Pomlad prinaša svežino in nove zgodbe, ki vabijo k razmisleku in domišljijskim popotovanjem.

Pomlad prinaša svežino in nove zgodbe, ki vabijo k razmisleku in domišljijskim popotovanjem.

Ogenj Aleša Štegra je roman o veri v revolucijo in konfliktu med svetovljanstvom ter provincializmom, Slovenska dramatika in tuji vplivi Gašperja Trohe pa razkriva, kako se je slovensko gledališče razvijalo v dialogu s svetom. Filozofija majhnega kraja Radomirja Konstantinovića preizprašuje duhovno zaprtost, na police pa prihaja tudi ponatis prvega dela trilogije Ferija Lainščka Kurji pastir.

Aleš Šteger: Ogenj

Eden izmed najbolj prevajanih slovenskih literatov, Aleša Štegra, je prejemnik številnih nagrad, kot so Veronikina, Rožančeva, Pretnarjeva, nemška mednarodna nagrada za poezijo Horst Bienek, švicarska mednarodna nagrada Spycher, mehiška nagrada Siglo del Oro in francoska nagrada Prix Alain Bosquet. Tokrat se po delih Odpusti (2014) in Neverend (2017) predstavlja s svojim tretjim romanom, z naslovom Ogenj. Roman je napisan po motivih iz življenja etnologinje in umetnostne zgodovinarke Štefke Cobelj (1923–1989), ki jo v mladosti zaznamujeta vojna in partizanski boj.Roman se začne s komaj desetletno deklico, ki prihaja iz trgovske družine. Pozneje pa jo vidimo, kako se bori, odrašča in si gradi kariero v času turbulentnega 20. stoletja. Priča smo njeni pridružitvi partizanom, ki jo spremlja očetovo razočaranje, pozneje šolanju v Beogradu, ki ga ne konča zaradi ukinitve programa, pa študiju umetnostne zgodovine, med katerim je prepotovala vso Evropo, zaposlitvi v beograjskem Muzeju sodobne umetnosti in vrnitvi na Ptuj, kjer je postala ravnateljica Pokrajinskega muzeja, epizodah v Somaliji in še čemu. Ves čas spremljamo njene zapletene odnose z domačimi, tu so razmišljanja o revoluciji in svobodi, ki so velikokrat tudi trpka: »Nič od vsega tega, kar si počela, nič od tega, za kar si se z vso revolucionarno zavzetostjo borila, [..] prav nič ne bo ostalo. Svet prezira domišljave spreminjevalce sveta. Svet golta revolucionarje v ognju njihovih revolucij.«

Avtor romana ob tem dodaja: »Zame je Ogenj zgodba o Jugoslaviji, metafora Titove Jugoslavije, zrcaljena v usodi ene osebe. Obenem je to zgodba o neomajni veri v revolucijo, v nenehno ustvarjanje revolucije. In slednjič je to tudi zgodba konflikta, do katerega nujno pride med svetovljansko izkušnjo in provincializmom malega kraja, v tem primeru Ptuja v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Seveda pa vsako domnevno pisanje o vprašanjih zgodovine s seboj potegne vprašanje, kako sploh pisati o dogodkih, do katerih segamo z arhivskim gradivom, s pričevanji še živečih prič in pisateljsko imaginacijo, ne pa tudi z neposredno izkušnjo? Kaj to pomeni za pisanje samo?« Kombinacija arhivskega gradiva in pripovedne domišljije je izvedena spretno, prepričljivo, protagonistki se približamo v najtežjih in najbolj prelomnih trenutkih. Roman je napisan poetično, z izmenjujočimi se podobami gorečega ognja, ki razplamti domoljubno strast ali pogoltne družinske fotografije, in snega, ki venomer pada. Ne spoznamo pa le podatkov o njenem življenju, temveč začutimo življenjsko slo, ki jo je oddajala, ter revolucionarni zamah, s katerim je, kljub vsem preprekam, spreminjala svet na bolje. Gašper Troha: Slovenska dramatika in tuji vplivi

