Ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj dr. Monika Kirbiš Rojs je v pogovoru za Slovenski čas poudarila nujnost vzpostavitve pokrajin za decentralizacijo Slovenije in enakomernejši razvoj vseh slovenskih regij. Sprehodila se je po prehojeni poti, analizirata trenutno stanje in izpostavila nujne naslednje korake.

V obsežnem intervjuju je spregovorila tudi o ukrepih vlade za uspešnejše črpanje evropskih kohezijskih sredstev in o selitvi ministrstva v Maribor.

Intervju v celoti

Dr. Monika Kirbiš Rojs je svojo  poklicno pot začela leta 2003 na Ministrstvu za finance Republike Slovenije, nato pa delovala v NLB, Službi Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter na Mestni občini Maribor. Bogate strokovne izkušnje s področja regionalnega razvoja, evropske kohezijske politike in projektnega vodenja je pridobivala tako na državni kot lokalni ravni.

Funkcijo državne sekretarke, pristojne za vodenje kohezijske politike, je prvič opravljala na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije v letih 2012 in 2013. Pred vnovičnim imenovanjem za državno sekretarko v Službi Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko leta 2020 je bila v Slovenski Bistrici zaposlena kot vodja občinskega oddelka za gospodarstvo ter direktorica razvojno-informacijskega centra. Nazadnje je delovala v Državnem svetu Republike Slovenije, kjer je od leta 2022 opravljala funkcijo generalne sekretarke. 

Pravni strokovnjaki in pravna združenja opozarjajo, da neustanovitev pokrajin pomeni dolgotrajno neizpolnjevanje 143. člena Ustave RS ter kršitev pravice do lokalne samouprave. Kako nameravate na čelu ministrstva presekati več kot desetletje trajajoč politični krč ter zagotoviti dvotretjinsko večino v Državnem zboru RS, ki je ustavni pogoj za sprejem pokrajinske zakonodaje? 

Vzpostavitev pokrajin je eden od treh prioritetnih projektov našega ministrstva. Prvi je črpanje evropskih sredstev za obdobje 2021–2027, potem moramo pripraviti desetletno razvojno strategijo za obdobje po letu 2028 in, kot rečeno, vzpostaviti pokrajine. Menim, da še nikoli nismo bili bližje uspehu. Vzpostavitev pokrajin je zapisana v koalicijski pogodbi, skupaj z decentralizacijo je tudi ena od prednostnih nalog, ki jih nenehno poudarja predsednik vlade. Naloga ministrstva je priprava strokovnih podlag, kar ne bi smela biti težava, saj je na projektu v zadnjih treh desetletjih sodelovalo že šestdeset domačih in petdeset tujih strokovnjakov pod vodstvom dr. Boštjana Brezovnika. V zadnjih letih se za vzpostavitev pokrajin zelo zavzema tudi predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič.

Zavedam se, da je zagotovitev dvotretjinske večine v politično sila razgretem ozračju velik izziv, a na ministrstvu smo pripravljeni, da v pol leta po doseženem konsenzu zakonodajo pošljemo v parlamentarno proceduro.

Kakšno vlogo pri gradnji tega konsenza pripisujete Državnemu svetu RS, ki je kot predstavnik lokalnih interesov formalno vložil predloge pokrajinskih zakonov?

Državni svet je pomembna institucija. Ne gre za prostor klasične strankarske politike, temveč za združevanje strokovnjakov na svojih področjih, zato lahko prispevajo ogromno. Njihove konkretne vloge pri vzpostavljanju pokrajin sicer še nismo definirali, lahko pa bi po ustanovitvi pokrajin državni svet tudi svetoval glede priprave zakonodaje z razvojnih področij.

Zelo sem naklonjena avstrijskemu modelu, v katerem o določenih področjih, denimo obrambni, notranji in finančni politiki, odločajo na nacionalnem nivoju, odločitve glede drugih področij, denimo zdravstva, kulture in socialnega varstva, pa so v veliki meri v pristojnosti deželnih glavarjev. Menim, da bi tako tudi v Sloveniji lahko dosegli večjo politično stabilnost. Pri trenutni polariziranosti slovenske družbe se vsaka štiri leta z vsako menjavo vlade spremenijo prioritete glede razvojnih področij in to bi lahko presegli.

