljavnem zakonu sredstva za obratovanje zagotovljena samo do aprila 2027, pričakovati pa je podaljšanje za kako leto ali dve. Po letu 2030 pa že dvomim, da bo lahko nadaljevala proizvodnjo; mogoče bo nato nekaj let še v hladni rezervi.« 

Torej, vsaj v obdobju med letoma 2030 in 2040 bomo po njegovih besedah v Sloveniji razpolagali s »polovico nuklearke, hidroelektrarnami (ki naj bi se okrepile s HE Mokrice in tremi HE na srednji Savi), z nekaj kogeneracijami, dvema črpalnima hidroelektrarnama (gradnja ČHE Kozjak) ter s sončnimi in upamo, da tudi vetrnimi elektrarnami, katerih proizvodnja je danes dejansko zanemarljiva«. Prav tako bomo, je nadaljeval, priča veliki rasti nameščenih kapacitet baterijskih hranilnikov. »Do leta 2030 pričakujemo vsaj 1.000 MW nameščene moči baterij. Samo v skupini HSE načrtujemo v prihodnjih letih gradnjo več kot 500 MW baterijskih hranilnikov.«

Glede na predvidene potrebe pa to ne bo dovolj. »Predvsem v zimskih mesecih, ko je proizvodnja sončnih elektrarn sorazmerno majhna, pa tudi hidrologija naših rek ni ravno izdatna, se bomo spoprijemali z velikim primanjkljajem proizvodnje električne energije.«

Res je, opozarja, da lahko v normalnih razmerah ta primanjkljaj navadno pokrijemo z uvozom. »A če hočemo robusten in odporen elektroenergetski sistem, ki bo zmožen prenesti morebitne šoke in krize, bomo potrebovali dodatne rezervne plinske elektrarne.« Kakšne bodo potrebne kapacitete, je po njegovem mnenju še prezgodaj govoriti.

JEK 2 bi zahteval dodatne plinske zmogljivosti

Dejstvo je, da bomo dodatne proizvodne zmogljivosti za pokrivanje zimskega primanjkljaja v proizvodnji potrebovali vsaj med letoma 2030 in 2040, ko bi bil lahko zgrajen drugi blok jedrske elektrarne v Krškem. A tudi če bo JEK 2 dejansko zgrajen, to ne bo odpravilo potreb po rezervnih plinskih elektrarnah. Pravzaprav jih bo povečalo.

Vsaka država v evropskem elektroenergetskem sistemu mora namreč zagotavljati dovolj rezervnih proizvodnih zmogljivosti, da lahko pokrije morebitni nepredvideni izpad svoje največje proizvodne enote. Ker naj bi imel JEK 2 glede na načrte vsaj 1.000 MW moči, to pomeni tudi potrebo po več rezervnih zmogljivostih. Slovenija je sicer pri zagotavljanju te rezerve skupaj s Hrvaško ter z Bosno in Hercegovino trenutno povezana v blok, znotraj katerega si države rezerve delijo in si med seboj pomagajo, kar nekoliko znižuje potrebe po individualnih rezervnih zmogljivostih.

»Zavedamo se, da bomo morali ob gradnji JEK 2 zagotoviti tudi dodatne rezervne proizvodne zmogljivosti, ki bi se lahko hitro odzvale in nadomestile primanjkljaj ob nenadnem izklopu elektrarne,« nam je povedal poslovni direktor GEN energije dr. Bruno Glaser.

Po njegovih besedah so pred dvema letoma skupaj z Elektroinštitutom Milan Vidmar izvedli študijo, v kateri so analizirali vse vidike priključitve JEK 2 na elektroenergetski sistem ob predpostavki različnih moči nove nuklearke. »Že danes vemo, kakšna bo dodatna potrebna kapaciteta za zagotavljanje terciarne rezerve – ročne rezerve za povrnitev frekvence. Če bo moč JEK 2 1.100 MW, bi potrebovali dodatnih 443 MW. Če govorimo o bloku 1.650 MW, pa bi potrebovali skoraj 1 GW dodatne rezervne moči, seveda ob predpostavki, da bo še naprej veljal dogovor s Hrvaško in z BiH, po katerem si terciarno rezervo delimo in si med seboj pomagamo.«

