»Prožno omejevanje bi omogočilo več priključitev brez dragih ojačitev omrežja.«

Tri ure omejevanja moči na leto ali približno štiri milijone evrov za zamenjavo transformatorjev. Takšno je po besedah Primoža Skledarja iz Elektra Gorenjska razmerje med prožno priključitvijo dveh baterijskih hranilnikov na Gorenjskem in klasično nadgradnjo omrežja.

Izračun približno treh ur omejevanja temelji na meritvah obremenitve omrežja iz prejšnjega leta. Moč hranilnikov bi uravnaval lokalni algoritem, ki bi jo zmanjšal, ko bi obremenitev transformatorja dosegla določeno mejo.

Skledar je na okrogli mizi dogodka Pametna omrežja v praksi: izkušnje in rezultati evropskih projektov v organizaciji Elektra Ljubljana in Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani opozoril, da tri ure niso zagotovljena zgornja meja. »Ob spremenjenih razmerah ali posegih v omrežje bi omejevanje lahko trajalo dlje. Če investitor prožne priključitve ne bi sprejel, bi moral operater zamenjati transformatorje v razdelilni transformatorski postaji. Takšna naložba bi stala približno štiri milijone evrov,« je pojasnil.

Omrežje rezervirano za redke konice

Podoben pristop bi lahko omogočil več priključitev sončnih elektrarn. Jurij Curk iz Elektra Ljubljana je opozoril, da morajo operaterji zaradi že izdanih soglasij zagotavljati omrežno zmogljivost za celotno priključno moč, čeprav jo elektrarne dosežejo le redko.

»Če pogledate 15-minutne obremenitve, sončna elektrarna v Sloveniji približno 50 ur na leto dela s polno močjo, ves preostali čas pa z manjšo,« je povedal Curk.

Če bi operaterji proizvodnjo v teh urah lahko omejili, bi po njegovih besedah na isto omrežje priključili bistveno več elektrarn. Ob največji proizvodnji sončnih elektrarn so veleprodajne cene pogosto zelo nizke, zato bi bila ob ustreznem nadomestilu izguba prihodkov lastnikov razmeroma majhna.

Več elektrarn bi nato večino leta oddajalo energijo, ki je omrežje zdaj ne more sprejeti, ker mora zmogljivost ohranjati za redke konice obstoječih naprav.

Ovira so pridobljene pravice

Tehnična rešitev odpira pravno vprašanje. Lastniki obstoječih elektrarn imajo pravnomočna soglasja za priključitev, ki jim omogočajo oddajo dogovorjene moči. Novi vlagatelji dobivajo soglasja z omejitvami ali pa priključitev zaradi zasedenih zmogljivosti ni mogoča.

Poseg v obstoječe pravice bi zahteval pravno podlago in finančno nadomestilo. Če bi bil strošek nadomestil nižji od gradnje novih kablov ali zamenjave transformatorjev, bi operater dodatno zmogljivost pridobil hitreje in ceneje.

Kot možen model so v razpravi navedli plačevanje rezervirane, vendar neizkoriščene priključne moči. Podoben mehanizem bi lahko prilagodili tudi proizvodnim napravam, vendar bi morali njegov način delovanja in finančna nadomestila še določiti.

Prožnost ne nadomesti razvoja omrežja

»Vrednost zanesljive oskrbe z elektriko je bistveno višja od njene tržne cene,« je poudaril Curk. Tržni mehanizmi lahko usmerjajo polnjenje in praznjenje hranilnikov ali začasno omejujejo proizvodnjo, težje pa jim je prepustiti lokalno prožnost, od katere je odvisno neprekinjeno napajanje uporabnikov.

Na delu omrežja z omejeno zmogljivostjo bi lahko imel posamezni ponudnik prožnosti prevladujoč položaj in zahteval visoko plačilo, strošek pa bi se prek omrežnine prenesel na uporabnike. Če bi operater takšno storitev prepustil trgu, bi moral ponudnik po Curkovem mnenju prevzeti tudi odgovornost in plačati pogodbeno kazen, če dogovorjene prožnosti ne bi zagotovil.

Prožne priključitve zato ne odpravljajo potrebe po razvoju omrežja, lahko pa posamezne naložbe odložijo ali zmanjšajo njihov obseg. Potrebujemo torej jasnejša pravila, koga je mogoče omejevati, koliko časa, za kakšno nadomestilo in kdo odgovarja, če dogovorjena prožnost ni na voljo. 

VIR: https://www.nas-stik.si/