Zadnji zakonodajni predlog predvideva razdelitev Slovenije na 15 pokrajin ter podelitev posebnega statusa Mestni občini Ljubljana. Ali je po vaši strokovni oceni model 15 pokrajin ekonomsko in upravno vzdržen ali gre za preveliko fragmentacijo prostora, ki lahko oslabi razvojni potencial? 

Predlog je še v usklajevanju in med občinami in posameznimi deli države ni enotne vizije, kot sva pred kakšnim letom, ko sva obiskala vse slovenske občine, ugotovila s predsednikom državnega sveta. Predlogov o številu je bilo v preteklosti več – najprej šest, kolikor je škofij, na koncu 15 in Ljubljana s posebnim statusom. Ljubljana je izrazito močna mestna občina, zaradi česar okoliške občine živijo v strahu, da bodo manj uspešne pri nekaterih možnostih sofinanciranja. Glede na število prebivalcev se zdi, da bi bilo idealno število pokrajin šest do osem, realno pa se je država v zadnjih treh desetletij razvijala v kontekstu dvanajstih statističnih regij, znotraj katerih delujejo regionalne razvojne agencije, enote civilne zaščite in tudi zdravstveni sistem. Na koncu bo število pokrajin stvar političnega konsenza in to bo tudi zadnja faza njihovega ustanavljanja. Najprej se moramo na nivoju vlade dogovoriti, katere naloge in pristojnosti prenesti na pokrajine in kako, število in poimenovanje lahko prihranimo za konec. Kadarkoli smo v preteklosti začeli s številom in poimenovanjem, se je debata takoj zaključila.

Številni deležniki izražajo pomisleke glede prenosa pristojnosti na pokrajine, zlasti na področjih zdravstva, visokega šolstva, znanosti in kulture, češ da morajo ti podsistemi zaradi enakovredne dostopnosti ostati centralno vodeni. Katere ključne pristojnosti morajo po vašem mnenju brezpogojno preiti na pokrajine?

Prostorsko načrtovanje je prva pristojnost, ki mi pride na misel. Menim, da slabše od trenutne slovenske ureditve ne gre. Nekatere občine na spremembe prostorskih načrtov čakajo po sedemnajst in več let. Če bi regije določile svoje prioritete, na primer poplavno varnost, odlagališča odpadkov ali vodne vire, bi imeli »deželni glavarji«, če jim rečemo tako, veliko več vzvodov, da bi bile čim prej pripravljene ustrezne zakonske podlage. 

Tudi gradbena dovoljenja znajo biti težavna. V Avstriji jih izdajajo občine, ki najbolj poznajo potrebe svojih prebivalcev. Tudi večje regionalne projekte bi morali prenesti na pokrajine. Trenutno imamo 212 občin, vsaka ima svoja javna podjetja in zavode, ureditev pa je izrazito centralizirana. En minister in strokovne službe enega ministrstva ne zmorejo imeti pregleda nad vsem. V tem primeru bi morali zbrati dovolj poguma, da bi čim več teh nalog prenesli na pokrajine.

V Slovenski Bistrici smo v regionalnem razvojnem centru upravljali lokalno akcijsko skupino, ki je ob bistriški pokrivala še tri druge občine. Mi smo pripravili strategijo, potem pa objavljali razpise, preko katerih smo sredstva razdeljevali izbranim projektom in usmerjali upravičence. Ministrstvo je izvedlo le občasno kontrolo. Čeprav je šlo za majhna sredstva, smo jih ciljno razdelili v okolje, katerega potrebe smo dobro poznali. Pokrajine bi omogočile več takšnega delovanja.

Sistem financiranja občin prek povprečnine ostaja predmet stalnih trenj, kar dokazuje tudi nedavni odstop Združenja občin Slovenije od podpisa dogovora o povprečnini. Na kakšnih finančnih temeljih bodo delovale bodoče pokrajine – bodo imele lastne davčne vire ali bodo v celoti odvisne od državnih transferjev ter kohezijskih sredstev? 