Pri tem se je sicer, kot opozarja dr. Glaser, treba zavedati, da se v zadnjem času v evropskem elektroenergetskem sistemu vzpostavljajo tržne platforme za čezmejno zagotavljanje sistemskih storitev, kot sta MARI in PICASSO. »Tako da niti ni nujno, da bi bilo treba vse rezervne zmogljivosti zagotoviti izključno v Sloveniji.«

Tržna gradnja plinskih elektrarn se ne izplača

Ne v HSE ne v GEN energiji konkretnih načrtov za gradnjo novih plinskih zmogljivosti še nimajo. Odprto namreč ostaja ključno vprašanje, tj. način njihovega financiranja.

»Da bi se danes kdor koli na podlagi tržnih cen in poslovnih priložnosti odločil, da zgradi novo plinsko elektrarno, ni realno, ker se ekonomika preprosto ne izide,« je povedal dr. Tomaž Štokelj. »Dejstvo pa je, da bo slovenski elektroenergetski sistem vsaj v nekem prehodnem obdobju potreboval dodatne plinske enote, če bomo želeli zagotoviti ustrezno zanesljivost oskrbe.«

Po njegovem mnenju bi morala gradnjo finančno spodbuditi država. »Brez uvedbe neke vrste mehanizma zmogljivosti po mojem mnenju gradnja novih plinskih elektrarn ne bo mogoča, saj ne bo mogoče zagotoviti ustrezne ekonomike. Ob določenih urah je sicer njihovo delovanje rentabilno, a teh ur je bistveno premalo, da bi lahko upravičili naložbo. S povečevanjem kapacitete nameščenih baterijskih hranilnikov bo teh ur v prihodnje verjetno še manj.«

Dokler se na ravni države ne dogovorimo, koliko plinskih elektrarn potrebujemo in kako bomo spodbudili njihovo gradnjo, pa v HSE nimajo prav nobene podlage, da bi storili kak korak naprej in na primer pri dobaviteljih plinskih turbin preverjali, kakšni so njihovi dobavni roki, je še poudaril.

Zanesljivost je treba plačati

Tudi dr. Bruno Glaser poudarja, da konkretnih načrtov za zagotovitev rezervnih proizvodnih zmogljivosti še nimajo. »Smo pa vse te vidike upoštevali pri svojih ekonomskih analizah in tega stroška nismo ignorirali. Dejstvo pa je tudi, da gradnja teh kapacitet ni samo pristojnost investitorja, saj bi šlo pri gradnji JEK 2 za »poseg« v elektroenergetski sistem, ki bi ga bilo treba rešiti na sistemski ravni.«

Tako se strinja, da bi morali v Sloveniji nujno uvesti mehanizem za zmogljivost, ki bo služil ohranjanju visoke stopnje zanesljivosti oskrbe. »Z vedno večjo količino obnovljivih virov z nestanovitno proizvodnjo, ki povzročajo nestabilnosti v elektroenergetskem sistemu, ta potrebuje zadostne rezervne proizvodne zmogljivosti konvencionalnih elektrarn, ki pa večino časa zaradi prenizkih tržnih cen ne morejo komercialno obratovati. Če torej želimo dolgoročno stabilen elektroenergetski sistem, je treba te zmogljivosti ustrezno plačati.«

Podobno meni tudi Jurij Colarič. »Po mojem mnenju bi morala Slovenija za zagotovitev rentabilnosti naložbe v dodatne plinske elektrarne po vzoru več evropskih držav uvesti mehanizem strateške rezerve. Zavedati se namreč moramo, da upravičenost tovrstnih investicij ne more temeljiti izključno na tržni dejavnosti, saj to zaradi visokih cen energentov ni ekonomsko upravičeno.«

Ključno vprašanje je, kako zanesljiv elektroenergetski sistem si želimo. »Več kot bomo zgradili novih plinskih elektrarn, bolj bo elektroenergetski sistem zanesljiv,« je dejal Tomaž Štokelj. »A žal bo tudi dražji.«  

VIR: Naš Stik