Monografija Slovenska dramatika in tuji vplivi Gašperja Trohe, raziskovalca na AGRFT Univerze v Ljubljani in direktorja Slovenskega gledališkega inštituta, analizira slovensko dramatiko, ki je nastajala od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Ob tem analizira najvidnejše evropske in svetovne literarne pojave, predvsem gledališče »u fris«, ne več dramske gledališke tekste in dramske gledališke tekste, ki so odločilno vplivali na razvoj slovenske dramatike v zadnjih tridesetih letih. S primerjalno metodo analizira tako dramske tekste kot tudi gledališke uprizoritve.Monografija pokaže, da je slovensko gledališče po nekajletni krizi, ki jo je reševalo s povečanim številom dramatizacij slovenskih in svetovnih romanov, hitro ujelo korak z aktualnimi svetovnimi dramskimi formami. Prav to je povzročilo kreativni dialog slovenskih dramatikov in dramates s tujimi vzori, pri čemer so nastala dramska besedila, ki jasno kažejo tuji vpliv, a ga obenem spreminjajo v skladu s slovensko tradicijo. »Gledališče ima transformativni potencial, saj udeležence prestavlja v stanje liminalnosti oz. ‚praga‘,« preberemo v knjigi.

Gašper Troha se ukvarja predvsem s sociologijo literature, še posebej z vprašanji sodobne svetovne in slovenske dramatike ter gledališča. Objavljal je v številnih domačih in tujih znanstvenih revijah. Med drugim je soavtor in urednik knjig Zgodovina in njeni literarni žanri (Cambridge Scholars Publishing, 2008), Literarni modernizem v »svinčenih« letih (Študentska založba, 2008) in Lojze Kovačič: življenje in delo (Študentska založba, 2009). Leta 2015 je izdal monografijo Ujetniki svobode o razvoju slovenske dramatike in gledališča pod socializmom.Radomir Konstantinović: Filozofija majhnega kraja

Konstantinovićeva diskurzivna študija Filozofija majhnega kraja je intelektualna in moralna dekonstrukcija duha zaprtosti in sovraštva do vsakršne različnosti, ki prodorno in prepričljivo analizira duhovni provincializem in miselnost, ki ne zmore – in tudi noče – stopiti iz risa, v katerem je pomembneje slediti ustaljenemu običaju kot biti osebnost, v katerem je vse, kar je pretežno osebno in individualno, nezaželeno – predvsem zato, ker obljublja svet, ki je čista negacija majhnega kraja oziroma province, to je okolja, za katerega je značilna neustvarjalnost ter moralna in nazorska ozkost.Konstantinovićev majhen kraj ni zemljepisna kategorija, temveč duhovna, miselna, nazorska in filozofska, ki je mogoča vedno in povsod. Delo s svojo univerzalnostjo presega fizične, kulturne, družbene, zgodovinske in jezikovne meje ter nam tudi v današnjem času nastavlja ogledalo, v katerem nam naša (duhovna) podoba ne bi smela biti všeč.

Radomir Konstantinović je bil pesnik, avtor radijskih dram, romanov, esejev, filozofskih razprav, urednik, prejemnik več literarnih nagrad – med drugim tudi Ninove nagrade za roman Izlazak (1961), nagrade Miroslava Krleže za zbirko esejev Biće i jezik (1985) in več nagrad za knjigo Filozofija majhnega kraja, ki je izšla leta 1969 in kmalu postala klasično filozofsko delo. Vse od svojega nastanka do danes knjiga sproža polemike v srbskih in drugih akademskih krogih.Feri Lainšček – Kurji pastir (ponatis)

Na police prihaja tudi ponatis prve knjige trilogije Ferija Lainščka Kurji pastir, v kateri nas s pretresljivo zgodbo popelje v otroštvo in svojo domačo hišo. V njej opisuje svoje otroštvo v Dolencih na Goričkem v Prekmurju, majhni in odmaknjeni vasici tik ob madžarski meji, kjer je bila njegova družina del vaške revščine. Njegovo odraščanje v tradicionalni, cimprani in s slamo kriti hiši, v kateri ni bilo elektrike in nobenih sodobnejših tehnoloških pridobitev, je bilo na poseben način prvinsko ter v veliki meri povezano z živalmi. Med njimi so imele posebno vlogo kokoši v domači reji, ki so se prikradle tudi v naslov romana.Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med katerimi je 25 romanov, ki so večinoma že prevedeni v tuje jezike. Za svoja dela je prejel številne nagrade: leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kresnika je prejel dvakrat, leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti in leta 2007 za roman Muriša. Večernico je prejel leta 2001 za knjigo pravljic Mislice, desetnico leta 2012 za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški. Z romanom Kurji pastir je bil znova uvrščen med pet finalistov za nagrado kresnik. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij.

VIR: KREATIVNA BAZA