Najprej glede povprečnine – pravkar potrjeni rebalans proračuna in proračuna za leti 2027 in 2028 predvidevajo dodatnih 10 evrov povprečnine na prebivalstva. Združenje občin je ob tem javno izrazilo zadovoljstvo. Menim, da je dvig upravičen, saj so občine v zadnjem obdobju dobivale vedno več nalog, finančna sredstva pa temu niso sledila.

Virov financiranja pokrajin še nismo definirali, a si težko predstavljam, da bi lahko delovale samo na podlagi sredstev, ki jih prejmejo od države. Zagotovo bo treba poiskati lasten davčni vir, jim določiti kvoto evropskih sredstev, s katero bodo samostojno upravljale. 

V okviru Programa evropske kohezijske politike 2021–2027 je za Dogovore za razvoj regij (DRR) predvidenih več kot 440 milijonov evrov, vendar regionalne razvojne agencije opozarjajo na nejasnosti in počasne postopke pri izdaji pozivov s strani posredniških teles. Kako boste pospešili te procese? 

Na področju črpanja evropskih sredstev imamo težavo. Obdobje, kot ste omenili, traja od leta 2021 do 2027. Vlado smo prevzeli 4. junija letos. Do danes je bilo počrpanih 550 milijonov evrov od 3,2 milijard, ki so bile na voljo. V slabih dveh letih moramo torej počrpati še dve milijardi in pol.

Prejšnja vlada žal ni zagotavljala dovolj proračunskih sredstev za uspešno črpanje. Za 350 milijonov, ki so jih načrtovali za leto 2027, bi morali zagotoviti 700 milijonov proračunskih sredstev, česar pa ni bilo. Tako smo imeli razpise, izdane so bile odločbe, pogodb pa niso podpisali, saj sredstev enostavno ni bilo. Na vladi smo čez poletje stanje uredili. Do konca leta 2026 je v proračunu na voljo 550 milijonov, 1,3 milijarde za leto 2027, za leto 2028 pa milijarda evrov. Sedaj ni več izgovorov, da evropskih sredstev ni mogoče črpati, je pa res, da bodo uradniki na ministrstvih zelo obremenjeni s pripravo strategij. V nadaljevanju moramo postopke pregledat in jih optimizirati. 

Kar zadeva DDR, je največ manevrskega prostora na področju okoljskih projektov. V prejšnjem mandatu so na naše ministrstvo prišli štirje projekti. Sedaj jih do konca leta pričakujemo sto. Trenutno si prizadevamo, da do konca leta potrdimo projekte, ki so se že začeli. V letu 2027 pa nas čaka sprememba programa kohezijske politike in uskladitev s smernicami Evropske komisije, ki veliko pozornosti namenja okoljskim in prometnim projektom – področjema, pri katerih Slovenija najbolj šepa.

Regionalne razvojne agencije imajo danes ključno vlogo pri pripravi regionalnih razvojnih programov in črpanju evropskih sredstev. Kakšna bo njihova usoda in formalnopravna vloga ob ustanovitvi pokrajin, bodo prerasle v strokovne službe pokrajinskih uprav?

O konkretni vlogi regionalnih razvojnih agencij na vladi še nismo govorili, je pa zagotovo izjemnega pomena, da so si zaposleni v vseh letih nabrali številne zlata vredne izkušnje tako na področju regionalnega razvoja kot na področju izvedbe konkretnih projektov. Regionalne razvojne agencije tudi v prihodnje vidim predvsem kot strokovno podporo pri določanju smernic razvoja posamične pokrajine, pri pripravi projektov za dosego teh smernic in oblikovanju pokrajinske politike voljenim funkcionarjem.

Vaše ministrstvo je naredilo konkreten korak k decentralizaciji s selitvijo sedeža in 71 zaposlenih v Maribor. Kakšni so prvi operativni učinki te premestitve in ali je to vzorčni model za druge državne institucije?

Zaveza o selitvi ministrstev izhaja iz obdobja nastajanja koalicijske pogodbe in nekako naravno je bilo, da je prav naše ministrstvo tisto, ki je naredilo prvi korak. Danes je v Mariboru ministrstvo v malem, ne zgolj en sektor ali služba, tu so zaposleni z vseh oddelkov, tako da lahko ljudi s tega dela Slovenije, ki potrebujejo našo pomoč, v celoti usmerjamo v to pisarno. 

Sama si prizadevam, da sem v Mariboru prisotna dvakrat do trikrat tedensko, glede na obveznosti na vladi. Naše ministrstvo je že prej imelo enoto v Štanjelu, ki jo ohranjamo oz. razmišljamo, da bi jo preselili v Sežano in tako okrepili primorsko-notranjsko področje. Ta razpršenost je dobra tudi z vidika čezmejnih programov z Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in Italijo, saj se tudi lokacijsko približujemo čezmejnim partnerjem.

Podatki o razdelitvi kohezijskih sredstev nakazujejo znatno višjo alokacijo za Vzhodno Slovenijo v primerjavi z Zahodno Slovenijo. Kljub temu se razvojni razkorak med osrednjo regijo in periferijo ne zmanjšuje dovolj hitro. S katerimi ukrepi boste preprečili nadaljnje praznjenje obmejnih in demografsko ogroženih območij? 

Vsi podatki kažejo, da so se razlike med vzhodnim in zahodnim delom povečevale ne glede na višino vloženih sredstev od osamosvojitve dalje. Hkrati pa opažam, da so vse občine, ne glede na regijo, napredovale in zato sem tudi zagovornica občin. Je pa to, da vzhodni deli držav prejmejo več sredstev kot zahodni, del evropskih pravil. V preteklosti smo imeli tudi posebne razpise za določena območja, denimo za Pomurje ali Pokolpje, trenutno je v pripravi zakon o Posavju. Pri nas imamo tudi številne anomalije, ki otežujejo pravično financiranje, primer so obmejne občine. Dolgo časa sem si predstavljala, da sem spadajo vse občine, ki ležijo ob državni meji, a žal ni tako, saj zaradi nenavadnih pravil nekatere občine ob meji nimajo statusa obmejne občine. Upošteva se namreč število prebivalcev v obmejnem pasu in ne površina. Tako je naša naloga, da v roku pol leta oblikujemo strokovno skupino, ki bo naslovila te anomalije.

Vaša poklicna pot združuje delovanje na občinski ravni, vodenje kohezije na državni ravni, funkcijo generalne sekretarke Državnega sveta RS ter doktorski naziv s področja javne uprave. Kako ta specifična kombinacija izkušenj vpliva na vaš pogled na ureditve lokalne samouprave v Sloveniji? 

Drži, od pripravništva naprej delujem na področju samouprave in regionalizacije, zato sem precej kritična do birokratizacije tega področja. V prihodnjih mesecih se želim seznaniti z vsemi možnostmi poenostavitve postopkov in procesov. Živimo v času umetne inteligence, ko že obstajajo programi, ki lahko pripravijo osnutek zakona hitreje od katerekoli pravne službe, saj hkrati pregledujejo evropsko regulativo, domače zakone, pravilnike in druge podzakonske akte in iz njih sintetizirajo informacije. Poenostavitve postopkov bi bili gotovo veseli tudi naši upravičenci. Če uspemo narediti nekaj korakov v to smer in hkrati počrpati razpoložljiva evropska sredstva, bom zadovoljna.

Kakšen je stvarni časovni načrt vlade in ministrstva glede obravnave pokrajinske zakonodaje in kdaj bi državljani ob dvotretjinski podpori lahko dejansko volili svoje prve pokrajinske organe? 

Kot rečeno, lahko ob doseženem konsenzu na ministrstvu v pol leta pripravimo osnutke, primerne za nadaljnjo obravnavo. Če bi bil konsenz dosežen danes, potem govorimo o maju ali juniju 2027 in bi po tej časovnici prve pokrajinske volitve lahko imeli leta 2030. A predvsem je trenutno vse odvisno od politične volje in konsenza poslank in poslancev. Nedvomno pa sem prepričana, da pokrajine nujno in čim prej potrebujemo. 

VIR: Ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj